Jedro

Ustne kazenske ovadbe oškodovancev se lahko uporabijo pri oceni utemeljenosti suma storitve kaznivih dejanj.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani je dežurni preiskovalni sodnik odredil pripor zoper obdolženega S.M., za katerega je bil podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ ter kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 133. člena KZ. Pripor je odredil iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornica obdolženega S.M. je dne 22.11.2004 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena pravnomočna sklepa. V zahtevi je uveljavila, da je utemeljitev glede utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji, pomanjkljiva, kazenska ovadba pa ne more predstavljati dokaza. Na čelu obdolženca ni nikakršnih sledi, ki bi potrjevale, da je R.T.-ja udaril s svojim čelom, prav tako ni podatka, da bi vsaj ena priča pri obdolžencu videla nož. Iz izjav M.J. izhaja, da naj bi obdolženec za njim tekel 10 metrov, po drugi izjavi pa, da bi tekel za njim 10 minut. Prav tako po mnenju zagovornice ni podana iteracijska nevarnost. Ponovitveno nevarnost ne morejo utemeljevati vloženi predlogi sodniku za prekrške, tudi nespodobno vedenje ne more kazati na konkretno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da je obdolženec psihiatrični bolnik s samomorilno aktivnostjo, kar ni konkretna nevarnost za druge ljudi. Obdolžencu bo zaradi pripora onemogočeno zdravljenje. Poleg tega je po mnenju zagovornice podana nesorazmernost med posegom v osebno svobodo in domnevno nevarnostjo, ki naj bi jo obdolženec predstavljal na prostosti. Iz teh razlogov obdolženčeva zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo dne 30.11.2004 predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, ker uveljavljene kršitve niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo obdolženčeva zagovornica vidi v pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijanih sklepov, ni podana. Tako preiskovalni sodnik kot senat sta namreč v sklepih natančno obrazložila, na katerih dokazih in podatkih gradita utemeljen sum, da je obdolženec storil omenjeni kaznivi dejanji. Pri tem se opirata na zapisnika o sprejemu ustnih kazenskih ovadb M.J. in R.T., zapisnik o preiskavi stanovanja, zapisnik o zasegu predmetov, zabeležko iz poročila dežurnega na PP Š., album fotografij, obvestila o poškodbah R.T. ter zaznavi med zaslišanjem osumljenca. Ustne kazenske ovadbe oškodovancev se seveda lahko uporabijo pri oceni utemeljenosti suma storitve kaznivih dejanj, dežurni preiskovalni sodnik pa je sam ugotovil, da ima obdolženec na levi strani čela tri vidne ranice v skupni dolžini 3 cm, ki po opisu oškodovanca ustrezajo udarcu z glavo v glavo R.T. V izjavah M.J. je prišlo do nebistvene pomote pri zapisu, ki sicer ni pomembna za njegovo izjavo o samem kaznivem dejanju.

Izpodbijana sklepa imata torej ustrezno obrazložitev o utemeljenosti suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji, obdolženčeva zagovornica pa izpodbija tako ugotovljeno dejansko stanje. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Isto velja za zagovorničine trditve, da ni podana ponovitvena nevarnost pri obdolžencu, s čimer prav tako uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja v izpodbijanih sklepih. Dežurni preiskovalni sodnik in senat sta dovolj natančno obrazložila realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če ostane na prostosti, nadaljeval s takimi in podobnimi dejanji, ki predstavljajo nevarnost za druge ljudi. V izpodbijanih sklepih je tudi podana ocena o neogibni potrebnosti odreditve pripora za varnost ljudi. Obdolženčeva zagovornica se s takšno oceno ne strinja, to nestrinjanje pa pomeni uveljavitev zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem je potrebno še dodati, da bo obdolžencu tudi v priporu omogočeno zdravljenje, v nadaljnjem postopku pa bo seveda možno tudi ugotoviti, ali je bil obdolženec pri storitvi kaznivih dejanj prišteven.

Kršitve zakona, ki jih uveljavlja obdolženčeva zagovornica, torej niso podane, poleg tega pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.