Jedro

Upravičenost do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvedeniških mnenj, to je v tem primeru izvidov in mnenj pristojne zdravniške komisije (97. člen ZVojI). Ob izpolnjevanju pogojev iz 2. člena Pravilnika je praviloma zdraviliško zdravljenje zaradi iste bolezni možno le enkrat na dve leti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se tožniku ne prizna pravica do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja po zahtevku, ki ga je tožnik vložil 7. 2. 2007 in h kateremu je predložil izpolnjen bolniški list z dodatnimi izvidi zdravnikov specialistov. Iz uradne evidence, ki jo prvostopni organ vodi, le-ta ugotavlja, da ima tožnik priznan status civilnega invalida vojne na podlagi Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 do 75/97, v nadaljevanju ZVojI), po katerem ima vojni invalid pravico do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, kadar je to potrebno za nadaljnje zdravljenje bolezni, ki so predpisane kot indikacije za to zdravljenje (30. člen navedenega zakona). Prvostopni organ navaja 97. in 98. člen ZVojI, po katerem upravni organ ugotavlja upravičenost do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja na podlagi izvida in mnenja Zdravniške komisije prve stopnje, ki je z izvidom in mnenjem št. .../2007 z dne 8. 3. 2007 ugotovila, da zdraviliško in klimatsko zdravljenje ni utemeljeno, ker ne gre za pogoje iz 3. odstavka 8. člena Pravilnika o zdraviliškem in klimatskem zdravljenju vojnih invalidov (Uradni list RS, št. 25/96, dalje Pravilnik) za odobritev pogostejšega zdravljenja, zoper katerega je tožnik vložil ugovor na Zdravniško komisijo II. stopnje pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki je z izvidom in mnenjem št. ... z dne 23. 4. 2007 ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz 1. in 3. odstavka 8. člena Pravilnika. Ob izpolnjevanju pogojev iz 2. člena Pravilnika je praviloma zdraviliško zdravljenje zaradi iste bolezni možno le enkrat na dve leti. Tožnik je bil na zdraviliškem zdravljenju v … toplicah od 6. 12. do 12. 12. 2005 in nadaljeval zdravljenje od 13. 8. do 21. 8. 2006. Zdravniška komisija II. stopnje ugotavlja, da zdaj ni potrebe za izjemno odobritev pogostejšega zdraviliškega zdravljenja, saj ne gre za stanje po težjih operacijah ali kot nadaljevanje bolnišničnega stanja. V nadaljevanju se prvostopni organ sklicuje na 1. odstavek 3. člena Pravilnika (pravilno 2. člena), ki natančno opredeljuje pogoje odobritve in izvedbe zdravljenja in po katerem je do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja upravičena stranka, če pristojna zdravniška komisija ugotovi, da je zdravljenje utemeljeno. Prvostopni organ je zato v ponovnem postopku ugotovil, da zahtevek imenovanega ni utemeljen, ter glede na tako ugotovljeno dejansko stanje po mnenju prvostopnega organa tudi zaslišanje stranke ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve, zato je bilo odločeno po skrajšanem postopku v skladu z določbo 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, dalje ZUP).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. V obrazložitvi je po mnenju pritožbenega organa prvostopni organ navedel pravilne razloge za svojo odločitev, ki jo je oprl na ZVojI, Pravilnik ter na dejanske ugotovitve postopka. V ponovnem postopku je prvostopni organ upošteval stališče, zavzeto v sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. U 959/2007-11 z dne 23. 4. 2008. Pritožbeni organ se sklicuje na določbo 8. člena Pravilnika, ki jo citira ter na izvid in mnenje obeh pristojnih zdravniških komisij z dne 8. 3. 2007 in 23. 4. 2007, ki pa ne dajejo podlage za priznanje zadevne pravice po 30. členu ZVojI. Izvid in mnenje pristojnih zdravniških komisij pa so dokaz o tožnikovem zdravstvenem stanju. Po 5. členu Pravilnika o delu izvedencev (Uradni list RS, št. 30/96) dajejo zdravniške komisije izvid in mnenje o potrebnosti zdraviliškega in klimatskega zdravljenja na podlagi ustreznega pravilnika in po načelih medicinske znanosti, na podlagi katerih je prvostopni organ tudi odločil (1. odstavek 89. člena ZVojI). Iz ugotovitev obeh izvedeniških komisij je moč povzeti, da zdravstveno stanje tožnika ne upravičuje pravice do pogostejšega zdraviliškega zdravljenja v obdobju dveh let, ki ga določa 1. odstavek 8. člena Pravilnika, kar je prvostopni organ v izpodbijani odločbi pravilno upošteval. Očitke tožnika, da bi se moral prvostopni organ opredeliti do okoliščin, ki so po tožnikovem mnenju sedaj drugačne kot leta 2006, pa pritožbeni organ zavrne, saj je opredelitev do okoliščin, ki se tičejo njegovega zdravstvenega stanja in potrebnosti zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, naloga pristojnih zdravniških komisij. Zato odgovora na vprašanje, kaj predstavlja trajnejše izboljšanje zdravstvenega stanja in na podobna vprašanja ne gre iskati in zahtevati od pristojnih upravnih organov v tem postopku, temveč morebiti z novim zahtevkom za priznanje pravice do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja od pristojne zdravniške komisije (9. člen Pravilnika). Izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje, ki je izdan v obravnavanem postopku dne 23. 4. 2007 pa je v skladu s 4. odstavkom 100. člena ZVojI dokončen, kar pomeni, da v tem postopku ni mogoče pridobiti novih izvedeniških mnenj.

Tožnik, nezadovoljen z odločitvijo, je vložil tožbo v upravnem sporu, ker še vedno meni, da je do zdravljenja v zdravilišču na podlagi 3. odstavka 8. člena Pravilnika upravičen, saj bi zdraviliško zdravljenje bistveno in trajneje izboljšalo njegovo zdravstveno stanje. Zdraviliško zdravljenje izredno blagodejno vpliva na njegove zdravstvene težave in povzroči izboljšanje zdravstvenega stanja, ter tako omogoča znosnejše prenašanje zdravstvenih težav in bolečin. Vsekakor gre za trajnejše izboljšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, pri čemer trajajo vplivi izboljšanja vsaj pol leta. Tožniku je bilo odobreno zdraviliško zdravljenje v letu 2005 in nato spet v letu 2006, nenazadnje pa je dejansko sedaj minilo že dve leti od tožnikovega zadnjega zdravljenja v zdravilišču (13. 8. do 21. 8. 2006), tako da so pri njem dejansko sedaj že izpolnjeni pogoji za odobritev zdraviliškega zdravljenja po 1. odstavku 8. člena omenjenega Pravilnika, zato meni, da bi mu moral upravni organ v vsakem primeru zdraviliško zdravljenje odobriti. Sodišču predlaga, da odločbo prvostopnega organa razveljavi (prav: odpravi), kot tudi odločbo pritožbenega organa in da tožniku odobri zdraviliško zdravljenje.

V odgovoru na tožbo pritožbeni organ vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedel v obrazložitvi in predlaga, da sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje ali gre tožniku pravica do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja po ZVojI. Gre za pravico vojnega invalida po 11. členu ZVojI, kadar je to potrebno za nadaljnje zdravljenje bolezni, ki so predpisane kot indikacije za to zdravljenje (30. člen ZVojI), ki določa tudi postopek za uveljavljanje pravic v členih 89. do 105., ki se nanje pravilno sklicujeta prvostopni organ in tožena stranka. Tako kot pravilno navajata že oba upravna organa, upravičenost do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja ugotavlja upravna enota oz. ministrstvo na podlagi izvedeniških mnenj, to je v tem primeru izvidov in mnenj pristojne zdravniške komisije (97. člen) I. stopnje, ki daje izvid in mnenje upravni enoti in zdravniške komisije II. stopnje, ki da izvid in mnenje ministrstvu (98. in 99. člen ZVojI). Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik prejel mnenje zdravniške komisije I. stopnje z dne 8. 3. 2007 ter je pravočasno vložil ugovor na zdravniško komisijo II. stopnje, ki je izdala svoj izvid in mnenje dne 23. 4. 2007 in ki je po 4. odstavku 100. člena ZVojI dokončno, na njegovi podlagi pa je Upravna enota A. kot pristojni organ izdala izpodbijano odločbo. Iz dokončnega mnenja izhaja, da zdraviliško in klimatsko zdravljenje ni utemeljeno, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 1. in 3. odstavka 8. člena Pravilnika. Ob izpolnjevanju pogojev iz 2. člena Pravilnika je praviloma zdraviliško zdravljenje zaradi iste bolezni možno le enkrat na dve leti, tožnik pa je bil na zdraviliškem zdravljenju od 6. 12. do 12. 12. 2005 in nadaljevanju tega zdravljenja od 13. 8. do 21. 8. 2006, zato po dokončnem izvedeniškem mnenju zdravniške komisije II. stopnje ni potrebe za izjemno odobritev pogostejšega zdraviliškega zdravljenja, saj ne gre za stanje po težjih operacijah ali kot nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja. Ob takem stanju stvari pa tudi sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve prvostopnega organa in tožene stranke. Postopek je voden pravilno. Tožnik ugotovitev glede dejanskega stanja, ugotovljenega v tem postopku, pa tudi posebej ne izpodbija. Njegove navedbe, da je minilo že dve leti od zadnjega zdravljenja v zdravilišču ter da so sedaj izpolnjeni pogoji za odobritev zdraviliškega zdravljenja po 1. odstavku 8. člena Pravilnika, pa niso relevantne za odločitev v tem upravnem sporu, v katerem sodišče preizkuša zakonitost izpodbijane odločbe na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, tako kot je navedeno v prvostopni odločbi. Tožniku pa je dana možnost, da svoj zahtevek uveljavlja na novi pravni podlagi ponovno pred pristojnim organom, na kar ga je opozorila tudi že tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.