Jedro

Po 47. členu zakona o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 47/86) lahko delavec odkloni delo le v primeru, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varstveni ukrepi, varnostni standardi in tehnični predpisi in v primeru, ko sredstvo za delo ni opremljeno s predpisanimi oz.

predvidenimi varstvenimi pripomočki ali napravami. Vendar pa mora delavec zahtevati, da delodajalec to nevarnost odpravi.

Delavec lahko odkloni delo tudi v primeru, če oceni, da naloženega dela glede na svojo zdravstveno sposobnost ni zmožen opraviti, ob pogoju, da delavčev osebni zdravnik ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni. V tem primeru delavcu - tožniku ni mogoče očitati disciplinske odgovornosti za očitano disciplinsko kršitev delovne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 6.11.1992 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 7.12.1992, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in ugotovilo, da tožniku R. M. ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 9.12.1992 in da to še vedno traja. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za obdobje od 9.12.1992 dalje do ponovnega nastopa dela priznati in izplačati vse pravice v zvezi z delom ter povrniti stroške postopka v znesku 44.310,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in v izogib ponavljanju razlogov, navedenih v svoji pritožbi z dne 3.2.1994, ki še veljajo, ker so še prisotni, zato naj jih sodišče druge stopnje upošteva, dodaja oz. poudarja pa še zlasti naslednje. V vsem dosedanjem postopku in tudi v disciplinskem postopku pri toženki je pomembno dejstvo tako rekoč nesporno ugotovljeno, tožnik je prišel delat in je z delom tudi pričel. Dobro vedoč, kaj pomeni odklonitev dela in kaj odsotnost z dela, je tožnik izkoristil svojo neprikrito bolezen. Odšel je k zdravniku ter si pridobil bolniški stalež. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 373. člena ZPP/77 spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe, saj so povsem brezpredmetne, toženec pa skuša s pritožbo samo zavlačevati postopek, saj gre za postopek, ki se vleče že več kot 5 let. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je obravnavalo pritožbo tožene stranke z dne 24.12.1997 zoper sodbo z dne 16.9.1997 šele na seji dne 22.9.2000. Pritožbeno sodišče je zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko dne 3.12.1998, vrnilo spis sodišču prve stopnje dne 21.12.1998 zaradi izdaje sklepa o prekinitvi postopka, v skladu s 4. točko 212. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23.12.1998 postopek v tej zadevi prekinilo. Iz dopisa Okrožnega sodišča Koper, Gospodarski oddelek z dne 17.3.1999 izhaja, da je tožnik prijavil svojo terjatev v stečajno maso. Upoštevajoč dopis pooblaščenca tožene stranke z dne 15.3.1999, s katerim je stečajni upravitelj prevzel nadaljevanje postopka v sporni zadevi, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 18.3.1999 sklenilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje ter spis posredovalo pritožbenemu sodišču nazaj v odločanje o utemeljenosti pritožbe tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero sta bila razveljavljena sklepa disciplinskih organov tožene stranke in tožniku priznana pravica do vrnitve nazaj na delo, z vsemi pravicami iz dela in po delu, za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče po dopolnitvi dokaznega postopka v skladu z napotki pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razloge za svojo odločitev pa natančno in logično pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Zaradi jasnih in prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe, ki v dejanskem pogledu izhajajo iz izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti sprejema, v podkrepitev svoje odločitve pa navaja še sledeče argumente.

Višje delovno in socialno sodišče je o zadevi že enkrat odločalo na seji dne 2.2.1995. S sklepom je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zlasti glede vprašanja, ali je res prišel tožnik kritičnega dne na delo in se preoblekel v delovno obleko ter delo odklonil šele nato, ko mu je nadrejeni delavec odredil delo pomočnika strojne brigade.

Sodišču prve stopnje je pritožbeno sodišče tudi naložilo preverbo, ali je točna trditev zaslišane priče M. M. oz. trditev pritožbe tožene stranke, da je tožnik že začel z delom oz. se je preoblekel, nato pa protestno zapustil delo oz. organizacijo ter se napotil k zdravniku. Nerazčiščeno pa je ostalo tudi vprašanje, iz kakšnega razloga je osebni zdravnik priznal tožniku odsotnost z dela zaradi bolezni in kaj je tožnik navajal zdravniku, ko je pri njem iskal zdravniško pomoč.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek tako, da je zaslišalo tožnika, pričo M. M., I. M., kot tudi zdravnico A. P., ki je bila zaposlena v spornem obdobju v Zdravstvenem domu X.., Enota Y. in ki je tožniku tudi odobrila bolniški stalež z dne 9.9.1992 do 14.9.1992. Na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno dokazno zaključilo, da je tožnik upravičeno odklonil delo.

Ker disciplinski organi tožene stranke pred izrekom najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja niso upoštevali tega, da je tožnik odklonil delo iz opravičenih razlogov, je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti dokončnega sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja pravilna. Po 47. členu zakona o varstvu pri delu (Ur.l. SRS št. 47/86; v nadaljevanju ZVD) lahko delavec odkloni delo le v primeru, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varstveni ukrepi, varnostni standardi in tehnični predpisi in v primeru, ko sredstvo za delo ni opremljeno s predpisanimi oz. predvidenimi varstvenimi pripomočki ali napravami, vendar pa mora tudi zahtevati, da delodajalec to nevarnost odpravi. V konkretnem primeru sicer ni šlo za tako vrsto odklonitve, vendar pa pritožbeno sodišče zaključuje, da delavec lahko odkloni delo tudi v primeru, če delavec oceni, da naloženega dela glede na njegovo zdravstveno sposobnost ni zmožen opraviti, seveda ob pogoju, da delavčev osebni zdravnik, na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni. Ker je bilo v konkretnem primeru delavčevo zdravstveno stanje tako, da je opravičevalo odklonitev dela, kar je njegov lečeči zdravnik tudi potrdil, tožniku ni mogoče očitati disciplinske odgovornosti za očitano disciplinsko kršitev delovne obveznosti. Zato je tudi po zaključku pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno razveljavilo sklep disciplinske komisije o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja ter mu v posledici te razveljavitve priznalo vse pravice iz dela in po delu, vključno z reintegracijo. Vendar pa je potrebno pri priznanju navedenih pravic upoštevati, da je tožniku zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko lahko trajalo delovno razmerje le do dneva začetka stečajnega postopka, saj po 106. členu zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93 in 39/97) s tem dnem po sili zakona prenehajo delovna razmerja vsem dolžnikovim delavcem.

Ker pritožnik ni ponudil v pritožbi niti enega novega dokaza, ki bi lahko spremenil že ugotovljena dejstva, ki so odločilna za ta postopek in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene procesne kršitve, na katero mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.