Jedro

Po drugem odstavku 145. člena KZ se kazenski pregon pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po prvem odstavku tega člena začne na predlog. Ta mora biti podan v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca (prvi odstavek 52. člena ZKP). Rok je prekluziven in ga z izjemo primerov iz 89. člena ZKP ni mogoče podaljšati. Ker je oškodovanka predlog za pregon podala

27.09.2003 in ker je v tem predlogu navajala, da ji obdolženec v telefonskih pogovorih in v SMS sporočilih z navedbami grozi (že) od leta 2000, je jasno, da kazenski pregon za dejanja pred 27.06.2003, kljub njihovi trajajoči naravi ni (več) dopusten. Če bi to bil, potem od zahteve iz prvega odstavka 52. člena ZKP ne bi veliko ostalo, kar je pri obravnavanem kaznivem dejanju toliko bolj pomembno, saj očitno ni šlo za tako intenzivno vzdrževanje protipravnega stanja, da oškodovanka za obdobje od aprila 2003 do 27.06.2003 ne bi mogla predlagati kazenskega pregona znotraj navedenega roka.

Izrek

I. Pritožba pomočnice okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba oškodovankine pooblaščenke se z a v r ž e kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je 27.09.2005 po 4. točki

357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo, po kateri bi naj obdolženi storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ), po 3. točki 358. člena ZKP pa je istega obdolženca oprostilo obtožbe, po kateri bi naj prav tako storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po istem zakonskem določilu. Odločeno je še bilo, da stroški kazenskega postopka v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP obremenjujejo proračun, medtem ko je bila oškodovanka z njenim premoženjskopravnim zahtevkom po tretjem odstavku 105. člena ZKP napotena na pravdo. Povzeto je bilo storjeno s sodbo opr. št. Zoper sodbo se je pritožila pomočnica okrožnega državnega tožilca zaradi, kot je zapisala bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, v resnici pa zaradi kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena istega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožila se je tudi oškodovankina pooblaščenka, uveljavljajoč bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo oziroma, da isto sodbo razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba pomočnice okrožnega državnega tožilca je neutemeljena, pritožba oškodovankine pooblaščenke pa je nedovoljena.

K točki I: Kot rečeno, uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, upoštevaje citirana zakonska določila, pritožbeno sodišče razume kot zmoto v zapisu, glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona pa ugotavlja, da ta ni podana.

Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, po katerem je kazenski pregon v obravnavani zadevi dopusten le od 27.06.2003, pred tem datumom pa je izključen. Po drugem odstavku 145. člena KZ se kazenski pregon pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po prvem odstavku tega člena začne na predlog. Ta mora biti podan v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca (prvi odstavek 52. člena ZKP). Rok je prekluziven in ga z izjemo primerov iz 89. člena ZKP ni mogoče podaljšati. Ker je oškodovanka predlog za pregon podala 27.09.2003 in ker je v tem predlogu navajala, da ji obdolženec v telefonskih pogovorih in v SMS sporočilih z navedbami grozi (že) od leta 2000, je jasno, da kazenski pregon za dejanja pred 27.06.2003, kljub njihovi trajajoči naravi ni (več) dopusten. Če bi to bil, potem od zahteve iz prvega odstavka 52. člena ZKP ne bi veliko ostalo, kar je pri obravnavanem kaznivem dejanju toliko bolj pomembno, saj očitno ni šlo za tako intenzivno vzdrževanje protipravnega stanja, da oškodovanka za obdobje od aprila 2003 do 27.06.2003 ne bi mogla predlagati kazenskega pregona znotraj navedenega roka.

Zgornje ugotovitve ne more spremeniti oškodovankina izpovedba iz posameznih preiskovalnih dejanj, ko je povedala, da ji je obdolženec od aprila 2003 pričel pošiljati SMS sporočila in ne pritožničino stališče, po katerem je bilo obravnavano kaznivo dejanje dokončano (ravno) 27.09.2003, zaradi česar lahko navedeni prekluzivni rok teče šele od tega datuma. Oškodovanka je bila na zaslišanju 15.03.2004, glede obdolženčevih izvršitvenih ravnanj povsem nedoločna oziroma je med zaslišanjem priložila zapis vseh sporočil, od katerih nobeno ne sodi v obdobje od aprila 2003 do 27.06.2003. V prilogah spisa pod C 38 se sicer nahaja oškodovankina izjava z dne 10.04.2003, vendar so v njej opisani dogodki iz marca in aprila leta 2002, kar pomeni, da je po priloženih listinah zatrjevano protipravno stanje za obdobje od aprila 2003 do 27.06.2003 (v resnici pa do avgusta 2003) povsem izostalo. Podmena o kaznivem dejanju, ki je bilo začeto v aprilu 2003 in ki je bilo zaradi ponavljajočih se obdolženčevih izvršitvenih ravnanj dokončano 27.09.2003, se tako izkaže za napačno in zato tudi navedenega pritožničinega stališča o začetku teka prekluzivnega roka ni bilo mogoče sprejeti.

Tudi dejansko stanje je bilo v obravnavani zadevi popolno ugotovljeno. Res je sicer, da je bil dokazni predlog zavrnjen z neustreznimi razlogi, vendar pa takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni vplivalo niti ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Če lahko namreč odmislimo jasnost rezultatov predhodno opravljenih poizvedb in če je mogoče prezreti vrzeli in razhajanja v oškodovankini izpovedbi in v izpovedbi priče, je treba še enkrat opozoriti na priložene oškodovankine zapise telefonskih pogovorov in poslanih SMS sporočil. Njihov pregled za obdobje od avgusta 2003 do

27.09. istega leta namreč pokaže, da niti eden zapisani telefonski pogovor ali SMS sporočilo zatrjevanega obdolženčevega ravnanja ne potrjujeta, zaradi česar je podani dokazni predlog tudi po oceni pritožbenega sodišča neutemeljen in je bilo treba pritožničino pritožbo tudi v tem delu zavrniti.

K točki II: Upravičenci do pritožbe v kazenskem postopku so našteti v 367. členu ZKP. Po četrtem odstavku tega člena sme oškodovanec izpodbijati sodbo samo glede odločbe o stroških kazenskega postopka, če pa je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca, se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov iz katerih se sme izpodbijati sodba.

Ker se oškodovankina pooblaščenka, ki pritožbe niti ni napovedala (368. člen ZKP) ni pritožila zoper odločbo o stroških in ker je kazenski pregon v obravnavani zadevi ves čas tekel na zahtevo državnega tožilca, je njena pritožba nedovoljena in jo je pritožbeno sodišče moralo zavreči (390. člen ZKP).

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe po 383. členu ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi pomočnice okrožnega državnega tožilca in pritožbi oškodovankine pooblaščenke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.