Jedro

Rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR je prekluzivni rok, kar pomeni, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je dejansko vprašanje: seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se seznani z njimi kasneje, vse do zagovora delavca. Če zagovora ni bilo (razlog ni pomemben), ni mogoče šteti, da se je delodajalec seznanil z razlogi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, ker pač na ta dan ni izvedel nič novega, ampak se je lahko z njimi seznanil prej, ali pa razlogov za odpoved pogodbe nima. Ker je delodajalec v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu dodatno omogočil še 30 dni odpovednega roka, za izredno odpoved ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, t. j. da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka.

Izrek

1. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje deloma spremeni tako, da se pritožbi tožnika ugodi in se odločba o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, št. 583/03 z dne 25.4.2003 kot nezakonita razveljavi.

2. V ostalem (glede tožbenega zahtevka, da delovno razmerje ni prenehalo, za vrnitev na delo, vročitve pogodbe o zaposlitvi, plačilu plače, vpisu delovne dobe v delovno knjižico in priznanje pravic iz delovnega razmerja) se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25.4.2003 zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo po poteku odpovednega roka in da se mu priznajo vse pravice iz dela in po delu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala v 15 dnevnem roku od takrat, ko je bila seznanjena z razlogi za odpoved in da mu delodajalec pred odpovedjo ni omogočil zagovora. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizija je bistveno kršitev določb pravdnega postopka navajala samo formalno, ne da bi jo vsebinsko obrazložila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.

Po določbi 6. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002) je eden od razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca, če ta v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije. Zakon določa v prvem odstavku 110. člena ZDR, da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ob izpolnitvi zahtev drugega odstavka 83. člena ZDR. Drugi odstavek 110. člena ZDR določa, da mora izredno odpoved pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni spoštoval navodil pristojnega zdravnik in da je bil zato podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Glede tega razloga revizijsko sodišče soglaša tako z zaključki tožene stranke kot tudi z zaključki obeh nižjih sodišč.

Neutemeljen je očitek tožnika, da mu delodajalec ni omogočil zagovora pred podano izredno odpovedjo. Zagovor mu je bil omogočen, kot je to določeno v drugem odstavku 83. člena ZDR in ob upoštevanju določb prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR. Pravilno je stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da je zagovor sicer pravica delavca, ki jo lahko izkoristi ali pa tudi ne. Če delavec svoje pravice ne izkoristi, delodajalec lahko upošteva določbe drugega odstavka 83. člena ZDR in odpove pogodbo o zaposlitvi brez predhodnega zagovora, saj če delavec zagovora noče podati ali če ga iz razlogov, ki so na njegovi strani, ne poda, od delodajalca, ki je vezan na roke, ne bi bilo upravičeno pričakovati, da bo delavcu zagovor vseeno omogočil. V takem primeru delavec nima možnosti, da bi zaradi tega delodajalcu utemeljeno očital pomanjkljivost v postopanju pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče je v izpodbijani sodbi glede pogoja in roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki sta določena v prvem oziroma drugem odstavku 110. člena ZDR, po mnenju revizijskega sodišča odločalo v nasprotju z veljavnim zakonom.

Prvo odprto vprašanje, o katerem po mnenju revizijskega sodišča ni bilo odločeno skladno z zakonom, je vprašanje, ali je bila izredna odpoved delodajalca sploh podana v 15. dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

Glede 15. dnevnega roka (enako pa velja tudi za rok šestih mesecev) iz drugega odstavka 110. člena ZDR, sta dve vprašanji, in sicer vprašanje, ali je treba pri ugotavljanju, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, v zvezi z rokom upoštevati pravila zastaralnega ali prekluzivnega roka (z vsemi posledicami), in drugo vprašanje, ki je sicer na revizijskem sodišču načelno že bilo odgovorjeno, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

Po mnenju revizijskega sodišča je rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR prekluzivni rok, kar pomeni, da po poteku roka preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistvo zastaralnega roka je, da samo upravičenje, pravica še obstaja, spremeni pa se v naturalno, pri prekluzivnem roku pa ugasne sama pravica. ZDR ne določa pravne narave rokov na način, da bi bila ta razvidna iz samih členov ali jasne terminologije, zato je treba primerjavo iskati tudi s pomočjo obligacijskih razmerij. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (enako tudi ne pri redni odpovedi, ki je prav tako vezana za subjektivni in objektivni rok) ne gre za običajen položaj dolžnika in upnika oziroma klasično pravico civilnega prava, pač pa gre za odnos delavca in delodajalca in reševanje njunega pogodbenega razmerja. Kljub temu, da gre za poseben odnos, pa je možna primerjava, ki lahko izhaja iz ugotovitve, da gre pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (enako pri redni) za primer, ko mora predvsem zaradi odprave negotovosti na strani delavca biti odpoved pogodbe dana v čim krajšem času.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je institut, s pomočjo katerega se na strani delodajalca ureja stanje po nepravilnosti, do katere je prišlo na strani delavca. Ta odprava nepravilnosti je vsebinsko in smiselno podobna nadaljnji fazi, to je fazi, kjer se s strani delavca ugotavlja zakonitost oziroma nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s katero lahko delavec dano odpoved pogodbe o zaposlitvi izpodbija. Tudi delavčeva odločitev za vložitev tožbe ne sme biti predolga, zato je tudi ta vezana na rok 30 dni, ta rok pa je (glede na uporabljeno stavčno konstrukcijo) določen kot prekluziven rok. Ker gre za rok, ki ima podoben pomen in pravno naravo, katerega namen je ravno tako odprava negotovosti po poteku določenega časa, je tudi rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi prekluziven rok. Kakršnokoli podaljševanje v zakonu določenega roka, v katerem je možno dati odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi namreč povzročilo manjšo varnost pravnega prometa, nedopustno podaljševanje negotovosti (delavca), ne bi pa bila upoštevana tudi posebna pravna narava delovnega razmerja. Varnost pravnega prometa zahteva, da stranke pravnih razmerij svoje pravice in obveznosti uveljavljajo in izpolnjujejo ne le po načelih, ki veljajo v pravnem prometu (na primer določbe 5. do 11. člena Obligacijskega zakonika – OZ – Uradni list RS, št. 83/2001) ampak tudi v rokih, ki so določeni v pravnih normah ali dogovorjeni v pogodbah. Pri tem je delovno razmerje pravno razmerje posebne vrste, ki ima posebno pravno naravo, kjer je časovno pravilno izpolnjevanje obveznosti, pa tudi izvrševanje obveznosti s posebno skrbnostjo, izredno pomembno. Delovno razmerje tudi zaradi posebnega odnosa zaupanja, ki mora vladati med delavcem in delodajalcem, namreč ne prenese nobene negotovosti v zvezi z uresničevanjem pravic in obveznosti, pri čemer je treba upoštevati, da v takem razmerju šibkejša stranka, kar delavec je, ne sme in ne more biti v negotovosti, kako se bo medsebojno razmerje, ki je praviloma trajno, nadaljevalo. Zato je logično stališče, da po poteku roka, določenega v drugem odstavku 110. člena ZDR, pravica preneha, kar pomeni, da po poteku roka izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni več dovoljena, ker je ugasnila pravica in da gre zato za prekluzivni rok. Na tak zaključek lahko kaže tudi namen, zakaj se zakonodajalec običajno odloči, da bo v posameznem primeru v zakon uvedel zastaranje. Zastaranje predvideva (daljši) zastaralni rok in je največkrat povezano z neizvrševanjem neke pravice, ki se po daljšem času težko dokazuje, v veliki meri pa preprečuje tudi dolgoročno pravdanje. Takega položaja pa pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni, saj ne gre za vprašanje izvrševanja ali ne izvrševanja neke pravice, ampak gre za situacijo, kjer se odpoved pogodbe o zaposlitvi že pripravlja, ne pride pa do nje v roku, ki je za to določen.

Prekluzivni rok se glede na sodno prakso upošteva po uradni dolžnosti, to pomeni, da ga ugotavlja sodišče samo, ne glede na to, ali so ga stranke ugovarjale ali ne.

Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je dejansko vprašanje. Seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi drugega odstavka 83. člena ZPP. Zagovor je torej zadnji možen čas, da se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Vendar je treba v postopku ugotavljati dejstva, ker je le tako možna pravilna uporaba določb 110. člena ZDR. Zato v primeru, če zagovora ni bilo (razlog ni pomemben), ni mogoče določbe drugega odstavka 110. člena ZDR uporabiti tako, da se je delodajalec seznanil z razlogi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, ker pač na ta dan ni izvedel nič novega, ampak se je lahko z njimi seznanil prej, ali pa razlogov za odpoved pogodbe nima. Zato, posebno v primerih, kot v tej zadevi, ko je delodajalec že po pridobitvi športnih zapisnikov in seznanitvi z dejstvom, da je delavec v času bolniške odsotnosti neupravičeno potoval preko dovoljene relacije zdravnik – dom, ko sta dva zdravnika (osebni in zdravnik ZZZS) pisno potrdila, da potovanje v času bolniškega staleža ni bilo dovoljeno in so bili to tudi argumenti, s katerimi je delodajalec v pisni odpovedi utemeljil odpovedni razlog ne spoštovanja zdravnikovih navodil iz 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ni mogoče zaključevati, da se odpovedni prekluzivni rok šteje šele od datuma predvidenega zagovora. Zato je rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR pričel teči najkasneje 27.2.2003, ko je delodajalec dobil še drugo zdravniško sporočilo, da potovanje tožniku v času bolniškega staleža ni bilo dovoljeno.

Ker izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila odpovedana v 15. dneh odkar se je zvedelo za kršitev delavčevih obveznosti, je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonita.

Drugo vprašanje, o katerem po mnenju revizijskega sodišča ni bilo odločeno skladno z zakonom, pa niti ni več pomembno za odločitev, ker je bila nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovljena že zato, ker odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana v prekluzivnem roku, je, ali lahko govorimo o tem, da ni bilo pogoja nezmožnosti nadaljevati delovno razmerje, ki prav tako utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

ZDR v prvem odstavku 110. členu določa, da se lahko pogodba o zaposlitvi odpove izredno, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom (to je eden od razlogov iz 111. člena ZDR) in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Revident je, kot se da razbrati iz listin in navedb v spisu (ni pa bil v to smer izvajan noben dokaz), svoje delo opravljal vse do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delodajalec pa mu je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dodatno omogočil še 30 dni odpovednega roka. Zato sodišče ni moglo ugotoviti zahtevanega pogoja za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR oziroma, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Brez izpolnjevanja zahtev tega člena pa ni pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma je izredna pogodba bila podana v nasprotju z zakonskimi zahtevami in je zato tudi iz tega razloga nezakonita.

Ker je v zvezi z ostalimi tožnikovimi tožbenimi zahtevki sodišče uporabilo materialno pravo, ne da bi izvedlo dokaze in zato ni podlage za spremembo sodbe tudi v preostalem delu, je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo deloma spremenilo samo v delu, kjer je glede na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava (točka 1. izreka). V ostalem je uporabilo določbo drugega odstavka 380. člena ZPP in reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (točka 2. izreka).

O stroških je revizijsko sodišče sklepalo ob upoštevanju tretjega odstavka 165. člena ZPP.