Jedro

Upravni organ v obrazložitvi odločbe navaja, da se velikost parcele določi tako, da se velikost stavbišča (stanovanja) pomnoži s faktorjem 1,5. V tožničinem primeru znaša površina parcele 84,30 m². Takšna opredelitev stavbišča kot stanovanja pa nima podlage v nobenem zakonskem in tudi ne podzakonskem predpisu.

Pod pojmom parcela se na podlagi nobene pravne podlage ne more šteti samo velikosti stanovanja, po razlagi pritožbenega organa smiselno vzetega tudi kot stavbišče. Iz obrazložitve odločbe obeh upravnih organov je tako razvidno, da sta organa uporabila (skombinirala) posamezne določbe iz posameznih predpisov, ki se tičejo tako posameznih kot večstanovanjskih objektov, česar pa nista ustrezno obrazložila in se zato zakonitosti izpodbijanih odločb ne da preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Zreče št. 35115-0640/2014-1 z dne 10. 2. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je odločeno, da je dolžna A.A. (tožnica v tem sporu), plačati komunalni prispevek za priključitev na čistilno napravo za 50% lastništva stanovanja št. 8, v večstanovanjskem objektu na naslovu ..., ki se nahaja na zemljišču s parc. št. 924/7 k.o. … v višini 56,05 EUR. Nadalje je še odločeno, v katerem roku se prispevek plača in da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2. Upravni organ navaja kot pravno podlago Odlok o načinu opravljanja lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Zreče, ki določa način odvajanja odpadne vode neposredno v javno kanalizacijo in dolžnost uporabnika, ki je lastnik stavbe, v kateri nastajajo odpadne vode, da se priključi na kanalizacijo povsod, kjer je zgrajena. Sprejet je Odlok o komunalnem prispevku v Občini Zreče (v nadaljevanju Odlok) in Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Zreče. 2. člen Odloka določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se med drugim na novo priključuje na komunalno opremo. Obračunsko območje za posamezne vrste komunalne opreme je določeno z Odlokom o programu opremljanja. Lastnik stanovanja v večstanovanjskem objektu na parc. št. 924/7 k.o. … bo imel možnost priključitve na novo zgrajeno javno kanalizacijsko omrežje in čistilno napravo. Za zavezance se sorazmerni del komunalnega prispevka odmeri v skladu z merili iz 3. člena ter na način iz 12. in 13. člena Odloka. V nadaljevanju navaja izračun komunalnega prispevka po formuli: KP(i) = Aparcela x Cp(i) x Dp) + (Kdejavnost x Atlorisna Ct(i) x Dt). Velikost parcele se določi tako, da se velikost stavbišča (stanovanja) pomnoži s faktorjem 1,5, v tem primeru znaša površina parcele 84,30 m². V nadaljevanju navaja še obračunske stroške za čistilno napravo za leto 2014 po 5. členu Odloka o programu opremljanja. Navedeno je tudi razmerje med deležem parcele in deležem neto tlorisne površine objekta, ki je določeno v 6. členu Odloka. Po 8. členu Odloka, je določen faktor dejavnosti za ostale objekte 1,3. Izračun komunalnega prispevka za celotno stanovanje znaša 112,09 EUR. Tožničino solastništvo stanovanja predstavlja 1/2 ali 50%, zato je njen delež za plačilo komunalnega prispevka 56,05 EUR.

3. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev prvostopenjskega upravnega organa in odgovarja na pritožbene navedbe zoper prvostopenjsko odločbo. Navaja, da je pravilna podlaga za določitev Aparcele peti odstavek 4. člena Odloka, ki določa, da v primeru, ko parcela ni določena, ali je ni mogoče določiti po tretjem ali četrtem odstavku tega člena, se jo določi tako, da se velikost stavbišča (fundus) pomnoži s faktorjem 1,5. 4. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da iz odločbe res izhaja pravna podlaga za izračun komunalnega prispevka, to je 3., 12. in 13. členi Odloka. Ti členi določajo sam način izračuna, pri tem pa bi bilo treba upoštevati še vsaj 4. in 5. člen Odloka, ki pojasnjujeta način določitve dveh parametrov, to je Aparcele (velikost parcele) in Atlorisne (neto tlorisne površine). 4. člen Odloka določa, kako se določi velikost parcele (Aparcele). V tretjem odstavku, da če se komunalni prispevek odmerja zaradi obstoječega objekta, se upoštevajo podatki o dejanski površini parcele iz zemljiškega katastra, na kateri je zgrajen objekt in ki je namenjena njegovi redni rabi. V četrtem odstavku isti člen določa, da če teh podatkov ni mogoče pridobiti, se za površino parcele upošteva velikost 650 m². Če velikost parcele ni mogoče določiti na način iz tretjega ali četrtega odstavka 4. člena Odloka, se velikost parcele določi tako, da se velikost stavbišča (fundusa) pomnoži s faktorjem 1,5. Odlok ne pojasnjuje pojma stavbišče, ga pa ZUN, iz katerega izhaja, da je stavbišče del stavbnega zemljišča, na katerem stavba (zgradba, objekt) stoji. Fundusa oziroma stavbišča ni mogoče enačiti s stanovanjem, kot je bilo to storjeno v odločbi.

5. Večstanovanjski objekt stoji na parceli v velikosti 391 m². Tako je mogoče določiti Aparcelo z upoštevanjem podatka o dejanski površini parcele iz zemljiškega katastra, kar je v tem primeru 391 m², torej za celotni objekt, katerega faktor je treba ustrezno deliti glede na deleže lastnikov. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča IV U 189/2012. Na podlagi nobene pravne podlage ni mogoče enačiti fundusa oziroma parcele s stanovanjem.

6. Odlok ureja primer določitve izračuna komunalnega prispevka pri ugotavljanju Atlorisne, kadar gre za del objekta (peti odstavek 5. člena). Takšna situacija se za izračun Aparcele ni predvidela, gre zgolj za določitev parcel kot celote, kar je v tem primeru 391 m². Izračun za posameznega lastnika ne more temeljiti na seštevku zmnožka na nekakšen faktor 1,5 velikosti stanovanja, ki nima povezave z velikostjo parcele objekta, ker tega Odlok ne predvideva. Obstaja možnost, da se izračuna KP (i) za objekt, torej za večstanovanjsko stavbo in se deli med stanovalce po ključu lastništva ali da se prvi del Aparcele za posameznika določi po ključu glede na lastniški delež posameznika. Tako je podlaga za izračun velikosti Aparcele velikost stanovanja (ta je sicer napačno navedena), pomnoženo s faktorjem 1,5, kar znese po odločbi 84,30 m². V nadaljevanju navaja nepravilen seštevek zmnožkov pri obračunu in še poudarja, da določitev Aparcele na način 1,5 x velikost stanovanja, pri čemer je v obrazložitvi pri velikosti stavbišča dodano še (stanovanje), ni pravilna.

7. Ni obrazloženo, na kakšni pravni podlagi se za določitev velikosti parcele vzame način izračuna s faktorjem 1,5 h kvadraturi stanovanja. 4. člen Odloka ni nikjer omenjen, kar je zavajujoče. Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Zreče pojasnjuje pojem „parcela“ kot zemljiško parcelo ali njen del, na kateri je možno zgraditi objekt ali je ta že zgrajen, vključno z zemljiščem potrebnim za redno rabo objekta.

8. V nadaljevanju navaja še 217. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki določa gradbeno parcelo. Sklicuje se na Zakon o prostorskem urejanju ter na 2. člen Pravilnika za odmero komunalnega prispevka, ki določa, da se za parcelo po tem pravilniku šteje zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno graditi objekt ali je objekt že zgrajen. Enako izhaja iz 3. člena Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč. Citira še 5. člen Pravilnika za odmero komunalnega prispevka. Iz 7. člena tega pravilnika izhaja, da lahko občina določi faktorje dejavnosti za različne vrste objektov v razponu od 0,7 do 1,3. Razmerje med deležem parcele in deležem neto tlorisne površine, je največje dopustno razmerje: 0,3 0,7 za en ali drugi delež. Ta člen še določa, kako se lahko določi faktor dejavnosti, da je možno obročno plačevanje komunalnega prispeva in da občina o tem odloča z Odlokom. Poudarja, da niti zakon, uredba in pravilnik ne dajejo občini pravice drugačne ureditve. Nobena od pravnih podlag ne določa, da se lahko v merilih en faktor ali parameter določi za primer večstanovanjskih stavb, ostali pa ne. Če želi občina z odlokom v večstanovanjskih stavbah rešiti izračun prispevka za posameznike, bi to morala rešiti enotno, v 4. členu Odloka, kot je to storila v 5. členu Odloka. Temu, da bi se morali v izračunu ravnati po četrtem odstavku 4. člena Odloka, pritrjuje tudi občina sama v elektronski korespondenci z dne 27. 3. 2014, ki jo prilaga. Po mnenju tožnice je treba prispevek računati na objekt, to je parcelo. Če se te ne da ugotovitvi, se vzame 650 m² in na neto tlorisno površino objekta, ki se tudi ve kakšna je, za celoten večstanovanjski objekt. Tako izračunan prispevek se deli med etažne lastnike. Sklicuje se še na 105. člen Stanovanjskega zakona, ki določa etažno lastnino. Nepravilni obračun priznava sam organ v elektronskem sporočilu, ki ga v nadaljevanju citira. V nadaljevanju še navaja nepravilno določitev velikosti stanovanja, to je 56,2 m², čeprav iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je velikost stanovanja 56,17 m².

9. Na drugi stopnji je pritožbeno odločbo podpisal podžupan Občine Zreče po pooblastilu župana, št. 0204-003/2014-4 z dne 11. 7. 2014. V skladu z 31. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), lahko odloča na drugi stopnji v upravnem postopku le oseba, ki izpolnjuje pogoje izobrazbe in strokovnega izpita iz upravnega postopka, kar je bilo v tem primeru kršeno.

10. V skladu s 33.a člen Zakona o lokalni samoupravi podžupan pomaga županu pri njegovem delu ter opravlja posamezne naloge iz pristojnosti župana, za katere ga župan pooblasti. Pooblastila s strani občine ni uspela pridobiti. 4. člen Uredbe o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku ureja, da lahko v upravnih zadevah na drugi stopnji in o izrednih pravnih sredstvih odloča oseba, ki ima izobrazbo pravne smeri, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje. Podžupan te izobrazbe nima. Tožnica smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi. Priglaša stroške v višini sodne takse za vložitev tožbe ter stroške takse za vložitev pritožbe zoper odločbo organa prve stopnje, skupno 166,12 EUR.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi, glede pravne podlage in še podrobneje razlaga predpisne določbe, ki se nanašajo na izračun komunalnega prispevka. Glede navedb tožnice v zvezi z zahtevano izobrazbo uradnih oseb za odločanje o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo navaja, da tako župan, kot podžupan lahko odločata oziroma izdajata odločbe na drugi stopnji, tudi če ne izpolnjujeta pogoje glede smeri in stopnje izobrazbe. Postopek lahko namreč vodi uradna oseba, ki te pogoje izpolnjuje (četrti odstavek 30. člena ZUP). Postopek je vodila višja svetovalka za premoženjsko pravne zadeve, ki ima pravniški državni izpit in za odločitve na drugi stopnji tudi ustrezno pooblastilo, kar je vse razvidno iz objave na spletni strani Občine Zreče. 12. Tožba je utemeljena.

13. Pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka je 80. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se med drugim na novo priključuje na komunalno opremo. 81. člen tega zakona v zvezi z merili za odmero komunalnega prispevka določa, da se komunalni prispevek določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegove namembnosti oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (prvi odstavek). V drugem odstavku je določeno, da minister podrobneje predpiše merila iz prejšnjega odstavka. Podzakonski akt iz tega odstavka je Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka. Uredba o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč, ki je bila izdana na podlagi petega odstavka 75. člena ZPNačrt, določa vsebino in obliko programa opremljanja stavbnih zemljišč.

14. Na podlagi tretjega odstavka 82. člena ZPNačrt, je Občina Zreče sprejela Odlok, ki določa podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka v Občini Zreče. Prvostopenjska odločba kot pravno podlago za izračun navaja merila iz 3. člena ter način iz 12. in 13. člena Odloka. Prvi odstavek 3. člena Odloka določa, da se za odmero komunalnega prispevka upoštevajo med drugim tudi površina parcele (prva alinea) in neto tlorisna površina objekta (druga alinea).

15. Tretji odstavek 4. člena Odloka določa, da če se komunalni prispevek odmerja zaradi obstoječega objekta, ki se na novo priključuje na posamezno vrsto komunalne opreme, se upoštevajo podatki o dejanski površini parcele iz zemljiškega katastra, na kateri je zgrajen objekt in ki je namenjena njegovi redni rabi (v tem primeru je to 391 m²). V četrtem odstavku je določeno, če ni nobenih podatkov o velikosti parcele, se vzame velikost 650 m². V petem odstavku 4. člena Odloka, ki ga je organ druge stopnje navedel kot pravilnega za izračun prispevka je določeno, da če parcele objekta oziroma njene površine ni mogoče določiti po tretjem ali četrtem odstavku tega člena, se ta določi tako, da se velikost stavbišča (fundus) pomnoži s faktorjem 1,5. V tem primeru se je po razlagi pritožbenega organa, smiselno kot stavbišče vzelo velikost stanovanja.

16. Med strankami postopka je tako sporen način izračuna komunalnega prispevka v dveh parametrih, po formuli določeni v 12. členu Odloka: KP(i) = Aparcela x Cp(i) x Dp) + (Kdejavnost x Atlorisna Ct(i) x Dt). Po trditvah tožnice je sporen izračun zato, ker ni pravilno določena površina parcele v parametrih Aparcele in Atlorisna. Oznake v formuli pomenijo (te določa isti člen): Aparcela - površina parcele, Atlorisna - neto tlorisna površina objekta.

17. Po trditvah tožnice je nepravilna ugotovitev obeh upravnih organov, da se velikost Aparcele določi tako, da se kot velikost stavbišča (fundusa) vzame velikost posameznega stanovanja (tožničinega 56,20 m²) in ta pomnoži s faktorjem 1,5, kar v njenem primeru znaša kot površina parcele 84,30 m². Glede Atlorisnega parametra (po razlagi iz 2. člena je to neto tlorisna površina objekta), pa je organ navedel samo velikost tožničinega stanovanja, to je 56,20 m², kar ni pravilno, ker stanovanje ni objekt. 18. Glede na navedene predpisne določbe, je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da je v prvem delu zmnožka, ki se računa na velikost parcele treba upoštevati parcelo celotne stavbe (objekta), ki je v tem primeru določljiva in ne vsakega posameznega stanovanja, ki ga v spornem primeru organ obravnava kot stavbišče (fundus). Takšno stališče je zavzelo tudi sodišče v sodbi IV U 189/2012. Upravni organ v obrazložitvi odločbe navaja, da se velikost parcele določi tako, da se velikost stavbišča (stanovanja) pomnoži s faktorjem 1,5. V tožničinem primeru znaša površina parcele 84,30 m². Takšna opredelitev stavbišča kot stanovanja, pa nima podlage v nobenem zakonskem in tudi ne podzakonskem predpisu. Nadalje Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Zreče, glede opredelitve pojma objekt, v 2. členu v petem odstavku določa, da je objekt stavba ali njen del oziroma gradbeni inženirski objekt v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov. V sedmem odstavku tega člena je opredeljena parcela oziroma zemljišče, kot zemljiška parcela ali njen del, na katerem je možno zgraditi objekt ali je objekt že zgrajen vključno z zemljiščem, potrebnim za rabo objekta in za katerega mora zavezanec plačati komunalni prispevek. Prav tako določa ZGO-1 v 2. členu v 1. točki prvega odstavka, da je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj zgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. „Atlorisna“ iz formule izračuna je neto tlorisna površina objekta (12. člen Odloka), kar pomeni, da tudi v tem primeru parameter, ki sicer določa velikost objekta, ni utemeljeno nadomeščen z velikostjo stanovanja.

19. Prej navedene predpisne določbe torej zelo določno navajajo, kaj je to parcela in kaj se šteje za objekt. Pod pojmom parcela se na podlagi nobene pravne podlage ne more šteti samo velikosti stanovanja, po razlagi pritožbenega organa smiselno vzetega tudi kot stavbišče (peti odstavek 4. člena Odloka). Organ prve stopnje tudi ni obrazložil, zakaj je pri parametru „Aparcele“, ko je kot parcelo vzel velikost stanovanja, to pomnožil s faktorjem 1,5. Ta faktor sicer določa Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka, ki v 5. členu v drugem odstavku določa, da se pri površini stavbnega zemljišča upošteva velikost parcele. Če parcela objekta ni določena, pa se upošteva stavbišče x 1,5. Nadalje še določa, kakšen je delež parcele za določeno obračunsko območje, ki se določa s programom opremljanja za posamezno obračunsko območje. Iz obrazložitve odločbe obeh upravnih organov je razvidno, da sta organa uporabila (skombinirala) posamezne določbe iz posameznih, prej navedenih predpisov, ki se tičejo tako posameznih kot večstanovanjskih objektov, kar pa nista ustrezno obrazložila in se zato zakonitosti izpodbijanih odločb ne da preizkusiti. S tem pa so bistveno kršena pravila upravnega postopka, ki so vplivala na pravilnost odločitve.

20. Sodišče pa zavrača vse pavšalne tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno postopkovno izdajo izpodbijane odločbe, v zvezi z nepooblaščenimi uradnimi osebami, glede na to, da teh tožbenih razlogov tožnica ni dokazno utemeljila, in sodišče po pregledu spisovnih listin tudi ni ugotovilo, da bi postopek vodila oziroma odločbo podpisala nepooblaščena uradna oseba.

21. Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožnica je priglasila stroškovnik, v katerem uveljavlja vrnitev upravne in sodne takse. Upravno takso bo tožnica lahko zahtevala v upravnem postopku, ker sodišče za takšno odločanje ni pristojno. Sodna taksa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti, glede na to, da je sodišče njeni tožbi ugodilo.