Jedro

Zavrnitev toženke na invalidski komisiji še ne pomeni, da je toženka nezaposlena brez svoje krivde. Iz listin v spisu izhaja, da je toženka prijavljena kot iskalec zaposlitve in zelo težko zaposljiva oseba, kar daje dovolj podlage za zaključek, da je nezaposlena brez lastne krivde.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi se sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 13.02.2006 se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo z dne 20.02.2006 sklenilo, da se izda začasna odredba, po kateri je L. S. dolžan plačevati L. A. od 17.10.2005 mesečno preživnino 60.000,00 SIT do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka v plačilo in do plačila. Odločilo je, da ta začasna odredba velja za čas do pravnomočnosti sodbe opr.št. P 274/05 z dne 20.02.2006, glede toženkinega preživninskega zahtevka, najdalj pa do 01.11.2006. Sodišče je še odločilo, da ugovor zoper to začasno ne zadrži njene izvršitve ter določilo izvršilno sredstvo v primeru, da tožnik ne bo izpolnjeval obveznosti, ki mu je naložena z isto začasno odredbo za izterjavo denarne terjatve toženke. V preostanku je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. S sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zakonska zveza, ki sta jo dne 17.06.1972 v Novi Gorici sklenila tožnik L. S. in toženka L. A. razveže. Tožnik L. S. je dolžan plačevati toženki L. A. mesečno preživnino v višini 60.000,00 SIT od pravnomočnosti sodbe dalje do 01.11.2006 in sicer za tekoči mesec do vsakega 5. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka v plačilo in do plačila. Višji zahtevek je sodišče zavrnilo. S sklepom z dne 13.2.2006 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se zahteva za izločitev sodnice zavrne.

Tožnik je po svojem pooblaščencu vložil zoper del sodbe, glede odločitve o preživnini in zoper sklep z dne 13.2.2006 glede izločitve predsednice senata, pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sklep, s katerim je sodišče izdalo začasno odredbo, s katero je naložilo tožniku od 17.10.2005 mesečno preživnino za toženko v znesku 60.000,00 SIT, prav tako se tožnik pritožuje zoper sklep z dne 13.2.2006, s katerim je predlagal izločitev predsednice senata. Navaja, da je odločitev v napadeni sodbi, s katerim je sodišče sprejelo sklep o plačevanju preživnine, v nasprotju z dejanskim in pravnim temeljem in glede na sam potek postopka na tožbo, ki je bila vložena 26.9.2005, zaključena pa šele po petih mesecih, pričakovana, ker je bilo ravnanje predsednice senata več kot očitno pristransko in naklonjeno izključno toženi stranki. Zaradi nerazumnih potez omenjene sodnice, ki je zavlačevala z dokaj enostavnimi postopkom razveze zakonske zveze in je celo separatno skušala reševati problem preživnine, je bila predlagana njena izločitev. Sodišče temu ni sledilo kljub opravičenim razlogom, ki so bili navedeni v zahtevi. Taka razsodba ni pravična, niti objektivna. Nadalje pa navaja, da bistveno kršitev postopka v zvezi z odločitvijo o preživnini gre iskati v nepopolni in nepravilni oceni dokazov, kot tudi v tem, da je sodišče vse predlagane dokaze, ki jih je predlagal tožnik na obravnavi dne 1.2.2006 zavrnilo. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokaze po zaslišanju priče V. N. iz Zavoda za zaposlovanje, poizvedb pri DURS-u o dohodkih toženke ter s tem, ko ni dovolilo poizvedb o zaposlitvi tožene stranke v Italiji, kjer še vedno dela, je bilo pričakovati, da dejanski stan ne more biti popoln, niti točen. V kolikor bi sodišče sledilo vsem predlaganim dokazom tožnika in te tudi pravilno ocenilo, potem bi zlahka ugotovilo, da je imela toženka kot medicinska sestra možnosti s strani zavoda za zaposlovanje, da v Italiji redno dela in si ustvarja dohodek, da je obrt brez razloga zaprla, kljub temu pa še naprej dela na črno in nenazadnje, da je bila tožnica večkrat odklonjena na invalidski komisiji, kar potrjuje, da toženka ni bolna, sicer bi invalidska komisija drugače odločila. Sodišče je vse te dokaze kot nepotrebne zavrnilo in zato dejanskega stanja ni ugotovilo do take meje, ki bi opravičevale preživnino. Trditve v sodbi, da toženka ne izvaja več svoje dejavnosti, niso resnične, ker v zvezi s tem ni bil izveden noben dokaz. Toženka je od 31.12.2002 do maja 2004 še vedno opravljala svojo dejavnost na črno in s tem tudi ustvarjala dohodek. Zaposlitev, ki jo je izgubila, ne more bremeniti tožnika. Povedano je že bilo, da je toženka po svoji krivdi ostala nezaposlena in nenazadnje, v kolikor res ne bi imela denarja za preživljanje, je sploh vprašanje, kako neki se je preživljala od 31.12.2002 do 20.08.2004. Sodišče njene matere, na katero se je toženka izgovarjala, ni zaslišalo, kar pomeni, da se je toženka preživljala tako, da je sama delala, poleg tega pa je tožnik redno vsak mesec prispeval še 50.000,00 SIT za hrano in ostalo, vključno s tem, da je tožnik kril tudi vse druge stroške. Vsega tega sodišče ne upošteva pri odmeri preživnine, kar jasno da vedeti, da le-ta ni upravičena še manj pa po višini adekvatna dejanskemu stanju. Sklicevanje na zdravstveno stanje toženke je brezpredmetno in ne potrebuje komentarja, ker če bi res bila toženka bolna, potem jo invalidska komisija ne bi zavrnila. Zato tožnik predlaga, da se napadena sodba v sklepu za izdajo začasne odredbe glede plačevanje preživnine spremeni tako, da se tožnika oprosti plačevanja preživnine, ker je ta brez dejanske in pravne podlage, podrejeno pa, da se ta del sodbe razveljavi in zadeva vrne v tem delu v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom naslovnega sodišča, pri čemer naj se upoštevajo tudi stroški pritožbe.

Zoper isto sodbo se v delu, ki se nanaša na plačevanje preživnine, pritožuje tudi tožena stranka po svoji pooblaščenki. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da z odločitvijo sodišča ne more soglašati niti glede višine presojene preživnine, niti glede začetka obveznosti plačevanja preživnine. Tožena stranka je uveljavljala plačevanje preživnine od 17.10.2005. Odtlej namreč tožnik toženki ni ničesar več prispeval za njeno preživljanje. Skupaj s sinom pravdnih strank, ki živi z njima v stanovanjski hiši, je plačeval le stroške za bivanje v stanovanjski hiši, za porabo električne energije, vodarino, ogrevanje, komunalne storitve. Te stroške je tožnik plačeval do ene polovice, torej znesek v višini 32.000,00 SIT mesečno. Drugo polovico stroškov bivanja v hiši je plačeval sin pravdnih strank, ki pa se bo v kratkem odselil. Iz tega razloga toženka ni posebej izjavila, da so tudi stroški bivanja v stanovanjski hiši stroški preživljanja. Dejansko bi morali pravdni stranki plačevati vsaka do polovice stroškov bivanja v stanovanjski hiši in bi morali biti ti stroški tudi vključeni v preživnino. To pa pomeni, da bi morala preživnina znašati za najmanj 32.000,00 SIT več, torej najmanj 90.000,00 SIT. Tožnik je že napovedal toženki, da bo sedaj, ko je sodišče določilo preživnino, od nje zahteval za nazaj povrnitev stroškov bivanja v višini, ki odpade nanjo, oz. si bo te stroške kar zadržal pri izplačilu, kar je že storil. Nakazal ji je namreč preživnino, znižano za stroške njenega bivanja. Toženka je uveljavljala preživnino v višini 125.000,00 SIT, v predlogu za izdajo začasne odredbe pa je predlagala začasno plačevanje v višini 80.000,00 SIT. Odmerjena preživnina je daleč pod stroški, ki jih ima toženka s svojim preživljanjem. Sodišče je namreč odmerilo za prehrano le preživnino v višini 45.000,00 SIT, za stroške osebne higiene pa 10.000,00 SIT, ni pa upoštevalo, da je toženka dolžna v primeru prejemanja preživnine prispevati tudi za stroške bivanja. Toženka teh stroškov ni ocenjevala, ker jih je dotlej zanjo plačeval sin. Plačevali sta jih torej dve osebi, čeprav so v stanovanjski hiši stanovali trije, kar pomeni, da bi morali toženko do odselitve sina bremeniti stroški v višini 1/3, odtlej dalje pa do ene polovice. Od začetka preživninske obveznosti pa gre za drugačno razmerje med stanovalci za vsakega do 1/3. Smiselno pomeni to, da bi moralo sodišče za nazaj, torej od uveljavljanja preživnine vključiti v preživnino tudi stroške bivanja, pa tudi sicer je po mnenju pritožnice prisojena preživnina za prehrano prenizka. Odmerjena je po 1.500,00 SIT dnevno, s tolikšnim zneskom pa se človek danes ne more normalno prehranjevati. Zaradi opisanega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj bi moralo sodišče vse od dneva določitve preživnine dalje natančno ugotoviti tako premoženjske razmere pravdnih strank, kakor tudi vse izdatke pravdnih strank za njuno preživljanje. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ni ugodilo zahtevku po plačevanju preživnine od 17.10.2005, ampak je odločilo, da nastane obveznost plačevanja preživnine šele s pravnomočnostjo sodbe. Težko je pričakovati, da bi bilo to pred 01.11.2006, ko bo že prenehala preživninska obveznost, še posebej, ker je bila v zadevi izdana začasna odredba, na osnovi katere je dolžnik dolžan plačevati preživnino od 17.10.2005. Čas začetka plačevanja preživnine v sodbi in v začasni odredbi bi se moral pokrivati. Začasna odredba ne more nadomestiti sodbe, pač pa le začasno do pravnomočnosti sodbe rešuje realizacijo glavne odločitve, ki je v sodbi. Na osnovi sodbe bo mogoče v izvršilnem postopku realizirati le tisti del preživnine, ki ne bo realiziran z začasno odredbo, bodisi v primeru, da bi bila preživnina na pritožbo zvišana, bodisi v primeru, da ne bi bila v celoti poravnana na osnovi začasne odredbe. Zato ni bojazni, da bi se plačevala preživnina na osnovi dveh pravnih naslovov. Tožena stranka zato meni, da so razlogi sodišča o tem, čemu je določilo plačevanje preživnine od pravnomočnosti sodbe nepravilni. Priglaša še stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. V odgovoru prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in trdi, da so te neresnične in vztraja pri svojih pritožbenih navedbah, s predlogom, da se njegovi pritožbi ugodi in pritožbo tožene stranke kot neupravičeno in neutemeljeno zavrne. Navaja, da je bil sam postopek zelo pristranski, saj se je predsednica senata že na samem začetku v celoti postavila na stran toženk, zato o meritorni odločitvi ni moč govoriti. Prav zaradi tega je bila med postopkom predlagana izločitev predsednice senata, ki pa ni bila izločena. Ker se je sedaj pritožila tudi toženka, očitno s postopkom nekaj ni bilo v redu. Nadalje navaja, da so navedbe toženke v pritožbi neresnične. Tako toženka spregleda, da so bili in še vedno so stroški bivanja v skupni stanovanjski hiši deljeni tako, da je tožnik od vedno in še kar naprej plačuje 2/3 vseh stroškov, tako zase, kot tudi za toženko, ki sedaj še poleg tega skuša doseči preživnino, do katere ni upravičena. Toženka ima svoj dogodek, za kar so bili predlagani dokazi, ki jih sodišče ni sprejelo. V potrditev teh navedb je tudi dejstvo, da se je toženka od dne 14.4.2006 do 23.4.2006 privoščila drage počitnice v Italiji. Toženka ima torej dovolj sredstev za preživljanje, sicer si dopustov in potovanj ne bi privoščila. Toženka ima v vasi S. vikend z zemljiščem, ki je vreden najmanj 5.000.000,00 SIT. To tudi dokazuje, da ima sredstva in da njen obstoj ni ogrožen. Ta vikend je njena izključna last, ki ga lahko proda in vse do sedaj ni prispevala ničesar za vzdrževanje hiše, to je plačilo kurjave, elektrike, telefona, televizije in vsega drugega, kar vse plačuje tožnik. Na koncu uveljavlja še stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožba zoper sklep z dne 13.02.2006 ni utemeljena, saj tožnik ni izkazal zakonskih pogojev za izločitev iz 70. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je zavrnitev posameznega dokaznega predloga ali razpis posameznega procesnega dejanja v pristojnosti sodnika in ne more biti razlog za izločitev, pritožba pa s pavšalnimi očitki o pristranskosti sodnice sklepa sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je sklep o izdani začasni odredbi z dne 20.02.2006, s katerim je bilo tožniku naloženo plačevanje mesečne preživnine v višini 60.000,00 SIT toženi stranki od vložitve zahtevka do pravnomočnosti sodbe, postal pravnomočen. Pritožbeno sodišče je zato presojalo le pritožbene navedbe, ki izpodbijajo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v svoji pritožbi predvsem izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zato naj bi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče se s temi navedbami ne strinja, ampak ocenjuje, da je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, to pa zato, ker je iz vseh ostalih izvedenih in ocenjenih dokazov izhajalo jasno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se strinja, da dokaz z zaslišanjem delavke zavoda za zaposlovanje ter poizvedbe pri davčnem organu niso bile potrebne, ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje lahko ugotovilo že na podlagi listin, ki so v spisu. Tudi dokazni predlog po zaslišanju agenta iz Italije je bil pravilno zavrnjen, z razlogi za zavrnitev se pritožbeno sodišče strinja. Ni se namreč mogoče strinjati s pritožnikom, da bi sodišče z izvedbo predlaganih dokazov prišlo do zaključkov, ki jih ponuja pritožba; da bi torej toženka zlahka našla delo in da je nezaposlena zaradi svoje krivde, saj ostali izvedeni in ocenjeni dokazi kažejo na nasprotni sklep. Pritožnik se sklicuje tudi na dejstvo, da je bila toženka večkrat zavrnjena na invalidski komisiji, zaradi česar pritožba trdi, da toženka ni bolna. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi pritožniku odgovarja, da zavrnitev toženke na invalidski komisiji še ne pomeni, da je toženka nezaposlena brez svoje krivde. Iz listin v spisu izhaja, da je toženka prijavljena kot iskalec zaposlitve in zelo težko zaposljiva oseba, kar daje dovolj podlage za zaključek, da je nezaposlena brez lastne krivde. Nadaljnje pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče zaslišati tudi toženkino mater v zvezi s tem, kako se je toženka preživljala od 31.12.2002 do 20.08.2004, ni utemeljeno, kajti toženka je v skladu z zakonom zahtevala preživnino od vložitve zahtevka za preživnino dalje (od 17.10.2005), zato dokaz po zaslišanju njene matere ni bil potreben. Poleg tega sam pritožnik trdi, da je sam vsak mesec prispeval 50.000,00 SIT za hrano in ostalo ter kril stroške elektrike, telefona in ostale stroške hiše, kar pomeni, da je tedaj sam prispeval k toženkinemu preživljanju.

K pritožbi tožene stranke: Pritožnica v pritožbi izpostavlja, da je dosojena višina preživnine prenizka. Po njenem mnenju bi moralo sodišče upoštevati tudi stroške bivanja v hiši, kajti po njenih navedbah ji bo tožnik te stroške odbil od preživnine. Pritožbeno sodišče citirane navedbe ocenjuje kot neutemeljene. Prvostopno sodišče teh stroškov nikakor ni moglo upoštevati, ker jih toženka v času trajanja postopka pred prvostopnim sodiščem preprosto ni imela (in jih posledično seveda ni mogla opredeliti). To nenazadnje potrjuje tudi sama toženka v pritožbi, saj pravi, da teh stroškov ni opredelila, ker jih je do tedaj zanjo plačeval njen sin. Pritožbeno sodišče toženki s tem v zvezi pojasnjuje, da se v predmetnem postopku presoja odločba, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo glede na stanje, ki je bilo ob zaključku glavne obravnave, tedaj pa toženka stroškov z bivanjem v hiši kot rečeno ni imela, zaradi tega sprememba izpodbijane odločbe iz v pritožbi uveljavljanih razlogov ni možna. Spremenjene okoliščine na strani zavezanca ali upravičenca za preživnino so v skladu z 82.č členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) lahko predmet novega pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče ocenjuje tudi, da je prvostopno sodišče pravilno ocenilo višino preživnine glede na opredeljene potrebe tožene stranke, zato je višina preživnine primerna, pritožbena navajanja pa niso uspela prepričati pritožbenega sodišča o višji preživnini. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče ni pojasnilo, zakaj ni ugodilo zahtevku po plačevanju preživnine od 17.10.2005, ampak šele od pravnomočnosti sodbe dalje. Začasne odredbe, katerih vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, se izdajo izjemoma, ko je potrebno začasno regulirati sporno pravno razmerje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo odločitev o izdaji začasne odredbe zaradi regulacije pravnega razmerja med strankama ter pojasnilo, da je začasna odredba izvršilni naslov, o isti zadevi pa ne moreta obstajati dva izvršilna naslova. Zaradi tega je odločitev sodišča tudi v tem delu pravilna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo v izpodbijani sodbi, nobena od pritožb pa zaključkov sodišča prve stopnje ni uspela omajati. Pri preizkusu izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

Nihče od pritožnikov s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije stroške, ki jih je imela s sestavo in vložitvijo svoje pritožbe (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).