Jedro

Določbo drugega odstavka 186. člena OZ, da za škodo solidarno odgovarja tudi tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, je treba razumeti tudi v okviru opisanega ravnanja toženca, saj navedena zakonska določba omogoča, da se oškodovanca razbremeni dokaznega bremena, da bi moral za vsakega povzročitelja dokazovati vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, čeprav je bilo v postopku dokazano, da sta toženec in A. A. ravnala protipravno in sta odgovorna za škodo, podana pa je tudi vzročna zveza med njunima protipravnima dejanjema in nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je 26. 11. 2013 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, zoper katerega je toženec vložil ugovor. Tožeča stranka zahteva plačilo terjatve v zvezi z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti, ker je zavarovanki plačala zavarovalnino in na ta način vstopila v oškodovančine pravice. Toženec je od A. A. kupoval ukradene pnevmatike in platišča. Odkupil je tudi platišča in pnevmatike, ki jih je A. A. ukradel zavarovanki tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je toženec vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da kupuje predmete, ki so bili pridobljeni s kaznivim dejanjem, zato je s storilcem kaznivega dejanja solidarno odgovoren za škodo, ki je nastala oškodovanki tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo ugovor zastaranja, ker je tožeča stranka premoženjskopravni zahtevek v obliki predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine po ustavitvi kazenskega postopka pravočasno uveljavljala v izvršilnem oziroma pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206137/2013 z dne 18. 12. 2013 za plačilo glavnice v znesku 1.454,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2013 in za izvršilne stroške v višini 48,18 EUR od 18. 1. 2014 dalje do plačila, v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, tožencu pa še naložilo, da je dolžan povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 35,21 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Toženec zatrjuje, da so razlogi v sodbi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da je toženec povzročitelj škode in se sklicuje na 963. člen Obligacijskega zakonika(2), po katerem tožeča stranka z izplačilom zavarovalnine vstopa v oškodovančeve pravice nasproti povzročitelju škode, v nadaljevanju pa ugotavlja, da toženec ni povzročitelj škode, vseeno pa za škodo solidarno odgovarja, saj je pomagal odgovorni osebi, da se ni odkrila. Odgovornost toženca naj bi bila podana, ker ni aktivno ravnal v smeri preprečitve in identifikacije osebe, ki je povzročila škodo. V postopku ni bilo zatrjevano, da bi toženec ravnal v smeri, da bi preprečil identifikacijo osebe, ki je povzročila škodo. Toženec za škodo ni odgovoren, zato je zgrešena pasivna legitimacija. Za škodo je odgovoren A. A., ki je izvršil kaznivo dejanje tatvine, zaradi katerega je bil pravnomočno obsojen, ko je odtujil kolesa na avtomobilu oškodovanke tožeče stranke. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da tožeči stranki ni treba dokazovati obstoja vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastankom škode, ko gre za vprašanje solidarne odškodninske odgovornosti v zvezi z osebo, ki je s svojim aktivnim ravnanjem preprečila identifikacijo osebe, ki je povzročila škodo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da toženec ni napeljevalec, niti pomagač, zmotna pa je ugotovitev, da toženec odgovarja za škodo, ker je pomagal, da se odgovorna oseba ni odkrila. Odločitev sodišča prve stopnje je nezakonita in protiustavna, saj ne zagotavlja enakega varstva pravic toženca pred sodiščem. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke ni zastarala. Tožeča stranka je vložila izvršilni predlog 22. 11. 2013, za škodo in oškodovanca pa je izvedela 18. 3. 2008. Za kaznivo dejanje prikrivanje je zagrožena zaporna kazen dveh let, kar pomeni, da je kazenski pregon za to kaznivo dejanje zastaral po preteku 5 let, kar je upoštevalo tudi višje sodišče v kazenskem postopku. Tožeča stranka je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 14916/2010 z dne 4. 9. 2012, ki je postala pravnomočna 16. 9. 2013 napotena na pravdo, vendar tožbe ni vložila v roku treh mesecev od pravnomočnosti navedene odločbe. Tožeča stranka je 22. 11. 2013 vložila predlog za izvršbo in ne tožbe, ki je podlaga za začetek pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskih okoliščin zmotno navaja, da je bil toženec v času škodnega dogodka zaposlen v B. B. d. o. o., saj je bil zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve. Ugotovitev, da so imele pnevmatike nižjo ceno od tržne, ne utemeljuje zaključka sodišča prve stopnje, da bi toženec moral in mogel vedeti, da je kupil ukradeno blago. Cena je bila le 15 do 20 % nižja od tržne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da so ta dejstva v medsebojnem nasprotju. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženca so pravilni, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo protipravnost ravnanja toženca, ki je sodeloval v verigi prenosa lastništva na ukradenih stvareh, med katerimi so bile tudi stvari oškodovanke tožeče stranke. Tudi nepravilni zapis glede zaposlitve toženca v času škodnega dogodka ni vplival na pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe večkrat pravilno zapisalo, da je bil toženec v času storitve kaznivega dejanja zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve, saj je zaradi navedenega dejstva štelo, da „se od toženca pričakuje večja previdnost pri tovrstnih poslih“(3). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi solidarne odškodninske odgovornosti toženca s storilcem kaznivega dejanja, pravilno pa je tudi zavrnilo ugovor zastaranja.

5. Če več oseb sodeluje pri škodnem dogodku, ki predstavlja različne oblike kaznivih dejanj, je treba za obstoj odškodninske odgovornosti, ugotoviti predpostavke te odgovornosti vsakega izmed njih. Za škodo namreč ne odgovarja le tisti, ki jo je neposredno povzročil, ampak tudi tisti, ki je s povzročiteljem vsebinsko povezan, torej tistih, ki ga je napeljeval, pomagal oziroma prikril(4). Civilno odgovornost je strožja od kazenske, ker v kazenskem postopku velja domneva nedolžnosti, v civilnem pa obrnjeno dokazno breme, s katerim se dodatno varujejo pravice oškodovanca.

6. Toženec je ravnal protipravno, s tem, ko je od A. A. odkupoval ukradene pnevmatike s platišči, za katere je vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da so bili pridobljeni s kaznivim dejanjem. S tem pa je izkazana tudi toženčeva odgovornost za škodo. Cena odkupa j bila nižja, predvsem pa iz načina in okoliščin, na podlagi katerih sta toženec in A. A. sodelovala pri sklepanju in realizaciji poslov(5), prepričljivo izhaja, da je toženec vedel, da odkupuje stvari, ki so bile pridobljene s kaznivim dejanjem. S tem, ko je toženec zagotovil nadaljnjo prodajo stvari, ki so bile pridobljene s kaznivim dejanjem, je soodgovoren za storjeno škodo, ki je nastala oškodovanki tožeče stranke.

7. Določbo drugega odstavka 186. člena OZ, da za škodo solidarno odgovarja tudi tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, je treba razumeti tudi v okviru opisanega ravnanja toženca, saj navedena zakonska določba omogoča, da se oškodovanca razbremeni dokaznega bremena, da bi moral za vsakega povzročitelja dokazovati vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, čeprav je bilo v postopku dokazano, da sta toženec in A. A. ravnala protipravno in sta odgovorna za škodo, podana pa je tudi vzročna zveza med njunima protipravnima dejanjema in nastalo škodo.

8. Odškodninska tožba je pravočasna, če je vložena kadar koli pred zaključkom kazenskega postopka, ne glede na to, kdaj je potekel rok iz 352. člena OZ in ne glede na izid kazenskega postopka(6). Zoper toženca in A. A. je pri Okrajnem sodišču v Novem mestu tekel kazenski postopek (I K 14916/2010), v katerem je tožeča stranka prijavila premoženjski zahtevek. Zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona zoper toženca, je bil kazenski postopek pravnomočno končan, tožeča stranka pa je v roku treh mesecev od končanja kazenskega postopka vložila izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine, zato njena terjatev na podlagi prvega odstavka 367. člena OZ ni zastarala. Vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine pretrga zastaranje, saj ima enak učinek kot vložitev tožbe. Iz navedenih razlogov so zmotne pritožbene trditve, da je terjatev tožeče stranke zastarala, ker je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in ne tožbe. Pritožbeno sodišče dodatno opozarja na sodno prakso, da se tudi nepopolna tožba, ki je na poziv sodišča popravljena, šteje kot pravočasna z dnem, ko je vložena.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov zahtevek za povračilo pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (3): Glej npr. obrazložitev sodbe na strani 8. Op. št. (4) Glej sodbo VSLJ II Cp 387/2014 Op. št. (5): Podrobneje glej sodbo sodišča prve stopnje na strani 7 in 8 Op. št. (6): Podrobneje glede zastaranja odškodninskih terjatev storjenih s kaznivim dejanjem glej sklep VS RS II Ips 196/2011.