Jedro

Sodba, s katero je končan spor v postopku o sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato vezano na dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila naročnica storitve toženka in da je pri pravni prednici tožnice opravila 139 ur vožnje, za kar je tožnici dolžna plačati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu in v izreku o stroških (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 76762/2014 z dne 9. 6. 2014 obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v znesku 1.675,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 15. 4. 2014 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (I. točka izreka); sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 1.675,78 EUR za čas od 13. 3. 2014 do 14. 4. 2014 ter za znesek 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2014 do plačila, v tretjem odstavku izreka pa za izvršilne stroške v znesku 33,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 426,12 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženka vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeni sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče po izpeljanem dokaznem postopku zaključiti, da sta pogodbo (o opravljanju vozniškega izpita) sklenili avtošola Š. in S. T. kot predstavnik družbe S., d. o. o., in ne avtošola Š. in toženka. Toženka zato v tem postopku ni pasivno legitimirana. Navaja, da je napačna tudi ugotovitev, koliko ur voženj je bilo opravljenih. Res ni točno vedela katere dneve in po koliko ur je vozila, kar pa je, glede na to, da so se vožnje vršile v letu 2013, zaslišanje pa v letu 2015, normalno. Sodišče je napačno povzelo njeno izpovedbo, da je pri inštruktorici D. vozila vsak tretji ali četrti dan, tudi po 3 do 4 dni tedensko, v nadaljevanju je še pojasnila, da včasih tudi samo 2 dni, ali pa sploh ni. Spornih je 85 ur. Gre za 18 tednov, v katerih je toženka lahko vozila (januarja je bila na dopustu, v decembru pa je veliko praznikov). Matematični izračun pove, da tudi če bi vozila po 4 dni, bi nabrala le 72 ur. Do prejema računa ni imela razloga, da ne bi verjela, da ji bo tožnica obračunala realno število prevoženih ur, zato je neprimeren očitek sodišča, da bi se s številom ur lahko seznanila pred izstavitvijo računa. Toženka je trdila, da dnevnega razvida voženj ni podpisovala, za dokaz teh dejstev je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem grafologom, čemur pa sodišče ni ugodilo. Samo je ugotavljalo okoliščine glede podpisov in si s tem vzelo pravico odločati o nečem, kar je predmet ugotavljanja izvedenca. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nerazumljiv je tudi zapis sodišča, da je bil njen dokazni predlog nesubstanciran, saj je v svoji vlogah večkrat podrobno obrazložila, zakaj je nujno imenovanje izvedenca.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče je zato vezano na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila naročnica storitve (izvedbe praktičnega izobraževanja za opravo vozniškega izpita), kot kandidatka za opravljanje le-tega, toženka, da je bila torej ustrezna pogodba (mandatna) sklenjena med njo kot naročnico in avtošolo Š. kot izvajalko storitve, in je zato toženka (in ne družba S., d. o. o.) pasivno legitimirana v tem postopku (za plačilo opravljene storitve).

7. Sporno v tem postopku je bilo tudi, kolikor ur praktične vožnje je toženka opravila v obdobju od 10. 12. 2012 do 31. 1. 2014.(1) Tožnica je trdila in z dopisi v evidenčnem kartonu in v dnevnem razvidu voženj dokazovala, da obračunanih 139 ur, toženka pa je priznala opravo vseh voženj pri inštruktorju L., pri inštruktorici D. pa le 36 od obračunanih 85 ur. Glede nje je trdila, da je ta ponaredila vse podpise v dnevnem razvidu voženj (priloge C1 do C10), saj dokler je vozila pri njej, dnevnega razvida voženj ni podpisovala, te ji je v podpis predložil šele inštruktor L. Kot dokaz je predlagala postavitev izvedenca grafologa, ki bi potrdil ponarejenost podpisov, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. S tem je po mnenju pritožnice zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek ni utemeljen. Tudi, če bi izvedenec grafolog ugotovil, da podpisi v dnevnem razvidu voženj, kolikor se ti nanašajo na vožnje pri inštruktorici D., niso njeni, ob tem, da priznava, da je vožnje v obdobju od 10. 12. 2012 do 24. 7. 2013 opravljala, to še ne bi pomenilo, da ni opravila toliko ur voženj, kot jih je zapisanih tako v dnevnem razvidu voženj kot v evidenčnem kartonu(2). Ob tem, da toženka ni zatrjevala, da tudi evidenčni karton ne kaže verodostojnega stanja voženj in ob zaključku sodišča prve stopnje, da se tudi toženkina izpovedba o pogostosti voženj pri inštruktorici D. ujema z zapisi voženj v obeh evidencah (pri čemer sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot bo razvidno iz nadaljevanja), bi bila izvedba dokaza z izvedencem grafologom nepotrebna, v dokaz dejstev, ki za odločitev niso relevantna. Očitane ali kakšne druge bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP zato sodišče prve stopnje z neizvedbo tega dokaza ni zagrešilo.

8. Sodišče prve stopnje je tudi dovolj korektno povzelo izpovedbo toženke o pogostosti voženj pri inštruktorici D. in sicer „nadalje je toženka izpovedala, da ni vozila čisto vsak dan, temveč vsak tretji ali četrti dan tako, da je pri inštruktorici D. vozila tudi do 3 – 4 dni tedensko, kdaj pa le 2 dni“ (17. točka obrazložitve). Res ni povzelo njene nadaljnje trditve, „ali pa nisem sploh“ (list. št. 111), s čimer pa ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), glede na to, da je pred tem povzelo tudi njeno izpovedbo, da je bilo med vožnjami nekaj premora, saj je bila januarja in čez poletje na dopustu, kar že samo po sebi pomeni, da v tednih, ko je imela dopust, ni vozila. Zato navedeni del izpovedbe, ki ga sodišče prve stopnje ni povzelo, ne predstavlja za odločitev odločilnega dejstva.

9. Ker v delu postopka kolikor se je nanašal na ugotavljanje števila ur voženj, sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tovrstnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tudi v tem obsegu vezano na dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka pri Š. opravila 139 ur voženj, kar ob ceni 24,50 EUR za uro vožnje z vključenim DDV znaša 3.405,50 EUR, in je toženka dolžna plačati še 1.675,78 EUR (778., 779. člen OZ). Tudi materialno pravo je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu in v izreku o stroških, potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka za tožnico temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, za toženko pa na določilih prvega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Ko je v sedmem poskusu opravila vozniški izpit. Op. št. (2): Morebitna kršitev predpisov v zvezi z nepodpisovanjem dnevnega razvida voženj s strani kandidata, ni stvar tega postopka.