Jedro

Tožnikov subjektivni občutek, da je sodnica do njega nerazpoložena, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča za dvom o njeni nepristranskosti. Enako velja za tožnikov očitek o domnevni samovolji pri vodenju dokaznega postopka. Zavrnitev strankinih dokaznih in drugih predlogov ima lahko za posledico procesno kršitev ali zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne more pa biti edina podlaga za sklepanje, da je sodišče stranki nenaklonjeno in zato pristransko. Pravica stranke do izvedbe dokaza namreč ni absolutna.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da bi sodišče prve stopnje moralo zahtevati mnenje drugih izvedencev. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP bi bilo to dolžno storiti le, če bi bila v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne bi dalo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Ta pogoj v tožnikovem primeru ni podan. Mnenje izvedenca psihiatra je jasno in nedvoumno.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (IV. in V. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku. Razsodilo je, da mora toženka plačati tožniku 3.225,67 EUR z obrestmi od 15. 11. 2009 dalje ter kapitalizirane obresti (81,82 EUR in 5.249,78 EUR) od plačanega nespornega dela odškodnine, od 1. 7. 2011 dalje pa mu plačevati po 145,14 EUR mesečne rente z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Tožnik je med pravdo zahteval izločitev sodnice. Podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani je njegovo zahtevo s sklepom zavrnila.

3. Tožnik se je pritožil tako zoper navedeni sklep kot zoper zavrnilni del sodbe. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge ter na kršitev ustavnih in temeljnih človekovih pravic. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku. Navaja, da ni bil deležen poštenega sojenja. Izpodbijana sodba je nepravična, izrekla pa jo je sodnica, ki bi morala biti izločena. Sodišče je svojo odločitev oprlo na očitno nepravilno mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Predlog za določitev drugega izvedenca psihiatra je neutemeljeno zavrnilo, s čimer je tožniku preprečilo učinkovito dokazovanje. Tožnikovo medicinsko dokumentacijo je nepravilno in laično interpretiralo. Čeprav tožnik zaradi posledic poškodbe potrebuje 24-urno tujo pomoč, mu je za obdobje od 22. 12. 2006 do 29. 11. 2007 priznalo odškodnino le v obsegu dveh ur dnevno in po urni postavki 4,00 EUR, v nadaljnjem obdobju pa po 9,60 EUR dnevno. Takšna odločitev je povsem neživljenjska. Nega in oskrba tožnika je napornejša in zahtevnejša kot pri drugih oskrbovancih v DSO. Tudi v sodni praksi je bila primerljivim oškodovancem priznana višja urna postavka za tujo pomoč. Sodba izpostavlja izboljšanje tožnikovega fizičnega zdravja, spregleda pa njegovo psihično in mentalno prizadetost, zaradi katere potrebuje tujo pomoč. Izvedenec psihiater je tožnika zaradi njegove verske pripadnosti obravnaval diskriminatorno in omalovažujoče. Zmotno je njegovo mnenje, da bi bila za tožnika institucionalna nega boljša od domače. Izvedenec ni preveril, kakšno nego ima tožnik na domu. Ustrezno nego bi bilo tožniku mogoče zagotoviti le v zdravstveni instituciji, specializirani za oškodovance po poškodbi možganov, ne pa v DSO, saj tam tožniku ne morejo zagotoviti stalnega nadzora. Neutemeljen je tudi očitek izvedenca na račun tožnikove prekomerne telesne teže. Sodišče prve stopnje je kljub zahtevi za izločitev izvedenca nadaljevalo postopek, ne da bi izdalo ustrezen sklep. Zmotno je tudi mnenje izvedenke finančne stroke, ker ni upoštevala dejanskega obsega tuje pomoči, ki jo potrebuje tožnik, ampak je izhajala iz cene oskrbe v DSO. Sodišče ni pojasnilo, kaj v tožnikovem primeru pomeni efektivni čas varstva in nege. Poleg tega je nezakonito uporabilo prosti preudarek pri odločanju o višini odškodnine. Iz sodbe ni razvidno, kaj so osnovni stroški bivanja oskrbovanca v DSO in kakšni so tožnikovi tovrstni stroški. Sodišče tudi ni upoštevalo znatnih stroškov, ki zaradi tožnikove inkontinence nastajajo s pranjem in čiščenjem, niti stroškov za vožnje na zdravniške preglede ter nabavo zdravil. Tožniku neupravičeno ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od dveh zahtevanih zneskov kapitaliziranih obresti. Napačno je odločilo tudi o stroških postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba zoper sklep ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba zoper sodbo.

O pritožbi zoper sklep:

6. Zahteva za izločitev sodnice je bila pravilno zavrnjena. Tožnikov subjektivni občutek, da je sodnica do njega nerazpoložena, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča za dvom o njeni nepristranskosti. Enako velja za tožnikov očitek o domnevni samovolji pri vodenju dokaznega postopka. Zavrnitev strankinih dokaznih in drugih predlogov ima lahko za posledico procesno kršitev ali zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne more pa biti edina podlaga za sklepanje, da je sodišče stranki nenaklonjeno in zato pristransko. Pravica stranke do izvedbe dokaza namreč ni absolutna. Tudi sicer velja, da nestrinjanje stranke s procesnim vodstvom ne predstavlja odklonitvenega razloga iz 6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki bi terjal izločitev sodnika. Poleg tega iz spisa ni razvidno, da bi sodnica s svojim vedenjem in načinom obravnavanja kakorkoli okrnila videz nepristranskosti sodišča. Vse tovrstne tožnikove očitke, ki jih zdaj ponavlja pritožba, je pravilno in prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Dodatni pritožbeni očitki o sodničini komunikaciji z izvedenko, o nepravičnosti sodbe in neustrezni dokazni oceni, na kateri sodba temelji, pa na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo v tem delu zavrnilo in sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo.

O pritožbi zoper sodbo:

7. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ne zatrjevanih in ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti.

8. Tožnikovi očitki o nepoštenem sojenju, češ da mu je sodila pristranska sodnica, niso upravičeni. Kot že navedeno, razlogov za izločitev sodnice ni bilo. Tožnikova zahteva za izločitev je bila zavrnjena, zato je sodnica smela nadaljevati z obravnavanjem in izdati odločbo. Na morebitne izključitvene razloge (iz 1. do vključno 5. točke 70. člena ZPP) pa se pritožba ne sklicuje. Ne gre torej za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik.

9. Tudi tožnikova pravica do obravnavanja v postopku ni bila okrnjena. Pritožbeni preizkus ni pokazal nobenega takšnega nezakonitega ravnanja sodišča prve stopnje, ki bi tožniku onemogočilo sodelovanje pri izvajanju dokazov. Tožnik se je v skladu s 5. členom ZPP lahko izjavil o vseh dejanskih in pravnih vidikih spora ter o izidu dokazovanja in je to svojo pravico tudi izkoristil. Pomisleki o dokazni oceni, ne glede na njihovo tehtnost, ter nezadovoljstvo z izidom dokazovanja ne zadoščajo za očitek procesne kršitve. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, vključno s prostim preudarkom, ki ga je v skladu s 216. členom ZPP uporabilo pri ugotavljanju višine škode, ustrezno obrazložilo, tako da je skladna s formalnimi okviri proste dokazne ocene in jo je mogoče preveriti. V izpodbijani sodbi se je opredelilo tudi do vseh bistvenih tožnikovih navedb. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

10. Nepotrebno je pritožbeno sklicevanje na domnevo resničnosti nezanikanih dejstev (drugi odstavek 214. člena ZPP), pouk izvedencu pred izdelavo izvida in mnenja (251. člen ZPP), materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) in načelo koncentracije glavne obravnave (drugi odstavek 298. člena ZPP). Tožnik v pritožbi ni pojasnil, s čim naj bi sodišče prve stopnje kršilo navedena procesna pravila in kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno stališče, da bi mu sodišče pred izbiro izvedenca moralo omogočiti izjavo, pa je zmotno. Preden sodišče odloči, koga bo vzelo za izvedenca, lahko da strankam možnost, da se o tem izjavijo (drugi odstavek 244. člena ZPP), ni pa tega dolžno storiti. Končno je tožnik začel nasprotovati izbiri izvedenca psihiatra šele potem, ko je ta zavrnil tožnikove pripombe k izvedenskemu mnenju. Tehtnih pomislekov (npr. o strokovnosti izvedenca) tedaj, niti pozneje v pritožbi, ni navajal. 11. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da bi sodišče prve stopnje moralo zahtevati mnenje drugih izvedencev. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP bi bilo to dolžno storiti le, če bi bila v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne bi dalo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Ta pogoj v tožnikovem primeru ni podan. Mnenje izvedenca psihiatra je jasno in nedvoumno. Izvedenec je vse tožnikove pomisleke zavrnil, najprej v pisni dopolnitvi mnenja in nato še ob zaslišanju. Za tožnika najbolj sporno stališče izvedenca, da bi bilo zanj glede na njegovo sedanje zdravstveno stanje najprimernejše institucionalno varstvo, pa po presoji pritožbenega sodišča niti ni odločilno, saj tožnik, ki nedvomno ima pravico do izbire, takšno varstvo odklanja.

12. Tudi razlogov za izločitev izvedenca ni bilo. Pritožbeni očitek o domnevno omalovažujoči in diskriminatorni obravnavi tožnika, ki naj bi odražala izvedenčevo pristranskost, je brez podlage. Iz izvedenskega mnenja ni razvidno, da bi podatek o tožnikovi verski pripadnosti, ki ga je tožnik zaupal izvedencu, ta pa ga je povzel v anamnezi, morebiti vplival na izvid in mnenje izvedenca. Navsezadnje je ta potrdil, da tožnik potrebuje 24-urno nego in varstvo in da bi bil tožnik zato upravičen do institucionalnega varstva, kar je kvečjemu v prid tožnikovim tezam o obsegu in zahtevnosti tuje pomoči, ki jo potrebuje zaradi posledic poškodbe. Čeprav sodišče prve stopnje ni s posebnim sklepom zavrnilo tožnikove zahteve za izločitev izvedenca, to ni kvarno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Svojo odločitev glede te tožnikove zahteve je namreč pojasnilo v obrazložitvi sodbe. Zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca ni posebne pritožbe (peti odstavek 247. člena ZPP). Tožnik je tako svoje nasprotovanje tej odločitvi lahko izrazil v pritožbi zoper sodbo. Predvsem pa je bila tožnikova zahteva za izločitev prepozna, ker je ugovarjal izvedenskemu mnenju (z dne 2. 3. 2014), ne da bi se obenem skliceval na domnevno pristranskost izvedenca (šesti odstavek 247. člena ZPP); slednje je storil šele potem, ko s svojimi vsebinskimi pripombami k izvedenskemu mnenju ni uspel. 13. Razlogi izpodbijane sodbe so dovolj jasni in razumljivi, da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov, ki jih je vključilo v obrazložitev sodbe. Pri njeni sestavi so bila upoštevana formalna pravila o pisni izdelavi sodbe. Očitki o njeni protislovnosti in protispisnosti so tako brez podlage, kar pomeni, da sodba ni obremenjena z zatrjevanima absolutnima bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo zahtevanih zamudnih obresti od dveh zneskov (81,82 EUR in 5.249,78 EUR), ki predstavljata kapitalizirane obresti. Brez dvoma je tožnik, upoštevaje drugi odstavek 299. člena v zvezi s prvim odstavkom 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ), upravičen do zakonskih zamudnih obresti v zvezi z delnimi plačili odškodnine, ki jih je po vložitvi odškodninskega zahtevka, katerega je tožnik pred pravdo naslovil nanjo, izvršila toženka. Te obresti je smel tožnik tudi kapitalizirati. Zamudne obresti od navedenih dveh zneskov, ki predstavljata neplačane zamudne obresti, pa mu pripadajo šele od dneva, ko je pri sodišču zahteval njihovo plačilo (381. člen ZPP). Teh - procesnih obresti doslej ni uveljavljal. Sodišče prve stopnje je zato v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP, po katerem sme odločati le v mejah postavljenih zahtevkov, pravilno sledilo njegovemu tožbenemu predlogu in mu prisodilo samo tisto, kar je iz tega naslova zahteval (v šestem pripravljalnem spisu z dne 7. 4. 2014).

15. Res pa je sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini za tujo pomoč nepopolno in deloma zmotno ugotovilo dejansko stanje.

16. Stroški za tujo pomoč in nego so posebna vrsta materialne škode. Gre za stroške v zvezi z zdravljenjem, ki jih mora po prvem odstavku 174. člena OZ povrniti tisti, ki drugemu povzroči telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje. Oškodovanec je upravičen do povračila te škode tudi takrat, kadar mu pomoč in nego nudijo svojci. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pomoč, ki jo zaradi posledic poškodbe potrebuje tožnik, znatno presega tisto, ki je običajna med zakoncema ali družinskimi člani. Sicer pa je temeljno pravilo odškodninskega prava, da je dolžan škodo povrniti njen povzročitelj (prvi odstavek 131. člena OZ).

17. Višina odškodnine za tujo pomoč je odvisna od trajanja in obsega pomoči, ki jo glede na svoje zdravstveno stanje potrebuje oškodovanec. Čeprav ima tožnik, kot pravilno poudarja pritožba, pravico do popolne odškodnine (169. člen OZ), pa ta krije samo tiste stroške v zvezi s tožnikovo nego, oskrbo in varstvom, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, upoštevaje vse okoliščine obravnavanega primera(1).

18. Sodišče prve stopnje je torej upravičeno pritrdilo toženki, da tožniku v nobenem primeru ne dolguje več, kot bi znašala cena njegove oskrbe v ustreznem zavodu. Utemeljeno je podvomilo tudi o tožnikovi tezi, da je njegova domača nega in oskrba dražja od institucionalne. To sicer ne pomeni, da bi se tožnik moral podvreči bivanju in oskrbi v domu starejših občanov ali drugem ustreznem zavodu, če so tožnika doma pripravljeni negovati in nadzorovati njegova žena in sinovi. Pač pa zato pri ovrednotenju njihove pomoči ni mogoče neposredno uporabiti cene za institucionalno oskrbo iste vrste; ta je lahko le izhodišče za prosti preudarek, po katerem bi moralo sodišče oceniti višino te tožnikove škode. Cena institucionalne oskrbe namreč zajema plačilo za delo strokovno usposobljenih izvajalcev ter plačilo davkov in stroškov, ki se zaračunajo končnim uporabnikom takšnih storitev(2). Pomoči in nege, ki jo tožniku nudijo njegovi domači, pa kljub njihovemu trudu ni mogoče primerjati s strokovnimi storitvami iste vrste.

19. Sodišče prve stopnje je vrsto in vrednost institucionalne oskrbe, do katere bi bil upravičen tožnik glede na svoje zdravstveno stanje, ugotavljalo z izvedencema (medicinske in finančne stroke), vendar v sodbi ni navedlo, kakšne konkretne storitve zajema „kategorija III.a“. Prav tako ni navedlo, kakšno delo in koliko ur dnevno za tožnikovo nego in nadzor, ki ga tožnik potrebuje zaradi duševnih in osebnostnih sprememb po poškodbi, namenijo njegovi domači, kar onemogoča primerjavo z vsebino institucionalne oskrbe, ki jo je sodišče uporabilo kot podlago za svojo odločitev. Poleg tega je od ugotovljene cene storitve neupravičeno odštelo „osnovne stroške bivanja“; če bi bil namreč tožnik v institucionalni oskrbi, bi moral plačati tudi te, torej celotno ceno za bivanje v ustreznem zavodu, vključno z vsemi dodatnimi storitvami, ki bi jih potreboval glede na svoje zdravstveno stanje. Stroške sporne tuje pomoči je tako neprepričljivo ovrednotilo z zneskom 9,60 EUR dnevno. Izkustveno je mogoče sklepati, da za takšno ceno nobena tretja oseba ne bi bila pripravljena prevzeti 24-urnega nadzora in nege tožnika na njegovem domu. Tožnik tej odločitvi zato utemeljeno nasprotuje. Sicer pa so o tem, kakšna je vsebina in trajanje njihove pomoči tožniku, obširno izpovedale priče, tožnikova žena in sinovi, vendar sodišče njihovih izpovedi ni upoštevalo. Če je podvomilo o njihovi verodostojnosti, ker so priče zaradi družinske povezanosti naklonjene tožniku, bi moralo njihove izpovedi s pomočjo ostalih izvedenih dokazov ustrezno objektivizirati, ne pa povsem izvzeti, saj so odločilne okoliščine v zvezi z obravnavano škodo najbolj znane ravno pričam.

20. Neprepričljiv pa je tudi zaključek izpodbijane sodbe, da sta po tožnikovi vrnitvi v domačo oskrbo do vključno novembra 2007 za njegovo nego in varstvo zadoščali le dve uri dnevno. Brez dvoma je bil tožnik takrat vsaj tako hudo, če ne huje kot pozneje, duševno in osebnostno spremenjen zaradi posledic poškodbe. O tem so obširno in prepričljivo izpovedale zaslišane priče, zato se sodišče prve stopnje pri svoji presoji ne bi smelo omejiti le na tožnikovo zdravstveno dokumentacijo. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da se odpustno pismo z dne 22. 12. 2006 in izvid z dne 29. 1. 2007 osredotočata predvsem na izboljšanje tožnikovega telesnega zdravja, medtem ko izvid z dne 5. 11. 2007 celo izrecno navaja, da je pri tožniku podan znaten upad na nivoju višjih psihičnih funkcij. Od kdaj je tožnik v resnici potreboval zatrjevano celodnevno pomoč in nadzor, je strokovno vprašanje, na katerega bi lahko odgovoril le izvedenec medicinske stroke, vendar sodišče izvedencu psihiatru tega vprašanja ni zastavilo. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da se je to, kljub poprejšnjemu domnevnemu izboljšanju tožnikovega (tudi) duševnega stanja, zgodilo naenkrat šele novembra 2007, je tako vsaj preuranjena, če že ne zmotna.

21. Po navedenem je vprašljivo, ali je odločitev o zavrnitvi preostalega tožnikovega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo tožnikovi pritožbi in prvo sodbo v izpodbijanem delu na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo glede na že izvedene dokaze lažje in hitreje, predvsem pa nekvarno za pravico pravdnih strank do pritožbe, znova odločilo o zadevi. V ponovljenem postopku bo moralo z upoštevanjem vseh dokazov odgovoriti na nakazana vprašanja. Predvsem bo moralo razčistiti, od kdaj tožnik potrebuje celodnevno varstvo oziroma nadzor. Natančneje bo moralo ugotoviti, kakšno nego potrebuje tožnik in koliko časa terja njegova nega. Ni izključeno, da bo za odgovor na ta vprašanja treba ponoviti dokazovanje z izvedencem psihiatrom ali dodatno pridobiti še mnenje izvedenca oziroma strokovnjaka za medicinsko nego. Ko bo zanesljivo ugotovilo, kakšne so dejanske tožnikove potrebe, bo moralo stroške tuje pomoči ovrednotiti po prostem preudarku, z upoštevanjem vseh okoliščin tožnikovega primera in podobnih primerov iz sodne prakse.

22. Ker bi izkazano tožnikovo nezaupanje do sodnice, ki je izdala izpodbijano sodbo, lahko bilo ovira za nadaljnje sojenje, je sodišče druge stopnje odredilo, naj novo glavno obravnavo opravi drug sodnik (356. člen ZPP). Pri tem je treba poudariti, da za navedeno nezaupanje sicer ni nobene objektivne podlage. Poleg tega bi tožnik oziroma njegov pooblaščenec svoje nestrinjanje s prvo sodbo lahko izrazil na strpnejši način. Njegovi pritožbeni očitki, ki jih je namenil ne samo sodišču prve stopnje, ampak tudi toženki in izvedencema, so neprimerni in brez potrebe žaljivi. Če bo s takšnim izražanjem nadaljeval, ni odveč opozorilo, da lahko sodišče tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, denarno kaznuje (109. člen ZPP).

23. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Dunja Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 1000 Op. št. (2): Podobno sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 129/2012 z dne 24. 4. 2014