Jedro

Dolžnik je tudi upnikovo „bodočo pogojno terjatev“ vključil v seznam navadnih terjatev, zaradi česar glede na 2. tč. 4. odst. 68. čl. ZFPPIPP velja, in drugačna presoja ni dovoljena, da je upnikova terjatev verjetno izkazana.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je poleg tistih terjatev, za katere je sodišče prve stopnje odločilo, da so verjetno izkazane, verjetno izkazana tudi (bodoča pogojna) terjatev upnika: U. d.d., pod zap.št. 1, v znesku 8.829.555,25 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o preizkusu terjatev je sodišče prve stopnje: ugodilo oziroma zavrnilo ugovore upnikov oziroma dolžnikov proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev, odločilo, katere prerekane terjatve upnikov so verjetno izkazane in katere niso – vse po specifikaciji, ki je razvidna iz sklepa, ter navedlo, da se o priznanih, prerekanih in verjetno izkazanih terjatvah odloči tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev, ki ga je sodišče prejelo dne 17.11.2009, ki je sestavni del izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

Proti navedenemu sklepu je upnik U. d.d. vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter predlagal njegovo spremembo tako, da se njegova bodoča pogojna terjatev v končnem seznamu preizkušenih terjatev pod zaporedno št. 1 v skupni višini 8.829.555,25 EUR, spozna za verjetno izkazano. Glede s strani upnika prijavljene navedene bodoče pogojne terjatve opozarja, da jo je upravitelj prisilne poravnave v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 15.9.2009 priznal, prav tako pa tudi dolžnik v ugovoru zoper dopolnjeni seznam, oba sta prerekala zgolj glasovalno pravico pritožnika za navedeno terjatev. Da je takšno prerekanje napačno, je pritožnik opozoril v dveh pripravljalnih vlogah (z dne 28.9.2009 in 27.10.2009), glede na to, da ima potrjena prisilna poravnava materialnopravni učinek na upnikovo terjatev. Do navedb v teh vlogah se sodišče ni opredelilo, zato je podana kršitev po 8. tč. 339. čl. ZPP. Poleg tega pa je predmetna terjatev tudi vključena v Poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, zato skladno z 2. točko četrtega odstavka 68. čl. ZFPPIPP velja in drugačna presoja ni dovoljena, da je terjatev verjetno izkazana. Sodišče se sklicuje na pravno normo, ki je po vsebini ni moč uporabiti za opisano dejansko stanje, konkretno na 160. čl. ZFPPIPP, ki določa, za katere terjatve učinkuje začetek postopka prisilne poravnave in ne katere terjatve štejejo za verjetno izkazane. Glede obstoja svoje bodoče pogojne terjatve do dolžnika navaja, da se je slednji za izpolnitev obveznosti družb I. d.o.o. in G. d.d. po treh pogodbah zavezal kot solidarni porok in plačnik. Te terjatve do začetka postopka prisilne poravnave še niso zapadle v plačilo, vendar pa nedvoumno obstojijo, kar se kaže v upravičenju pritožnika od poroka zahtevati, da ob zapadlosti opravi izpolnitveno dejanje. Obveznost solidarnih porokov glede nastanka in obstoja terjatve deli usodo glavne obveznosti, zaradi česar pritožniki v prisilni poravnavi ali stečaju takšno terjatev prijavijo (označijo) kot pogojno, kajti, če bo ugasnila glavna obveznost, bo ugasnilo tudi poroštvo. Upravitelj in dolžnik priznavata, da je glavna obveznost nastala, zato je nastalo tudi akcesorno razmerje (poroštvo) pod razveznim (in nikakor ne odložnim) pogojem prenehanja glavne obveznosti. Če bi vzdržala presoja sodišča, bi to pomenilo, da ima pritožnik ob zapadlosti pravico od dolžnika terjati plačilo celotnega zneska iz naslova danih poroštev, kar pa ni v skladu s temeljnim namenom instituta prisilne poravnave ter načelom enakega obravnavanja upnikov. Pritožnik opozarja, da je sodišče na enako dejansko stanje v primeru prijavljenih terjatev upnika H. d.d., odločilo, da terjatev obstoji.

Pritožba upnika je utemeljena.

Pritožnik je v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom pod zap.št. 1 med drugim prijavil tudi terjatev v znesku 8.829.555,25 EUR kot „bodočo pogojno terjatev“ iz naslova obveznosti dolžnika kot solidarnega poroka in plačnika: po dveh pogodbah, ki jih je pritožnik sklenil z družbo I. d.o.o. in po eni pogodbi, sklenjeni z družbo G. d.d.. Upravitelj in dolžnik sta to terjatev prerekala, dolžnik iz razloga, ker ni gotovo, ali se bo pogoj za uveljavitev poroštva izpolnil ali ne in ker obstaja verjetnost, da bosta upnikove terjatve izpolnila glavna dolžnika. Sodišče prve stopnje je takšnemu stališču pritrdilo, saj je zaključilo, da terjatev ni verjetno izkazana, ker upnik ni izkazal, da bi do začetka postopka nastala.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik sprva prijavil terjatev v skupnem znesku 43.694.463,92 EUR po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave (8.7.2009), od tega 14.949.843,73 EUR kot „bodočo pogojno terjatev“, pri čemer je slednjo tekom postopka utesnil na znesek 8.829.555,25 EUR. Iz predmetnega spisa izhaja, da je dolžnik predlogu za začetek postopka prisilne poravnave priložil tudi poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika za obdobje januar – marec 2009 po 1. tč. 2. odst. 142. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur.l.RS št. 126/2007 s sprem.). To poročilo vsebuje med drugim tudi seznam navadnih terjatev do dolžnika po 3. tč. 1. odst. 142. čl. ZFPPIPP in v seznamu je kot upnik naveden tudi pritožnik s terjatvijo 41.329.358,10 EUR (po stanju na dan 31.3.2009, na katerega so izdelani tudi računovodski izkazi). Primerjava med zneskom upnikove terjatve, ki jo je dolžnik navedel v seznamu navadnih terjatev in skupnim zneskom terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave, in ob upoštevanju časovnega zamika glede stanja terjatev, pokaže, da je dolžnik tudi upnikovo „bodočo pogojno terjatev“ vključil v seznam navadnih terjatev, zaradi česar glede na 2. tč. 4. odst. 68. čl. ZFPPIPP velja, in drugačna presoja ni dovoljena, da je upnikova terjatev verjetno izkazana. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je navedeno v izreku; preostalih pritožbenih navedb ni presojalo, ker za odločitev v obravnavani zadevi to ni bilo potrebno (3. odst. 128. čl. ZFPPIPP in 1. odst. 360. čl. ZPP v zvezi s 121. čl. ZFPPIPP).