Jedro

Tožnik (poslovodja prodajalne tožene stranke) ni upošteval navodil delodajalca, da mora za blago, ki ga izroči stranki, izdati račun, ki ga mora kupec plačati pred prevzemom blaga. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 111/1 člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2013 kot nezakonita razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delovno mesto poslovodja za polni delovni čas in osnovno bruto plačo v višini 1.075,00 EUR, v roku 8 dni, ter da je tožena stranka za čas od 1. 2. 2013 dalje dolžna tožnika prijaviti v socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje in mu za čas do vrnitve na delo plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.335,00 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške zagovora v višini 349,20 EUR ter mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka v skladu s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1 (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške) se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi in odloči o stroških postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so obstajali zakonski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da so v ravnanju tožnika podani elementi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ-1. Sodišče je v celoti sledilo utemeljitvi tožene stranke, da je tožnik storil očitane kršitve izdajanja blaga brez računa kupcu, da ni polagal gotovine, da je odtujeval blago in ga vozil domov, v poslovanju trgovine pa z neupravičenimi odpisi blaga ustvaril manjko. Tožnik meni, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je iz listinskih dokazov in izpovedi prič razvidno, da obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. V izpovedbi zaslišanih prič A.A., B.B. in C.C., D.D., E.E. in F.F. in izvedenskem mnenju sodne izvedenke G.G. ni podlage za oceno sodišča, da tožnik ni upošteval navodil delodajalca, da mora za vsako prodano blago izdati račun, ki ga mora izročiti kupcu. Sodna izvedenka je svoje mnenje izkustveno pravilno ocenila z načinom poslovanja v maloprodaji, ker se blago še vedno izdaja brez hkratnega izdajanja računov, ki so se izdajali šele kasneje, pri čemer gre za način poslovanja, ki je odvisen od poslovne politike družbe. V predmetnem delovnem sporu ne gre za vprašanje, ali pomeni izdajanje blaga brez hkratnega izdajanja računov kršitev davčnih predpisov, pač pa zgolj za vprašanje, če je mogoče tožniku očitati kršitev delovnih obveznosti, za katero se lahko poda izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku ni očitala, da ni izstavil računa za izdano blago, pač pa zgolj to, da je izdajal blago ne da bi kupec blago plačal. Sodišče bi brez zaslišanja prič in pritegnitve izvedenke moralo zaključiti, da je šlo za običajen način poslovanja tožene stranke in to ne le v trgovini v H., ker je to prispevalo k večji prodaji. Sodišče je napačno zaključilo, da tožnik ni upošteval navodil delodajalca, da mora za vsako prodano blago izdati račun. Če bi sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbo zaslišanih prič, bi moralo zaključiti, da je šlo v resnici za ustaljen način poslovanja tožene stranke. Stranke, ki so prihajale po blago, ki so ga želele dvigniti ne da bi hkrati plačale račun, so se sklicevale na dogovor s tožnikom, potem pa so zaslišane priče kot prodajalke, v dogovoru s tožnikom, tudi same v zvezek vnašale podatke o kupcih. Nobeni prodajalki se ni zdelo čudno, da se v H. tako posluje. Nobena se temu ni uprla in nobena se tudi zaradi izstavitve blaga brez računa ni znašla v kakšnem postopku zaradi kršitev delovnih obveznosti. Priča F.F. je prepričljivo izpovedal, da mu je dotedanji lastnik I.I. sam povedal, da je v času, ko je vodil trgovino, društvom izdajal blago in ti so blago plačali šele ob vrnitvi preostanka blaga. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnik storil hujšo kršitev pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja. Sodišče pa ni navedlo razlogov zakaj meni, da je tožena stranka tožniku dokazala kršitev naročanja blaga, ki se v trgovini ni prodajalo. Sam s seboj v nasprotju je zaključek sodišča, da je tožnik naročal in prodajal blago, ki se v tej trgovini ni prodajalo. Priča J.J. je namreč izpovedala, da ni bilo nobene razlike glede naročanja blaga med poslovalnico v H. in ostalimi poslovalnicami tožene stranke. Tožena stranka tožniku ni očitala storitve očitanih kršitev in tudi ni dokazala, da tožnik ni položil gotovine v višini 810,86 EUR ter da je ustvaril manko blaga v višini 4.594,17 EUR. Tožnik je ves prejeti denar oddal v kasetah. Denarja, ki ga do inventure od kupcev blaga, ki niso takoj plačali, ni prejel, pa ni mogel položiti. Tožnik sicer soglaša s strokovnim mnenjem sodne izvedenke, vendar meni, da sodišče na podlagi strokovne ocene izvedenke ni sprejelo pravilnih zaključkov. Če je sodna izvedenka ob upoštevanju vseh elementov ocenila manko v višini 3.568,90 EUR ter zaključila, da ta znesek hkrati predstavlja izgubljen dohodek za toženo stranko, to še ne pomeni, da je za to odgovoren tožnik. Sodna izvedenka je tudi pri pregledu plačil s plačilnimi karticami ugotovila presežek v znesku 1.871,29 EUR. Prav tako je izvedenka ugotovila, da zapisnik inventurne komisije za popis gotovine in drugih vrednotnic v blagajni in v maloprodaji ni bil narejen. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi izključno zato, ker je bil tožnik glavni sindikalist in zato trn v peti direktorju. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodbo ustrezno obrazložilo in sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V zvezi s pritožbenim očitkom, da so razlogi sodbe v nasprotju z izpovedbami prič in mnenjem sodne izvedenke ter listinami v spisu, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v bistvu za nestrinjanje tožeče stranke z dokazno oceno sodišča. Vrhovno sodišče RS je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da pravdne stranke z uveljavljanjem procesnih kršitev ne morejo vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji. Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen, saj pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno, zato je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ga tožeča stranka vidi v zanjo neprepričljivi dokazni oceni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi očitanih kršitev delovnih obveznosti, ki naj bi jih storil s tem, da ni položil gotovine v višini 810,86 EUR, da je tako ustvaril manko blaga v višini 4.549,14 EUR, ter da je izdajal blago ne da bi kupec blago plačal in da je naročil blago, ki se v trgovini ni prodajalo ter s tem povzročil delodajalcu škodo, ker je to blago ostalo na zalogi.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje, če bi pravilno ocenilo izpovedbo zaslišanih prič, moralo zaključiti, da je šlo v resnici za ustaljen način poslovanja tožene stranke. Priča A.A., sicer poslovodkinja trgovine toženke v K., je izpovedala, da že 19 let dela pri toženi stranki kot trgovka in ni nikoli izdala blaga stranki, ne da bi istočasno izdala račun in da bi stranka račun plačala. Enako je izpovedala priča D.D., poslovodkinja trgovine tožene stranke v L., ki je tudi občasno nadomeščala tožnika v poslovalnici H. in sicer, da se je v tej poslovalnici prvič srečala s knjigo dolžnikov in da ji je tožnik kot poslovodja naročil, da stranki, ki se kot dolžnik nahaja v knjigi dolžnikov, izroči blago, ne da bi ga stranka takoj plačala in da so to blago stranke plačale konec meseca. Tudi priča E.E., prodajalka na terenu pri toženi stranki, je izpovedala, da je občasno delala v prodajalni v H. in da se je le v tej prodajalni srečala s knjigo dolžnikov ter da ji je tožnik kot poslovodja naročil, da stranke zapiše v knjigo dolžnikov in izroči blago ne da bi takoj plačale blago. Priča F.F. je izpovedal, da je tudi sam delal v trgovini v H. preden je trgovino prevzel tožnik in da takrat v trgovini ni obstajala nobena knjiga dolžnikov in takšne knjige tudi sam nima v poslovalnici v M..

Glede na skladne izpovedbe prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izdaja blaga brez ustreznega plačila in izdaje računa ni predstavljala ustaljenega načina poslovanja tožene stranke. Takšnega načina poslovanja, da so stranke prevzele blago brez plačila ter jim je bil račun izstavljen šele ob plačilu blaga konec meseca, tožena stranka ni dopuščala, saj v nobeni drugi njeni poslovalnici niso tako poslovali. Prav tako je priča F.F., ki je bil poslovodja v prodajalni H. pred tožnikom, izpovedal, da v tej prodajalni nikoli niso imeli knjige dolžnikov.

Neutemeljen pa je tudi očitek tožnika, da mu tožena stranka ni dokazala očitane kršitve, da ni položil gotovine v višini 810,86 EUR in da je ustvaril manko blaga v višini 4.594,17 EUR. Sodna izvedenka je ugotovila manko gotovine v znesku 810,86 EUR in navedla, da je do tega zaključka prišla po pregledu vseh knjig, ki se nanašajo na pologe gotovine, plačil s kreditnimi karticami, koriščenja N. pik ter dospele kartice za plačilo v letu 2013. Izvedenka je tudi ugotovila, da razlike med nabavami, prodajami in evidentiranimi kali, danimi popusti in plačili, evidentiranimi v knjigovodskih evidencah, v primerjavi s poslovnimi dogodki, znašajo 3.568,90 EUR, kar predstavlja hkrati izgubljen dohodek za toženo stranko. Kot je tožnik navedel je soglašal z oceno sodišča, da je strokovno mnenje sodne izvedenke strokovno, utemeljeno in prepričljivo, vendar pa se ni strinjal z zaključki sodišča, sprejetimi na podlagi mnenja izvedenke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, na podlagi ugotovitev sodne izvedenke in izpovedi prič ter dokumentacije v spisu, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene dolžnosti in obveze, ki so mu bile naložene v 16. členu pogodbe o zaposlitvi in 35. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.), ki prepoveduje škodljiva ravnanja. ZDR v 35. členu določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni upošteval navodil delodajalca, da mora za blago, ki ga izroči stranki izdati račun, ki ga mora kupec plačati pred prevzemom blaga. Neupoštevanje tega navodila je tožena stranka utemeljeno opredelila za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Očitane kršitve pa predstavljajo utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 111/1 člena ZDR.

Nekatere najbolj osnovne obveznosti delavca določa že zakon. Delavec mora vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (1. odstavek 31. člena ZDR). Delavec mora tudi upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Tožnik ni upošteval navodil delodajalca, da mora za vsako izdano blago blokirati ter izdati račun, ki ga mora stranka plačati pred prevzemom blaga. Neupoštevanje tega navodila je tožena stranka utemeljeno opredelila za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita, materialnopravno pravilna. Opustitev dolžnega ravnanja (neizdaja računa strankam) je po oceni pritožbenega sodišča hujša kršitev delovnih obveznosti, ki jo je tožnik storil lahko le naklepoma ali iz hude malomarnosti.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožnik storil hujše kršitve pogodbenih obveznosti, ki imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ-1. Glede na navedeno je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku zakonita in se sodišče do ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena ni opredelilo (1. odstavek 360. člena ZPP). Prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve določb postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).