Jedro

Pokojnine, invalidnine, dodatki za pomoč in postrežbo ter varstveni dodatki kot pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se po določbi 181. čl. ZPIZ/92 odmerjajo v mesečnih zneskih in izplačujejo za nazaj. Torej so po svoji naravi občasne denarne terjatve, ki ne temelje na obveznostih iz civilnega prava. Skladno z 1. odst. 372. čl. ZOR terjatve občasnih dajatev zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati 18.455,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.5.1998 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo, zavrne. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj verzijski zahtevek, katerega je tožnik s tožbo uveljavljal, zastara v 5 letih in ne v treh letih, kot je odločilo prvostopno sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu, ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS št. 26/99 - ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje. Pravna podlaga za presojo zadeve je podana v 288. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92-54/98 - ZPIZ/92), kjer je določeno, da mora zavarovanec, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, prejeti znesek vrniti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Gre za verzijski zahtevek, ki temelji na neopravičeni obogatitvi. Omenjeni člen napotuje na uporabo določb Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89 - ZOR), ki se je na podlagi zakona uporabljal v RS. Torej tudi glede zastaranja terjatve je potrebno uporabiti določbe omenjenega zakona. Za verzijske zahtevke sicer velja maksimalni splošni zastaralni rok 5 let. ZOR namreč v 371. čl. določa, da terjatve zastarajo v 5 letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. S tem v zvezi pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri presoji predmetne zadeve potrebno uporabiti 1. odst. 372. čl. ZOR, ki med drugim določa, da terjatve občasnih dajatev zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Tožnik namreč uveljavlja povrnitev preveč izplačanih zneskov družinske pokojnine, ki je bila tožencu izplačana v obdobju od 1.9.1993 do 30.9.1993. Pokojnine, invalidnine, dodatki za pomoč in postrežbo ter varstveni dodatki kot pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (3. čl. ZPIZ/92) se po določbi 181. čl. tega zakona odmerjajo v mesečnih zneskih in izplačujejo za nazaj. Po svoji naravi so torej občasne denarne terjatve, ki ne temelje na obveznostih iz civilnega prava. Tako stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS sicer v drugi zadevi, kot npr. v sodbi VIII Ips 180/99 z dne 20.6.2000. Skladno s 360. čl. ZOR z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti.

Ker je med strankama nesporno, da je bila s strani tožnika tožencu izplačana družinska pokojnina za obdobje od 1.9.1993 do 30.9.1993, torej najkasneje dne 30.9.1993, kar izhaja tudi iz dokazila o nakazilu družinske pokojnine (priloge A/6) ter glede na dejstvo, da je bila tožba pred prvostopnim sodiščem vložena 16.6.1998 in nadalje, da je toženec na glavni obravnavi podal ugovor zastaranja, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je od izplačila pa do vložitve tožbe preteklo več kot tri leta in da je terjatev zastarana. Sodišče je zato pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.