Jedro

Državni tožilec ima pravico modificirati obtožni akt vse do konca glavne obravnave, vendar le, dokler ne nastopijo okoliščine, ki zahtevajo izrek zavrnilne ali oprostilne sodbe.

Kasnejša modifikacija obtožnega akta, ki je nesklepčen očitek naredila sklepčnega, je nedopustna in prepozna: položaj, v katerem bi moralo sodišče postopek ustaviti oziroma izreči oprostilno sodbo, je že nastopil. Drugačno stališče namreč pomeni ne samo, da lahko postopek teče brez zakonitega obtožnega akta, temveč postavi obdolžence tudi v izrazito neenakopraven položaj.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Celju je obdolženega A. A. pod točko I/1 izreka sodbe spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko I/2 izreka pa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določenima kaznima deset mesecev in dva meseca zapora, nakar mu je določilo enotno kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Določilo je tudi posebna pogoja, da v roku enega leta plača B. B. in C. C. znesek v višini 14.528,70 EUR in da v roku enega meseca plača D. D. znesek 921,28 EUR. Premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane D. D. je ugodilo v višini 921,28 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, oškodovanih B. B. in C. C. pa v višini 14.528,70 EUR, s presežkom ju je napotilo na pravdo. Odločilo je še o stroških tega dela postopka. Pod točko II izreka je zoper obdolženca iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zavrnilo obtožbo za kaznivi dejanji poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, oškodovanca s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo in tudi v tem delu odločilo o stroških kazenskega postopka.

2.Višje sodišče v Celju je ob odločanju o pritožbi izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo glede dejanja pod točko I/1 izreka v odločbah o krivdi, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Obdolženca je iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Obdolžencu je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dva meseca zapora in s preizkusno dobo enega leta ter pod posebnim pogojem, da v roku enega meseca plača oškodovani D. D. znesek 921,28 EUR. Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila vrhovna državna tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka v zvezi s 344. členom ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da ugotovi zatrjevane kršitve zakona.

4.Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obdolženčevemu zagovorniku, ki je v odgovoru pritrdil stališčem iz drugostopenjske sodbe in predlagal zavrnitev zahteve. Vrhovno sodišče je zahtevo večkrat poskušalo vročiti tudi obdolžencu, tako na naslov prebivališča, od koder se je pošiljka vrnila z oznako "preseljen", kot preko zagovornika, vendar neuspešno. Spremembe prebivališča obdolženec sodišču ni sporočil.

B.

Procesna dejstva in navedbe v zahtevi

5.V obravnavani zadevi je bila zoper obdolženca vložena obtožnica z dne 31. 8. 2016, ki mu je med drugim očitala kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in ki je zatem, ko ugovor zoper njo ni bil vložen, postala pravnomočna. Sodišče je prvi narok za glavno obravnavo opravilo dne 16. 2. 2023. Državna tožilka je obtožnico pisno modificirala po petem naroku (od šestih) dne 2. 6. 2023. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako spremenjene obtožnice obdolženca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Višje sodišče je v pritožbenem postopku prvostopenjsko sodbo v tem delu po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, pri tem pa za podlago vzelo prvotno obtožnico z dne 31. 8. 2016. Ocenilo je, da sprememba obtožnice ni bila dopustna.

6.Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje postopanju višjega sodišča in uveljavlja naslednje kršitve:

(i)kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP, ker je višje sodišče spremembi obtožnice zmotno odreklo veljavnost;

(ii)kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je višje sodišče odločilo o prvotni obtožnici in ne o spremenjeni obtožnici;

(iii)kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so v sodbi višjega sodišča izostala odločilna dejstva o tem, na kakšen način naj bi tožilka s spremembo obtožnice zlorabila svoje pooblastilo ali obdolženca spravila v manj ugoden procesni položaj.

7.Vrhovno sodišče pri tem ugotavlja, da je jedro zahteve usmerjeno v vprašanje, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka, ker se pravnomočna sodba opira na prvotno vloženo obtožnico (in ne na obtožnico, kot je bila spremenjena tekom glavne obravnave). Vložničine navedbe je zato presojalo najprej v luči prvega odstavka 354. člena ZKP, kolikor zapoveduje, da se mora sodba nanašati na dejanje, "obseženo v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni" obtožnici.

8.Za presojo so pomembna naslednja izhodišča:

‒ zoper obdolženca je bila vložena obtožnica Kt/13254/2015 dne 31. 8. 2016, ki je postala pravnomočna;

‒ dne 21. 9. 2017 je Vrhovno sodišče sprejelo sodbo I Ips 93283/2010, s katero je zaostrilo kriterije za konkretizacijo zakonskih znakov, tj. predvsem konkretizacijo elementa preslepitve, s čimer je razmejilo civilni delikt od kaznivega dejanja poslovne goljufije. S tem je Vrhovno sodišče, kot pravilno povzema pritožbeno sodišče v tej zadevi, imelo namen preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo kaznovalnega aparata države v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni;

‒ zakonsko pravo in utrjena sodna praksa tvorita ustavno jamstvo lex certa, prinašata pravičnost in pravno varnost in s tem enakost pred zakonom.

Zakonski opis kaznivega dejanja poslovne goljufije v zakonu se v tem času ni spremenil, prav tak ne ustavna in zakonska zahteva po konkretizaciji očitka v obtožnem aktu;

‒ pravnomočno je ugotovljeno, da očitek po vloženi obtožnici ni izpolnjeval zahtev po konkretizaciji kaznivega dejanja poslovne goljufije, saj je očitano le, da obsojenec ni izpolnil pogodbenih obveznosti, zaradi česar je nastala za stranko premoženjska škoda v višini 11.627,00 EUR oziroma je sodišče pravnomočno ugotovilo, da se obtožencu očita le gola neizpolnitev obveznosti; in

‒ če se obtožencu v opisu očita ravnanje, ki ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja, ga mora sodišče oprostiti obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. Takšna obtožnica je namreč nesklepčna.

9.Vrhovno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče teh izhodišč ni upoštevalo, marveč je po sprejemu sodbe I Ips 93283/2010 opravilo kar pet narokov za glavno obravnavo (dne 16. 2. 2023, 9. 3. 2023, 23. 3. 2023, 18. 5. 2023 in 1. 6. 2023) oziroma je zoper obdolženca vodilo postopek za nekaj, kar sploh ni kaznivo. Državni tožilec je modificiral obtožnico šele 2. 6. 2023, torej po skoraj šestih letih od navedene sodbe Vrhovnega sodišča, ko se je sodna praksa v zvezi z zahtevo po konkretizaciji očitka kaznivega dejanja že povsem utrdila. Sodišče prve stopnje je modifikacijo obtožbe kljub vsemu dopustilo in obtoženca na podlagi tako modificirane obtožnice spoznalo za krivega. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi presodilo, da je ravnanje prvostopenjskega sodišča, ko je obtožnico dopustilo, napačno in je obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe po (nespremenjeni) obtožbi oprostilo.

10.V obravnavani kazenski zadevi je pravnomočno ugotovljeno, da očitek v nespremenjeni obtožnici ni konkretiziran ter da zato ni mogoče govoriti o očitku kaznivega dejanja. V ustaljeni ustavno sodni praksi je tudi povsem jasno, prvič, da načelo zakonitosti ne zavezuje le zakonodajalca, temveč tudi uporabnike zakonov, tj. tožilce in sodnike, in drugič, da pomeni načelo zakonitosti v kazenskem pravu eno temeljnih ustavnih jamstev na področju kazenskega prava. Sodišče mora ves čas, vse do pravnomočnosti, po uradni dolžnosti presojati, ali je tisto, kar se obdolžencu očita, sploh kaznivo dejanje. Torej ne le, da je sodišče prve stopnje ves čas postopka dolžno presojati, ali vsebuje očitek vse elemente kaznivega dejanja, temveč opravi takšno presojo po uradni dolžnosti tudi pritožbeno sodišče, ne oziraje se na to, ali je pritožnik to v pritožbi uveljavljal ( 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Gre torej za ex lege preizkus, ne glede na to, kdo je pritožnik in ne glede na izpodbojni razlog, ki ga je v pritožbi uveljavljal.

11.Utemeljitev takšnih pristojnosti sodišča je v preventivnem delovanju države, ki naj v primeru hudih kršitev procesnega in materialnega prava prepreči pravnomočnost nezakonite sodbe.

Takoj ko sodišče kršitev ugotovi, mora izdati oprostilno sodbo. Ker pa sodišče tega ni storilo, je nadaljnji postopek tekel nezakonito. Kasnejša modifikacija obtožnega akta, ki je nesklepčen očitek naredila sklepčnega, je zato nedopustna in prepozna: položaj, v katerem bi moralo sodišče postopek ustaviti oziroma izreči oprostilno sodbo, je že nastopil. Drugačno stališče namreč pomeni ne samo, da lahko postopek teče brez zakonitega obtožnega akta, temveč postavi obdolžence tudi v izrazito neenakopravnem položaj. Če bi namreč prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, bi bil obdolženec oproščen obtožbe, v nasprotnem (ob morebitni spremembi obtožbe) pa obsojen. Takšno tveganje odpira vrata ne le neenakopravnemu obravnavanju obdolžencev, ampak tudi samovolji organov kazenskega postopka. Stališče višjega sodišča, da je sprememba obtožbe dopustna zaradi kasnejše spremembe sodne prakse dopustna, zato v obravnavanem primeru ni pomembno.

12.Državni tožilec ima pravico modificirati obtožni akt vse do konca glavne obravnave, vendar le, dokler ne nastopijo okoliščine, ki zahtevajo izrek zavrnilne ali oprostilne sodbe. Zato je procesna situacija v obravnavani zadevi identična tisti, ki jo je Vrhovno sodišče že obravnavalo. Argumentu obrambe, da je modifikacija obtožbe prepozna, je namreč Vrhovno sodišče sledilo v zadevi I Ips 11111/2011 z dne 7. 10. 2020. Presodilo je, da prvotni obtožni predlog ni vseboval konkretizacije kaznivega dejanja (kršitev prvega odstavka 434. člena ZKP), zaradi česar tudi ni povzročil pretrganja teka relativnega zastaralnega roka. Do modifikacije obtožnice, ki je sicer zadostila zahtevi po konkretizaciji obtožbe, je prišlo po preteku relativnega zastaralnega roka, zaradi česar po presoji Vrhovnega sodišča ta ni bila več dopustna. Z drugimi besedami, če se postopek brez konkretiziranega očitka sploh ne bi smel začeti, zaradi česar ni mogel pretrgati teka zastaralnega roka, je jasno tudi, da postopek na podlagi obtožbe brez konkretizacije očitka kaznivega dejanja ne more teči, saj taka procesna situacija zahteva takojšnjo intervencijo sodišča, v obravnavanem primeru to pomeni izrek oprostilne sodbe po prvotno vloženi obtožnici. Zato v obravnavani zadevi, v kateri se izpodbijana pravnomočna sodba opira na prvotno obtožnico, ne prepozna kršitev prvega odstavka 354. člena ZKP. Ostalih zatrjevanih kršitev zato Vrhovnemu sodišču ni bilo treba presojati.

C.

13.Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitve določb kazenskega postopka, ki bi narekovala ugoditev zahtevi, ni, je zahtevo zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

14.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Zanjo so glasovali Barbara Zobec, Mitja Kozamernik in dr. Damjan Orož. Sodnik mag. Aleksander Karakaš je podal odklonilno ločeno mnenje, sodnica Barbara Zobec pa pritrdilno ločeno mnenje.

-------------------------------

1Glej več Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, posodobljena izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2023: R. Čeferin, D. Korošec, N. Kogovšek Šalamon in B. Zobec, stran 470 in naprej, 3. knjiga.

2Glej Grubiša M, Krivični postupak, Postupak o pravnim lijekovima, 1987, stran 260.

3Glej Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 1002.

***********************************

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE BARBARE ZOBEC

Povezava na PDF dokument

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA MAG. ALEKSANDRA KARAKAŠA

Povezava na PDF dokument

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 344, 344/1, 354, 354/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.