Jedro

Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 424. člena ZKP).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. A.P. je bila s plačilnim nalogom Medobčinskega inšpektorata Kranj z dne 1.6.2009 spoznana za odgovorno storitve prekrška po 3. točki prvega odstavka 20. člena Odloka o ureditvi in varnosti cestnega prometa v Mestni občini Kranj, to je parkiranja na zelenih površinah. Izrečena ji je bila globa 150 EUR. Storilka je 10.6.2009 vložila predlog za nadomestitev plačila globe z opravo naloge v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti. Prekrškovni organ je predlog storilke skupaj s plačilnim nalogom, na katerem je bilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, predložil v odločanje Okrajnemu sodišču v Kranju, ki predlogu ni ugodilo in storilki naložilo sodno takso. A.P. je bil nato poslan nalog za plačilo sodne takse EDST 907/2009 z dne 15.9.2009. Zoper ta plačilni nalog je storilka vložila ugovor, ki mu je priložila odločbo Medobčinskega inšpektorata Kranj z dne 31.8.2009, s katero je bil plačilni nalog z dne 1.6.2009 odpravljen in postopek o prekršku ustavljen. Okrajno sodišče v Kranju je s sklepom EDST 907/2009 z dne 1.10.2009 ugovor A.P. zavrnilo. Storilka je zoper ta sklep vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom PRp 1817/2009 z dne 22.10.2009 zavrglo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka. Povzema potek postopka o prekršku, potek postopkov odločanja o predlogu za nadomestitev plačila globe in o storilkini obveznosti plačila sodne takse ter vsebino izdanih odločb. Navaja, da je prekrškovni organ storilki v plačilnem nalogu z dne 1.6.2009 dal napačen pravni pouk, da lahko po poteku roka za plačilo globe predlaga nadomestitev plačila globe z opravo določene naloge v splošno korist ali v korist lokalne skupnosti. Storilkin predlog je prekrškovni organ obravnaval tudi kot ugovor zoper plačilni nalog, pri tem pa ravnal v nasprotju s 57.b členom Zakona o prekrških (ZP-1), saj je predlog skupaj s plačilnim nalogom predložil v odločanje sodišču, še preden je odločil o ugovoru. Dne 31.8.2009 je prekrškovni organ plačilni nalog z odločbo odpravil, postopek o prekršku ustavil in odločil, da stroški postopka iz 1. do 5. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 bremenijo proračun. Okrajno sodišče v Kranju je po navedbah zahteve odločalo o predlogu za nadomestitev plačila globe v času, ko plačilni nalog še ni bil pravnomočen in izvršljiv oziroma ko za to še niso bili izpolnjeni pogoji. Storilka je predlog za nadomestitev plačila globe vložila zaradi nepravilnega pouka prekrškovnega organa, zato ji sodišče ne bi smelo naložiti sodne takse. V nasprotju z načelom pravičnosti in enakosti pred zakonom, ki sta tudi ustavni kategoriji, je, da bi morala stroške postopka za delo sodišča nositi stranka, ki se je pravne poti poslužila zaradi nepravilnega napotka državnega organa. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj razveljavi sklep Okrajnega sodišča v Kranju PRnk 11/2009 z dne 17.8.2009. 3. Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilki prekrška, ki nanjo ni odgovorila.

B.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti v postopku zaradi prekrška je izredno pravno sredstvo, s katerim lahko vrhovni državni tožilec (drugi odstavek 169. člena ZP-1) izpodbija odločbo, izdano na drugi stopnji oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek (prvi odstavek 169. člena ZP-1). Na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 424. člena ZKP tudi v postopku zaradi prekrška velja pravilo, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu omeji samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da vložnik določa meje preizkusa izpodbijane pravnomočne odločbe s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu, in z uveljavljanimi razlogi iz prvega odstavka 169. člena ZP-1. 5. Preizkus obstoja uveljavljane kršitve iz prvega odstavka 169. člena ZP-1 je mogoč le, če je očitek določen in jasno utemeljen oziroma konkretiziran. Da bi vložnik zadostil tej obveznosti, mora zato predvsem navesti konkretno vsebino očitka, to je okoliščine oziroma ravnanje, ki v posamezni zadevi tvori uveljavljano kršitev pravne narave (primerjaj sodbo I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008). Ob tem zakon sicer posebej ne zahteva, da je v zahtevi za varstvo zakonitosti naveden zakonski razlog iz prvega odstavka 169. člena ZP-1, da je podana pravna opredelitev kršitve z navedbo prekršenega člena zakona, da je podana argumentacija zavzetega pravnega stališča na abstraktni ravni, niti da so (kadar je cilj zahteve poenotenje uporabe prava) navedene različne razlage posameznega pravnega pravila, ki so bile v sodni praksi že oblikovane. Vendar pa je omejitev dostopa do vrhovnega sodišča iz drugega odstavka 169. člena ZP-1 med drugim utemeljena tudi s takšnim pričakovanim načinom uveljavljanja kršitev.

6. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti ni povsem jasna glede navedbe pravnomočne odločbe, ki se izpodbija. Vložena je zoper „sklep Okrajnega sodišča v Kranju PRnk 11/2009 z dne 17.8.2009, v zvezi s plačilnim nalogom Medobčinskega inšpektorata Kranj z dne 1.6.2009“, kar predstavlja navedbo dveh odločb, ki ju je mogoče izpodbijati le ločeno. Ker je bil navedeni plačilni nalog z odločbo prekrškovnega organa z dne 31.8.2009 odpravljen in postopek o prekršku ustavljen (česar zahteva vsebinsko ne problematizira) in ker je predlagana le razveljavitev sklepa Okrajnega sodišča v Kranju PRnk 11/2009 z dne 17.8.2009, je Vrhovno sodišče štelo, da zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija le ta sklep.

7. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom (storilka pritožbe ni vložila) je Okrajno sodišče v Kranju odločilo, da predlogu storilke za nadomestitev plačila globe ne ugodi in ji naložilo sodno takso. Zahteva ni povsem jasna glede tega, ali navedeni sklep izpodbija v celoti ali zgolj v odločbi o stroških. Kot očitek, ki se nanaša na (glavno) odločitev sklepa, da se predlogu za nadomestitev globe ne ugodi, je mogoče šteti trditev, da je prekrškovni organ ravnal v nasprotju s 57.b členom ZP-1, ker je storilkin predlog za nadomestitev plačila globe predložil sodišču preden je odločil o ugovoru. V zvezi s tem je pomembno, da je prekrškovni organ vlogo storilke z dne 10.6.2009, naslovljeno in vsebinsko utemeljeno kot predlog za nadomestitev plačila globe, hkrati štel tudi kot ugovor zoper plačilni nalog, česar zahteva ne problematizira.

8. Določba 57. b člena ZP-1 določa, da ima kršitelj zoper plačilni nalog, ki se izda za kršitve predpisov o ustavljanju in parkiranju vozil, pravico do ugovora ter določa način odločanja prekrškovnega organa in vsebino pravnega pouka na plačilnem nalogu, zoper katerega je to pravno sredstvo dovoljeno. Očitno je, da ta določba s predložitvijo storilkine vloge z dne 10.6.2009 v odločanje sodišču ni bila prekršena. Zahteva nadalje nima prav tudi kolikor po vsebini trdi, da je o predlogu za nadomestitev globe dopustno odločati šele po nastopu pravnomočnosti oziroma izvršljivosti odločbe (plačilnega naloga), s katerim je bila globa izrečena. Gre za zamenjevanje položaja, ko niso bili izpolnjeni pogoji za vložitev pravnega sredstva (dovoljenost, pravočasnost), s položajem, ko niso izpolnjeni pogoji za odločanje o njem.

9. Temeljni očitek zahteve za varstvo zakonitosti glede na njeno vsebino predstavljajo navedbe, da je storilka vložila predlog za nadomestitev globe z dne 10.6.2009 zaradi nepravilnega pouka v plačilnem nalogu prekrškovnega organa in da ji sodišče z izpodbijanim sklepom zato ne bi smelo naložiti sodne takse. Zahteva ima pri tem prav, da je prekrškovni organ v plačilni nalog z dne 1.6.2009 zapisal pouk o pravici predlagati nadomestitev globe, ki v drugem odstavku 57. člena ZP-1 v zvezi s 57.a členom tega zakona ni določen kot sestavina plačilnega naloga. Vendar pa (napačen) pravni pouk storilcu sam po sebi ne daje pravice do pravnega sredstva, zato je odločitev izpodbijanega sklepa, da se predlogu za nadomestitev globe ne ugodi, pravilna. Na tej odločitvi pa temelji izpodbijani izrek sklepa o stroških postopka. Ob goli trditvi, da je ta odločitev nepravična, zahteva z ničemer ne argumentira, ali naj bi bile s tem prekršene določbe o stroških ZP-1 (143. člen in naslednji), ali določbe Zakona o sodnih taksah (ki vsebuje tudi pravila o vrnitvi takse – 36. in 37. člen – in ne more biti predmet presoje v postopku zaradi prekrška) ali da glede tega vprašanja obstaja pravna praznina. Pravni vidik uveljavljane kršitve, kar predstavlja predmet preizkusa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, je ob takšni vsebini zahteve povsem nepojasnjen. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne more preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitku samo dodalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. 10. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve glede na navedeno niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Navedb, ki niso v relevantni zvezi z izpodbijano odločbo in ki same zase ne morejo biti predmet presoje v tem postopku (zlasti glede odločanje o pravnih sredstvih, izdanih v postopkih po Zakonu o sodnih taksah), Vrhovno sodišče ni preizkušalo.