Jedro

Četudi dolžnik do izpolnitve ne poda izjave o vračunavanju, upnik ne pridobi enake pravice. Do vračunavanja obveznosti pride tedaj kvečjemu po datumu zapadlosti, sicer pa po stopnji njihove zavarovanosti oziroma bremena, ki ga predstavljajo za dolžnika; če obveznosti še vedno ni mogoče ločiti, se vračunajo po času nastanka, na hkrati nastale obveznosti pa se delna plačila porazdelijo v sorazmerju z njihovimi zneski.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. tč. izreka) spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0009 I 2005/12967 z dne 5. 12. 2005 tudi v preostalem delu 1. in 3. tč. izreka razveljavi ter se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki plačati 23,78 EUR njenih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 98,52 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma obdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča, in sicer v 1. tč. njegovega izreka za glavnico v znesku 276,91 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, v 3. tč. njegovega izreka pa za izvršilne stroške v znesku 86,13 EUR z zamudno posledico (1. tč. izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu je 1. in 3. tč. sklepa o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. tč. izreka izpodbijane sodbe), tožencu pa je naložilo še plačilo 231,85 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, prav tako z zamudno posledico (3. tč. izreka izpodbijane sodbe).

(2) Zoper navedeno sodbo (očitno le v njenem obsodilnem delu) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša tudi stroške. Opozarja, da mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno očitalo šele kasnejše ugovarjanje načinu delitve stroškov med etažne lastnike; prej takšnega ugovora ni mogel podati, saj dotlej tožeča stranka ni predložila računov. Ker tudi ni pojasnila načina izračuna (ključa) delitve obratovalnih stroškov, bi sodišče moralo te stroške deliti po enakih delih. Posledično na toženca odpade 1/55 teh stroškov (159,71 EUR), kar je celo preplačal (za 102,30 EUR). Navaja, da stroški kabelskega operaterja nimajo nobene zveze s tožečo stranko. Zaradi nepravilnosti v svojem stanovanju, ki jih tožeča stranka kot upravnik ni odpravila, je obvestil njenega tehničnega direktorja, da določenih stroškov ne bo plačeval in je s tem določil vrstni red vračunavanja v smislu 287. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ). Dokazno breme v zvezi s tem, kako je tožeča stranka po postavkah razdelila toženčeva plačila, je na tožeči stranki. Glede na določbo 12. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP) bi moralo sodišče toženca opozoriti, naj predlaga svoje zaslišanje. Pritožnik poudarja, da se tožbe ne da preizkusiti, saj se zahtevki iz opominov tožeče stranke ne skladajo z zahtevkom izvršilnega predloga, priložene pa so zgolj nametane kopije plačanih računov. Tožeča stranka tako ni dokazala, da od toženca zahteva znesek, ki ustreza njegovemu deležu obratovalnih stroškov. Končno se sklicuje na istovrstno zadevo, v kateri je bil z enakimi ugovori uspešen in je bil zahtevek tožeče stranke zoper njega zavrnjen.

(3) Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana v sporu majhne vrednosti (433. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/1999, s spremembami; od tu ZPP), zaradi česar se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). V obravnavani zadevi je tožeča stranka kot upravnik od toženca kot etažnega lastnika terjala stroške, ki jih je zanj založila za plačilo računov dobaviteljem storitev, blaga in energije. Toženec določenih zneskov oziroma delov zneskov iz mesečnih računov ni poravnal in ker ni uspel dokazati, da je z delnimi plačili v celoti plačal vtoževane stroške obratovanja, je sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka obratovalne stroške utemeljeno knjižila kot neplačane. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo, kar je pritožbeno sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Po določbi 1. odstavka 287. člena OZ se v primeru, ko je med strankama več istovrstnih obveznosti, v primeru delnega plačila obveznosti poplačajo v vrstnem redu, ki ga določi dolžnik. Če dolžnik do izpolnitve ne poda izjave o vračunavanju, o vrstnem redu poračunavanja obveznosti ne odloča upnik. Do vračunavanja obveznosti pride tedaj kvečjemu po datumu zapadlosti, sicer pa po stopnji njihove zavarovanosti oziroma bremena, ki ga predstavljajo za dolžnika; če obveznosti še vedno ni mogoče ločiti, se vračunajo po času nastanka, na hkrati nastale obveznosti pa se delna plačila porazdelijo v sorazmerju z njihovimi zneski (2., 3. in 4. odst. 287. čl. OZ).

(6) Tožeča stranka bi zato morala pojasniti, katere in kolikšen (neplačani) del izmed založenih mesečnih stroškov zahteva od toženca, da bi sodišče sploh lahko preizkusilo utemeljenost tožbenega zahtevka. Ker tega (očitno zaradi napačnega materialno pravnega izhodišča; glej zgoraj, tč. 5) ni storila, tožba ni sklepčna, saj sodišče ni moglo izračunati, kolikšnega dela obratovalnih stroškov toženec še ni plačal. Trditvena podlaga tudi ne zadošča za preizkus (spornega) ključa delitve istih stroškov. Tožeča stranka je namreč zatrjevala le, da je obratovalne stroške delila glede na površino stanovanja, ne pa tudi, da je bil takšen ključ med etažnimi lastniki dogovorjen (1. odst. 30. čl. Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS, št. 69/2003, s spremembami; od tu SZ-1). V njenih trditvah nadalje ni zaslediti niti podatka o skupni površini vseh posameznih delov v etažni lastnini, ki bi omogočal določitev solastniških deležev (1. odst. 182. čl. SZ-1). Tožeča stranka teh navedb ni podala navkljub toženčevemu ugovoru, da je plačal celo več zadevnih stroškov, kot bi jih nanj odpadlo na podlagi zakona. Za primer, ko bi bila velikost posameznih delov stavbe sporna (kar ni bila), je sicer predlagala izvedenca, kar pa ji ne more koristiti. Dokazni postopek namreč ni namenjen širjenju trditvene podlage.

(7) Ker ni bilo mogoče preveriti izračuna stroškov, ki odpade na toženca, tožeča stranka ni uspela izkazati višine verzijskega zahtevka (7., 212. in 215. čl. ZPP ter 197. čl. OZ). Posledično je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe ustrezno spremeniti (5. alineja 358. čl. ZPP).

(8) Odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, in pritožbenih stroških, temelji na 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Toženec je s pritožbo uspel, zato mu je tožeča stranka dolžna povrniti njegove pravdne stroške. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnikov, Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah. Za postopek pred sodiščem prve stopnje pripada tožencu sodna taksa za ugovor v znesku 23,78 EUR, ne pa tudi materialni stroški za poštne storitve, saj je ugovor (ter druge vloge) na sodišče vlagal neposredno. Od teh stroškov je toženec zahteval tudi zakonske zamudne obresti, ki mu gredo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka (15 dni). Tožencu gre tudi taksa za pritožbo v znesku 98,52 EUR, prav tako z zamudno posledico.