Jedro

Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je upravni organ v postopku odločanja o vračanju premoženja vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu upravičenca oziroma njegovih pravnih naslednikov, zato ugovorov, ki se nanašajo na ugotavljanje državljanstva, v denacionalizacijskem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik dne 29.10.2008 vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da so mu bile na podlagi narodnostne diskriminacije kršene človekove pravice iz 14., 22., 33 in prvega odstavka 15. člena Ustave RS. Nadalje navaja, da zaradi nezakonitega obravnavanja, kršitve prej navedenih členov ustave in Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter neusklajenosti predpisov in upravno-sodne prakse s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti ni bil upravičen do vračila protipravno brez odškodnine nacionaliziranega premoženja, vrednega najmanj 100.000,00 EUR, kar je razvidno iz podatkov v denacionalizacijskem spisu..

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07- sklep US) zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 25.4.2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 19.6.2008, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa. Prvostopenjski organ je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo A.A., B.B. in danes že pokojne C.C. za denacionalizacijo tam navedenih nepremičnin, ki so bile odvzete pokojnemu A.A. in B.B., ker je ugotovil, da prejšnja lastnika podržavljenega premoženja oziroma njegovi pravni nasledniki ne izpolnjujejo pogojev o državljanstvu, določenih v prvem odstavku 9. člena in 12. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen)

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Revident smiselno uveljavlja dovoljenost revizije po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Da bi v obravnavani zadevi šlo za zadevo, v kateri bi bila predmet spora pravica do plačila odškodnine v smislu drugega odstavka 2. člena ZDen, pa revident v reviziji ne navaja. Ker torej ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče dovoliti Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja izpolnjevanje pogojev za pridobitev statusa upravičenca v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen, torej izpolnjevanje pogoja državljanstva in s tem povezanih zatrjevanih kršitev človekovih pravic, zlasti diskriminacije na podlagi narodnosti in državljanstva. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je upravni organ v postopku odločanja o vračanju premoženja vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu upravičenca oziroma njegovih pravnih naslednikov, zato ugovorov, ki se nanašajo na ugotavljanje državljanstva, v denacionalizacijskem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati. Takšno stališče je vrhovno sodišče sprejelo v zadevah, št. I Up 445/2005 z dne 18.5.2005, I Up 1530/2005 z dne 10.5.2007, I Up 1827/2006 z dne 3.10.2007 in I Up 1800/2006 z dne 20.8.2007. Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ne odstopa od navedenega stališča, zato po presoji vrhovnega sodišča niso podani pogoji za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po presoji vrhovnega sodišča pa revizije tudi ni mogoče dovoliti po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident z navedbo vrednosti nepremičnine ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije, saj bi upoštevajoč, da gre pri denacionalizaciji le za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, moral navesti, katere konkretne posledice lahko zanj nastanejo zaradi zavrnitve denacionalizacijskega zahtevka. Šele tako bi sodišče lahko presodilo, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za dovolitev revizije niti po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na to, da revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.