Jedro

Dediči po določbi 145. člena tega ZD v okviru dediščinske skupnosti zapuščino upravljajo in razpolagajo skupno in soglasno, če soglasja vseh ni, kot v tem primeru, lahko sodišče v zapuščinskem postopku na zahtevo kateregakoli od sodedičev postavi upravitelja, ki z dediščino upravlja za vse (prim. 145. člen ZD). Zato je razlaga, da lahko glede na določbo 100. člena SPZ vsak od sodedičev uspešno uveljavi vrnitveni oziroma izpraznitveni zahtevek, napačna, saj se temu sodediči protivijo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Prva tožnica in drugi tožnik sta dolžna povrniti toženi stranki in drugemu stranskemu intervenientu 94,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da tožena stranka izprazni pritlično stanovanje v stavbi A. , stoječi na parcelah 1091/1, 1091/4 in 1091/8, k.o. P., in sicer stanovanje, ki je v skici izvedenca A. A. z dne 17. 6. 2024 označeno z modrimi poševnimi črtami, površine 49,20 m². Odločilo je še o pravdnih stroških.

2.Zoper sodbo sta se prva tožnica in drugi tožnik (v nadaljevanju pritožnika) pritožila. Uveljavljata vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi, le podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Razlogi sodišča, da ima toženka pravni naslov za uporabo dela nepremičnine, to je stanovanja v pritličju, ker sta ji to dovolili tretja in četrta tožnica, ki sta nujni dedinji, in naj bi njun delež znašal 25 % celotne nepremičnine, so napačni. Tudi ni pravilna presoja, da je v tej zadevi zahtevek kot je postavljen, zahtevek na vrnitev stvari po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), in ker je bil umaknjen del zahtevka na izročitev v posest, je zahtevek glede na dejansko in pravno podlago neutemeljen. V nadaljevanju pritožnik izračunava deleže, ki bodo v zapuščinskem postopku pripadli določenim dedičem, izpostavi oporočno dedovanje in nujne deleže. Zaključi, da pred smrtjo prvotnega tožnika, B. B. , tretja in četrta tožnica nista imeli lastninskega deleža na nepremičnini, tudi nista smeli dati nobenega dovoljenja, da bi tam lahko bivala prva toženka, ki tudi ni imela dovoljenja od prvotnega tožnika, ki je zato tudi vložil tožbo na izpraznitev predmetne nepremičnine, ki jo nadaljujeta pritožnika. O tem bi se sodišče prepričalo, če bi izvedlo predlagani dokaz, vpogled v zemljiško knjigo. Zaključi, da imata tretja in četrta tožnica 6,25 % lastništva iz naslova nujnega deleža vsaka. Toženka zaseda nepremičnino brez podlage, ne plačuje za uporabo že od leta 2006, ko se je razvezala s prvotnim tožnikom. Do sedaj je dolžna že več kot 100.000,00 EUR na račun uporabnine. Gre za nerazdeljeno zapuščino, ki je skupna lastnina, pritožnika imata 71,875 % skupnega lastništva na celotni nepremičnini in izjavo skrbnika stranske intervenientke, ki ima 1/8 celote oziroma 12,5 %, da ne soglaša z bivanjem toženke v nepremičnini. Imata več kot 75 % soglasja, da ne dovolita bivanja toženki, če bi izhajali iz 67. člena SPZ. Opozarjata še na določbo 29. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), po kateri lahko etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih, predlagajo, da o poslu, za katerega je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov, odloči sodišče. Sklicujeta se tudi na določbo 100. člena SPZ, skupni lastnik ima pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Po mnenju pritožnikov lahko posamezen skupni lastnik v razmerju do tretje osebe samostojno uveljavlja odstranitveni oziroma opustitveni zahtevek, torej kot je postavljen, na izpraznitev. Zahtevek na izročitev določenemu dediču nima podlage v veljavnih predpisih in je stališče sodišča napačno. Stvar v skupni lastnini sicer ni razdeljena, a je razdeljena lastninska pravica in je vsak od solastnikov upravičen do uporabe in posesti celotne stvari v sorazmerju z njegovim solastniškim deležem. Priglaša stroške.

3.Tožena stranka in drugi stranski intervenient na strani tožene stranke C. C. (v nadaljevanju: stranski intervenient) sta odgovorila na pritožbo. Predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške. Menita, da je stališče sodišča, da bi morala tožeča stranka, da bi z zahtevkom glede na trditveno podlago uspela, zahtevati vrnitev individualno določene stvari, pravilno, saj tako določa 92. člen SPZ, ki zahteva vrnitev stvari same. Za utemeljenost petitorne tožbe ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik lastnik stvari, pač pa mora biti ugotovljeno tudi, da ima pravico do posesti. Če je nima, ne more zahtevati izpraznitve nepremičnine. Med prvotnim lastnikom in tretjo tožnico je bilo doseženo soglasje glede načina rabe solastnine po petem odstavku 67. člena SPZ, drugačnega dogovora ni.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Na podlagi zakona je z uvedbo dedovanja, ob smrti zapustnika, nastala skupna lastnina, saj je dedičev več (132. in 145. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Deleži skupnih lastnikov niso vnaprej določeni in lahko le skupaj izvršujejo lastninska upravičenja. Res je, kar izpostavi pritožba, da pri uveljavljanju lastniških upravičenj skupnih lastnikov (sklicuje se na 99. in 100. člen SPZ - tožba za varstvo lastninske pravice) ni nujno podano njihovo nujno sosporništvo na aktivni strani in SPZ v 100. členu določa, da ima skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, vsak skupni lastnik ima torej lahko zahtevek za varstvo lastninske pravice glede uporabe celotne nepremičnine. Ob tem je po sodni praksi pomembno tudi, da so interesi drugih skupnih lastnikov ustrezno zavarovani, zahtevek je načeloma vrnitveni (92. v zvezi s 100. členom SPZ), zahtevati je treba vrnitev stvari v zapuščino.

6.Tožniki, to velja tudi za stranskega intervenienta na strani tožene stranke, so zakoniti dediči po prvotnem tožniku B. B. (v pravdo so vstopili po njegovi smrti tekom postopka), katerega solastni delež na predmetni nepremičnini spada v dediščino ter predstavlja skupno lastnino vseh dedičev. Ne glede na zatrjevan obstoj oporoke in posledično oporočno dedovanje, so kot zakoniti dediči, tudi če bodo le nujni dediči, člani dediščinske skupnosti. Zapuščina še ni razdeljena, pa tudi sicer ugotovitev dednih deležev v sklepu o dedovanju načeloma pove, v kakem razmerju dediči dedujejo zapuščino, niso pa s tem določeni njihovi deleži na posameznih stvareh. Razlogovanje sodišča, ki mu sledita tudi pritožba in odgovor na pritožbo, ko izračunava potencialno velikost dednih deležev, zato ni pravilno.

7.V okviru dediščinske skupnosti dediči s stvarjo upravljajo skupno in soglasno. V konkretnem primeru soglasja ni, dva od dedičev, tretja in četrta tožnica sta materi dovolili prebivanje, s trditvami, da mati koristi urejen del nepremičnine, ki je (solastni del prvotnega tožnika) predmet dedovanja in v okviru njunih upravičenj.

8.V takem primeru je zato sklicevanje na podano aktivno legitimacijo le enega dediča zmotno, saj gre v primeru, ko je en sodedič aktivno legitimiran za vrnitveni zahtevek, za tožbo v korist vseh sodedičev, načeloma uperjeno zoper tretjega.

9.Za take primere, kot je konkretni, pa je upoštevati, da dediči po določbi 145. člena tega ZD v okviru dediščinske skupnosti zapuščino upravljajo in razpolagajo skupno in soglasno, če soglasja vseh ni, kot v tem primeru, lahko sodišče v zapuščinskem postopku na zahtevo kateregakoli od sodedičev postavi upravitelja, ki z dediščino upravlja za vse (prim. 145. člen ZD). Zato je razlaga, da lahko glede na določbo 100. člena SPZ vsak od sodedičev uspešno uveljavi vrnitveni oziroma izpraznitveni zahtevek, napačna, saj se temu sodediči protivijo.

10.Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter pritožba neutemeljena ter jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena in 2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

11.Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato nosita svoje pritožbene stroške, toženki in drugemu stranskemu intervenientu pa sta dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer nagrado za odgovor na pritožbo 57,00 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov in 22% DDV, kar znaša 94,00 EUR, kar sta dolžna plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------

1Prim. odločbe VSRS II Ips 145/2018, II Ips 71/2011, II Ips 83/2021.