Jedro

V upravnem sporu se glede na uveljavljeno načelo zakonitosti (6. člen ZUP) zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke presoja na podlagi dejanskega in pravnega stanja, ugotovljenega v času izdaje upravne odločbe na prvi stopnji. V zadevnem postopku se presoja torej le, ali je bil upravni postopek in izrečen ukrep inšpekcijskega organa pravilen in zakonit. Tožeča stranka zato na odločitev ne more vplivati s predložitvijo sklepov pravdnih sodišč, ki so bili izdani v popolnoma ločenem civilnem postopku.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožnika trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97, 70/00; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 15.2.2001, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba zoper Odločbo Urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 21.8.2000. S slednjo je bilo tožnikoma - investitorjema (1) naloženo, da v roku enega meseca po prejemu odločbe na svoje stroške odstranita ograjo in vhodna vrata (vse v dolžini 14 m) ter zidan kompostnik (v tlorisni izmeri 1,5 m x 1,5 m), oboje izvedeno na zemljišču s parc. št. 800/9 in 800/10, k.o. B., brez odločbe o dovolitvi priglašenih del, ter vzpostavita zemljišče v prvotno stanje; (2 in 3) zagroženo, da bo sicer to na stroške investitorjev opravilo pooblaščeno podjetje ter (4) določeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke. Po pregledu upravnih spisov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in v skladu z določbo 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in 43/89 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97; ZUN). Tožnika sta ob zaslišanju ob inšpekcijskem pregledu dne 27.12.1999 izpovedala, da je betonski del ograje zgradil že njun pravni prednik, od katerega sta odkupila zemljišče, onadva pa sta z gradnjo nadaljevala v letu 1987 in zgradila kovinski del ograje in vhodna vrata. Njun pravni prednik si je za graditev ograje pridobil lokacijsko dokumentacijo, investitorja pa si za kompostnik nista pridobila dovoljenja pristojnega upravnega organa.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Navajata, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, bistveno kršilo postopek. Če bi namreč sodišče razpisalo glavno obravnavo, bi se kot nesporno ugotovilo, da je obravnavane objekte, ki jih je prvostopni organ namenil za rušenje, že protipravno porušil M.P. V zvezi s tem sta tožnika dosegla sklep Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 3.6.2002, s katerim je bila ugotovljena protipravnost rušitve in P. naloženo, da na lastne stroške vzpostavi prejšnje stanje in se v bodoče vzdrži takih dejanj. Navedeni sklep je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 31.1.2003. Tožnika pa sta izposlovala tudi sklep z dne 18.8.2003, s katerim je sodišče dovolilo vzpostavitev prejšnjega stanja. Torej je sedaj nastala absurdna situacija, ko na eni strani odločba prvostopnega organa zahteva porušitev objektov, ki so že protipravno porušeni, po drugi strani pa izrecno nasprotuje pravnomočnim sklepom navedenih sodišč.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

K 1. točki izreka Pritožba ni utemeljena.

Skladno z določili 50. in 51. člena ZUN si mora investitor za gradnjo objektov in naprav ter za druge posege v prostor pridobiti lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del. Če gradi ali drugače posega v prostor brez ustrezne upravne odločbe, pristojni inšpekcijski organ po 1. odstavku 73. člena ZUN odredi, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Pritožbeni ugovor glede neopravljene glavne obravnave ni utemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi postopalo pravilno, ko je sodilo na seji, saj tožnika v tožbi nista zahtevala glavne obravnave, sodišče prve stopnje pa je na podlagi podatkov iz upravnih spisov (zapisnik z dne 27.12.1999, v katerem tožnika navajata, da ne razpolagata z lokacijskim dovoljenjem ali z odločbo o dovolitvi priglašenih del) tudi pravilno ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno (2. odstavek 50. člena ZUS).

Prav tako ni utemeljen pritožbeni ugovor, da izrek inšpekcijskega ukrepa nasprotuje pravnomočnim odločbam civilnih sodišč, iz katerih izhaja, da je bil sporni objekt po izdaji prvostopne odločbe porušen. V upravnem sporu se glede na uveljavljeno načelo zakonitosti (6. člen ZUP) zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke presoja na podlagi dejanskega in pravnega stanja, ugotovljenega v času izdaje upravne odločbe na prvi stopnji. V zadevnem postopku se presoja torej le, ali je bil upravni postopek in izrečeni ukrep inšpekcijskega organa pravilen in zakonit. Tožeča stranka zato na odločitev ne more vplivati s predložitvijo sklepov pravdnih sodišč, ki so bili izdani v popolnoma ločenem civilnem postopku.

Ker je torej pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani ne pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS. Po tej določbi trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kar je bilo predmet spora tudi v obravnavanem primeru.