Jedro

Pogodba o poslovnem sodelovanju ima takšno vsebino, da je ne bi sklenil noben resen subjekt na trgu. Realizacija pogodbe bi za eno izmed strank pogodbe z veliko verjetnostjo pomenila uvedbo stečaja. Tudi pogodbena cena je povsem nerealna, nerealna je možnost odstopa od pogodbe. Vse navedene okoliščine dokazujejo, da je pogodba o poslovnem sodelovanju navidezna pogodba, sklenjena le za potrebe pridobitve odškodnine zaradi izgubljenega dobička. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička ni utemeljen, saj iz navidezne pogodbe, ki med pogodbenima strankama nima pravnega učinka, nastanka dobička niti ni mogoče pričakovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano dopolnilno sodbo tožnikov tožbeni zahtevek v presežku 57.039,21 EUR zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 7.627,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude paricijskega 15-dnevnega roka.

Zoper to dopolnilno sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožnik, predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša stroške pritožbe. Ne strinja se z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v presežku 57.039,21 EUR in z odločitvijo glede stroškov postopka. Uvodoma citira napotke, ki jih je prvostopnemu sodišču v sklepu opr. št. Pdp 741/2007 dalo pritožbeno sodišče, ter navodila, ki jih je prvostopenjsko sodišče posredovalo drugemu izvedencu D.M. in ki naj bi bila identična kot za prvo izvedenko I.L. To je tožnik prvostopnemu sodišču takoj ugovarjal, sodišče pa tega ni upoštevalo. Meni, da iz zastavljenih vprašanj ne izhaja, da bi prvostopenjsko sodišče sledilo napotkom višjega sodišča, saj odgovori na zastavljena vprašanja nimajo vpliva na ustvarjeni čisti dobiček tožnika v primeru, če do nesreče pri delu ne bi prišlo. Tožnik se z mnenjem izvedenca D.M. ne strinja, zaradi česar je že v postopku na prvi stopnji podal ugovor zoper izvedenčeva nepravilna izhodišča za izračun proizvodnih stroškov ter napačno uporabo zakonodaje. Ponovno prereka odbitek in izračun prometnega davka, saj se sodni izvedenec sklicuje na zakonodajo iz leta 1992, ki na sklenjeni dogovor o poslovnem sodelovanju z dne 15. 10. 1991 ni imela pravnega učinka, temveč je upošteven zakon, objavljen v Ur. l. SFRJ, št. 4/1991, ter pravilnik, objavljen v Ur. l. SFRJ 22/1991, po katerem tožnik kot proizvajalec proizvodov ni bil zavezanec za plačilo davka od prometa. Glede na dogovor o poslovnem sodelovanju tožnik namreč ne bi vršil prometa prodaje končnemu kupcu, ampak bi opravljal le proizvodnjo izvlečka, kar je ugotovilo tudi pritožbeno sodišče v zgoraj citiranem sklepu. Glede davka od dohodka pa navaja, da je izvedenec zmotno ugotovil, da je imel tožnik v letu 1992 prihodek iz dopolnilne dejavnosti. Dohodek, ustvarjen s to pogodbo, bo namreč predmet obdavčitve tistega koledarskega leta, v katerem bo dejansko realiziran na podlagi sodne odločbe. Zato opozarja, da bo na tak način ta davek odštet kar dvakrat, česar zakon o dohodnini ne predvideva. Prereka tudi izračun in odbitek stroškov v izvedeniškem mnenju, saj je izvedenec namesto ugotovitve tožnikovih stroškov proizvodnje izvlečka izdelal primerjalne izračune na osnovi dohodninskih napovedi samostojnih podjetnikov, registriranih tudi za promet proizvodov. Torej so zavezanci za plačilo davka od prometa (kar pomeni dvakratno zmanjšanje prihodka tožnika za prometni davek), po letu 1. 7. 1997 pa tudi zavezanci za DDV. Zaradi tega njihovi dohodki nimajo primerljive strukture tožnikovim odhodkom. Opozarja, da iz odhodkov v dohodninski napovedi teh oseb oziroma iz napovedi za odmero davka od dejavnosti (S. d.o.o.) niso posebej razvidni njihovi stroški proizvodnje, zato njihovi odhodki niso primerljivi s tožnikovimi proizvodnimi stroški. Tožnik priznava, da se te osebe ukvarjajo s podobno dejavnostjo, vendar njihova dejavnost s tožnikovo ni primerljiva, saj vključuje tudi promet, poleg tega v letu 1991/92 še niso bili registrirani. Opozarja še, da izvedenec ob zaslišanju na obravnavi dne 10. 4. 2008 na njegove ugovore ni odgovoril, sodišče pa je kljub temu izvedeniškemu mnenju sledilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007 in 45/08) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba postopkovne kršitve uveljavlja zgolj pavšalno.

Sodišče je o tem zahtevku že večkrat odločalo in sicer je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 2203/1994 z dne 3. 4. 1996 toženima strankama naložilo plačilo celotnega zahtevanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 1992 dalje. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1154/1996 z dne 23. 10. 1998 pritožbama toženih strank ugodilo in to sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo sodbo opr. št. Pd 1850/1998, s katero je toženima strankama naložilo plačilo 226.000,00 SIT (943,08 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 1992 do plačila. Tudi to sodbo je pritožbeno sodišče razveljavilo s sklepom opr. št. Pdp 741/2007 z dne 29. 8. 2007 in zadevo vrnilo v novo sojenje prvostopnemu sodišču, ki je v ponovljenem sojenju odločilo s sodbo opr. št. Pd 407/2007. Ta sodba ni imela odločitve o delu zahtevka, v zvezi s katerim se je tožnik zoper njo pritožil, zato je pritožbeno sodišče ob obravnavi zadeve opr. št. Pdp 427/2009 tožnikovo pritožbo štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev.

Sodišče prve stopnje je to pomanjkljivost na podlagi drugega odstavka 326. člena ZPP odpravilo z izdajo sedaj izpodbijane dopolnilne sodbe, ki vsebinsko ni spremenila sodbe z dne 10. 4. 2007, s katero je bila določena odškodnina v višini 32.027,74 EUR. Odločeno je bilo namreč o zahtevani odškodnini v tem smislu, da višjemu tožbenemu zahtevku ni bilo ugodeno. Dopolnilna sodba ima v tem primeru le deklaratoren učinek. Enako stališče glede dopolnilne sodbe je Vrhovno sodišče že zavzelo v podobnem primeru v zadevi opr. št. II Ips 586/98. Pritožbeno sodišče je ob obravnavi te iste zadeve pod opr. št. Pdp 427/2009, ko je obravnavalo pritožbi prvo in drugo tožene stranke na seji istega senata, kot odloča sedaj, dne 23. 4. 2009 ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi s podlago tožbenemu zahtevku ni upoštevalo določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 45/89 in 57/89) o navidezni pogodbi kljub izrecnemu ugovoru drugotožene stranke v vlogah z dne 15. 10. 2007 in z dne 13. 2. 2008, zato je v zvezi s tem ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na določbo 1. odstavka 66. člena ZOR navidezna pogodba (simulirani pravni posel) nima učinka med strankama, kar pomeni, da je nična oziroma po nekaterih teorijah neobstoječa, ker za njeno sklenitev ni prave pravnoposlovne volje. Navidezno pogodbo zadevajo posledice ničnosti, o čemer se je že izreklo Vrhovno sodišče (na primer sodba opr. št. II Ips 56/93, II Cp 735/99 idr.). Na ničnost pogodbe se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, nanjo pa pazi sodišče po uradni dolžnosti (109. člen ZOR).

Ker dodatnih dokazov v tej smeri ni bilo potrebno izvajati, ampak je za pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zadoščal že izvedeni dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje, je skladno z določbo 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sodišče druge stopnje v istem senatu v zadevi opr. št. Pdp 427/2009 odločilo, da opravi pritožbeno obravnavo zaradi ponovitve relevantnega dela dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje. Na pritožbeni obravnavi dne 26. 5. 2009 je sodišče druge stopnje v ponovljenem dokaznem postopku prebralo izpoved tožnika, podano na obravnavi dne 4. 3. 1996, in priče D.P., podano na obravnavi dne 3. 4. 1996, izvedensko mnenje sodne izvedenke dr. I.L. z dne 15. 12. 2006 ter njeno izpoved, podano na obravnavi dne 27. 2. 2007, izvedensko mnenje izvedenca D.M. z dne 25. 1. 2008 ter njegovo izpoved, podano na obravnavi dne 10. 4. 2008, mnenje Ministrstva za ..., ... inšpektorata in mnenje Ministrstva za ... Vpogledalo je pogodbo o poslovnem sodelovanju (priloga A5), v ostale listine v spisu v prilogah A, B in C ter prebralo zapisnike glavnih obravnav.

Tožnik zahteva povrnitev škode, nastale zaradi izgubljenega zaslužka, ki bi ga dosegel s svojo dejavnostjo, če ne bi dne 25. 10. 1991 prišlo do delovne nezgode, ko se je z viličarja skotalila elektroda in mu poškodovala desno nogo. Glede posledic nezgode je bila med strankama sklenjena poravnava, v kateri je bila izvzeta v tem sporu vtoževana škoda. Tožnik od toženih strank zahteva povrnitev škode iz naslova preprečitve povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), ki je tožniku nastala zaradi nemožnosti izpolnitve pogodbenih obveznosti iz pogodbe o poslovnem sodelovanju med njim in družbo M. d.o.o. (priloga A5).

Tožnik in družba M. d.o.o. naj bi dne 15. 10. 1991 sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju za dobo enega leta, s katero se je tožnik zavezal izdelati naravni rastlinski izvleček v predvideni količini 800 stekleničk po 50 ml mesečno, družba M. d.o.o. pa se je zavezala celotno količino tega proizvoda prevzeti in mu za posamezno 50 ml stekleničko izvlečka plačati pogodbeno ceno 1.300,00 SIT, ki se vsakomesečno zvišuje glede na porast cen na drobno iz predhodnega meseca (priloga A5). Tožnik je na obravnavi dne 4. 3. 1996 izpovedal, da bi za celotno količino izvlečka, za katerega se je zavezal s pogodbo (480 litrov na leto), potreboval približno 4 dcl matične pratinkture, za pridobitev katere pa bi potreboval 40 dkg svežih korenin kolmeža in omana. Direktor družbe M. d.o.o. D.P. je izpovedal, da bi bila njegova prodajna cena okrog 3.000,00 SIT, cena primerljivega preparata Herbalajf pa naj bi bila 4.200,00 SIT (izpoved na obravnavi dne 3. 4. 1996).

Revalorizacija zneska pogodbene cene 1.300,00 SIT (na dan 15. 10. 1991) je 58,43 EUR (na dan pritožbene obravnave), prodajne cene 3.000,00 SIT pa 134,84 EUR (izračun na straneh Statističnega urada Republike Slovenije, http://www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp). Neto mesečna plača na zaposlenega v Republiki Sloveniji je v času sklenitve sporne pogodbe znašala 13.218,00 SIT, povprečna trimesečna neto plača na zaposlenega v Republiki Sloveniji za obdobje september do november 1991 pa je znašala 13.024,00 SIT (Ur. l. RS, št. 3/1992). To pomeni, da je prodajna cena 50 ml stekleničke omenjenega izvlečka pomenila približno četrtino povprečne neto plače v Republiki Sloveniji, kar je po oceni pritožbenega sodišča nerealna prodajna cena za 50 ml tega izdelka (za 480 litrov je potrebnih le 40 dag svežih korenin kolmeža in omana).

Tudi pogodbena cena v višini 10 % povprečne neto plače je nerealna, še zlasti ob upoštevanju finančne situacije družbe M. d.o.o., ki bi za izpolnitev svojih obveznosti iz sporne pogodbe potrebovala mesečno 1.040.000,00 SIT, oziroma vsak mesec več ob ustrezni prilagoditvi cene porastu cenam na drobno – meseca oktobra 1992 torej 2.557.400,00 SIT, celoletna obveznost pa bi znašala kar 23.512.216,00 SIT (izvedensko mnenje D.M. z dne 25. 1. 2008). V celotnem letu 1991 je imela družba M. d.o.o. 397.000,00 SIT prometa in 567.000,00 SIT izgube (bilanca uspeha za leto 1991, priloga C1), v celotnem letu 1992 pa je imela omenjena družba 3.415.000,00 SIT prometa in 2.819.000,00 SIT izgube (bilanca uspeha za leto 1992, priloga C2). Prvo mesečno plačilo po sporni pogodbi (glede na pogodbene določbe enkrat v decembru 1991) bi torej kar 2,6 krat preseglo njen celoletni promet, pri že tako zelo neuspešnem poslovanju (izguba je v letu 1991 zelo presegala promet te družbe). Njena celoletna obveznost po sporni pogodbi pa kar 7 krat presega njen celoletni promet v letu 1992. Ob upoštevanju nerealnosti prodajne cene je še bolj očitno, da zapisane zaveze ne bi mogla izpolniti, oziroma bi realizacija takšnega posla zanjo lahko pomenila propad, saj ni razpolagala s kapitalom za izpolnitev takšne zaveze, ampak je ves čas poslovala s precejšnjo izgubo.

Pomembna okoliščina je tudi dejstvo, da se stranki pogodbe o poslovnem sodelovanju pred tem nista ukvarjali z izdelavo in prodajo tega ali podobnega preparata, pa tudi v kasnejših letih tega ali podobnega projekta niti posamično niti skupaj nista poskušali ponovno obuditi. Šlo je za enkratno pogodbo o poslovnem sodelovanju, za katero je tako po mnenju sodne izvedenke I.L. (izvedensko mnenje, list. št. 180 - 181), kot tudi po mnenju sodnega izvedenca D.M. (izpoved izvedenca na obravnavi dne 10. 4. 2008, list. št. 343) nerealno pričakovati, da bi se izpolnila.

Nenazadnje pa je glede realnosti sporne pogodbe pomembno tudi dejstvo, da sta tožnik in direktor družbe M. d.o.o. D.P., podpisnik sporne pogodbe o poslovnem sodelovanju, soseda, saj bivata na istem naslovu (...) v istem bloku, zaposlena pa sta bila tudi pri istem delodajalcu, kar vse potrjuje izpoved D.P. Kljub listinskim dokazom o tožnikovem formalnem odstopu od sporne pogodbe dne 5. 11. 1991 (priloga A1) je D.P. izpovedal, da do formalnega razdrtja pogodbe ni prišlo. Presenetljiva pa je tudi določba o možnosti tožnikovega odstopa od pogodbe o poslovnem sodelovanju oziroma njenem prenehanju, ki je sicer zelo splošna (v primeru višje sile), vendar tožnika opravičuje odškodninske odgovornosti zoper sopogodbenico ravno za primer nezmožnosti opravljanja obrtne dejavnosti iz zdravstvenih razlogov na njegovi strani (5. in 7. člen pogodbe, priloga A5). To pa se je pripetilo ravno 10 dni po sklenitvi posla, ko je tožnik zaradi zdravstvenih razlogov moral odstopiti od te pogodbe, za katero je tudi sicer ugotovljeno, da je nerealna in sklenjena izrazito v tožnikovo korist. Glede na to, da je za izpolnitev celotne pogodbe v vrednosti takratnih 23.512.216,00 SIT, kar pomeni 1.056.793,85 EUR revalorizirane vrednosti, potreboval le 40 dkg svežih korenik kolmeža in omana, je nerazumljiv tudi tožnikov odstop od pogodbe zaradi razmeroma lažje telesne poškodbe (prelom čolnične kosti v desnem stopalu). Za tako velik znesek bi bilo realno pričakovati, da bo pogodbo kljub vsemu poskušal izpolniti bodisi z lastnim naporom ali pa s pomočjo družinskih članov, če že ni želel drugim razkriti skrivnih lokacij.

Ob upoštevanju vseh okoliščin pritožbeno sodišče zaključuje, da pogodbe o poslovnem sodelovanju s takšno vsebino ne bi sklenil noben resen subjekt na trgu, tako tudi ne družba M. d.o.o., saj bi njena realizacija zanjo z zelo veliko verjetnostjo pomenila uvedbo stečaja. Tudi pogodbena cena je povsem nerealna, nerealen pa je tudi odstop tožnika od sporne pogodbe. Vse ugotovljene okoliščine skupaj dokazujejo, da je sporna pogodba o poslovnem sodelovanju navidezna (simulirana), sklenjena zgolj za potrebe pridobitve odškodnine iz naslova izgubljenega dobička. Navidezno pogodbo zadevajo posledice ničnosti, to pomeni, da iz nje ne bi mogle nastati nobene posledice med pogodbenima strankama oziroma med njima sploh nima učinka (66. člen ZOR). Glede na povedano je neutemeljen tudi tožnikov zahtevek za plačilo izgubljenega dobička na njeni podlagi, kajti iz navidezne pogodbe nastanka dobička ni bilo utemeljeno pričakovati (3. odstavek 189. člena ZOR).

Sodišče druge stopnje je na pritožbeni obravnavi dne 26. 5. 2009 v tej isti zadevi in v istem senatu ponovilo vse izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje in v zvezi s podlago tožbenega zahtevka ugotovilo drugo dejansko stanje, kakor pa je bilo ugotovljeno v sodbi prve stopnje. Ker temelj tožbenega zahtevka ni podan, je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Pritožbeno sodišče se iz navedenih materialnopravnih razlogov strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani dopolnilni sodbi o zavrnitvi tudi preostalega dela tožbenega zahtevka, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik se zoper sklep o stroških postopka pritožuje zgolj pavšalno, do spremembe odločitve sodišča prve stopnje ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče potrdilo tudi stroškovni sklep.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Do pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker se nanašajo na višino tožbenega zahtevka, za katerega je sodišče druge stopnje ugotovilo, da že po temelju ni utemeljen.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.