Jedro

Revizija je vložena proti prvostopenjski sodbi, proti kateri pa je po zakonu ni mogoče vložiti.

Ni pravno pomembna okoliščina, da sta tožnika zahtevane obresti izračunala in jih uveljavljala v določenih zneskih, ki presegajo revizijski prag. Ali se obresti uveljavljajo opisno z navedbo, od kakšne glavnice in za katero obdobje se zahtevajo, ali pa se uveljavljajo v že izračunanih zneskih, ne vpliva na njihovo pravno naravo. V obeh primerih gre za obresti, ki so stranska terjatev in kot take ne vplivajo na opredelitev vrednosti spora.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožnika sta se poškodovala 12.8.1991 med vožnjo po regionalni cesti ..., ko je nenadoma na streho njunega avtomobila padel hrast. Posekal ga je prvi toženec v gozdu drugega toženca, oba pa sta sodelovala v skupni akciji krajanov obeh toženih krajevnih skupnosti. Tretja toženka je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri peti toženki. Sodišče prve stopnje je vsem tožencem naložilo, da morajo nerazdelno plačati prvemu tožniku 7.500.000 SIT odškodnine in drugemu tožniku 1.600.000 SIT odškodnine s pripadki. O pritožbah obeh tožnikov in štirih tožencev je pritožbeno sodišče odločilo tako, da je razveljavilo stroškovno odločitev prvega sodišča glede vseh pravdnih strank, razveljavilo je tudi odločitev o nerazdelni obveznosti pete toženke nad zneskom 1.404.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2001 (nominalna zavarovalna vsota) ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je pritožbe drugega toženca, tretjega toženca in četrte toženke zavrnilo in v temu obsegu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Tretja in četrta toženka sta vložili še reviziji, vendar v revizijskem postopku nista uspeli.

V nadaljnjem sojenju glede nerazdelne obveznosti pete toženke (tožene zavarovalnice; v nadaljevanju toženka) sta tožnika vztrajala pri primarnem tožbenem zahtevku tudi proti tej toženki, svoj podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je bila nominalna zavarovalna vsota razdeljena tako, da je prvi tožnik zahteval plačilo 1.024.920 SIT, drugi tožnik pa 379.080 SIT, pa sta v vlogi z dne 4.6.2004 zaradi pritožbene odločitve skrčila tako, da sta zahtevala le plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 29.10.1993 do 24.5.2001 vsak od tiste glavnice, ki je po podrejenem tožbenem zahtevku odpadla nanj. Z vlogo z dne 23.6.2004 pa sta predložila obrestni izračun od nominalne zavarovalne vsote za isto obdobje, po katerem so zamudne obresti znesle 8.485.150 SIT. Temu sta prilagodila svoj podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je prvi tožnik zahteval plačilo 6.983.460 SIT, drugi tožnik pa 1.491.680 SIT, oba tudi z zamudnimi obrestmi od navedenih zneskov od 23.6.2004 (procesne obresti).

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju primarni tožbeni zahtevek (izrek pod točko I) zavrnilo, ker pri prostovoljnem pogodbenem zavarovanju za civilno odgovornost K. ni bila dogovorjena valorizacija zavarovalne vsote. Podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od nominalne višine glavnice v izračunanih zneskih pa je zavrnilo (izrek pod točko II) zato, ker gredo zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo oškodovancu šele od dneva izdaje sodbe, kot je bilo v tej zadevi tudi odločeno s sodbo z dne 25.5.2001 (v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča z dne 9.3.2004). Odločilo je še o pravdnih stroški vseh pravdnih strank.

Tožnika sta to prvostopenjsko sodbo izpodbijala v delu, s katerim je bilo odločeno o podrejenem tožbenem zahtevku in v stroškovni odločitvi. Pritožbeno sodišče je njuni pritožbi delno ugodilo, stroškovno odločitev spremenilo, v ostalem še izpodbijanem delu v izreku pod II pa je pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zavrnilo je tudi pritožbo prvega toženca.

Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tudi to toženko zaveže k nerazdelnemu plačilu 7.500.000 SIT prvemu tožniku in 1.600.000 SIT drugemu tožniku. V razlogih pojasnjujeta, da od toženke zaradi izostalega dogovora o valorizaciji zavarovalne vsote ne moreta zahtevati odškodnine po kriterijih, veljavnih na dan sojenja. Vendar je bila zavrnitev odškodninskega zahtevka (pred pravdo) neutemeljena, kar se je izkazalo v tem dolgotrajnem sodnem postopku. Dejstvo je, da bi morala toženka plačati odškodnino v nominalnem znesku takrat, ko je prišla v zamudo na podlagi odškodninskih zahtevkov, česar pa ni storila. Tožnika tudi pojasnjujeta, da so vsi ostali toženci insolventni.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Revizija je po drugem odstavku 367. člena ZPP izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, ki je bila izdana na drugi stopnji. Glede na jasen revizijski predlog, kako naj revizijsko sodišče odloči, in vsaj delno tudi glede na revizijske razloge, pa tožnika izpodbijata odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, da naj tudi tožena zavarovalnica nerazdelno z ostalimi plača vso zahtevano odškodnino. Iz prej razloženega poteka postopka izhaja, da je bilo o primarnem tožbenem zahtevku proti toženi zavarovalnici odločeno le s sodbo na prvi stopnji, in sicer v izreku pod I. Tožnika sta v pritožbi jasno navedla, da izpodbijata le odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče odločalo le v okviru pritožbeno izpodbijanega dela in ta del izrecno označilo tudi v svojem izreku v drugem odstavku, da se pritožba tožnikov v ostalem izpodbijanem delu pod II izreka zavrne in potrdi prvostopenjska sodba. Sodbe o primarnem tožbenem zahtevku, ki bi bila izdana na drugi stopnji, torej ni. Zato je revizija v tem delu vložena proti prvostopenjski sodbi, proti kateri pa je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP).

Revizijo je glede na njene razloge razumeti tudi kot izpodbijanje drugostopenjske sodbe o tako imenovanem podrejenem tožbenem zahtevku. Na tem mestu se revizijsko sodišče ni spuščalo v vprašanje, ali je bilo v tej zadevi pravilno uveljavljati denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v tožbenem zahtevku, oblikovanem kot glavni in naknadno še podrejeni zahtevek, ker to presega presojo dovoljenosti revizije. Izhajalo je iz tako oblikovanega zahtevka, ki je posledica procesnega razpolaganja tožnikov, in iz same vsebine tožbenega zahtevka. Že prej je pojasnilo, da sta tožnika v podrejenem tožbenem zahtevku najprej uveljavljala plačilo nominalne zavarovalne vsote kot glavnice, ki sta jo v določenem razmerju razdelila, in plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice že za čas od zatrjevane zamude. Zaradi odločitve pritožbenega sodišča v prejšnjem pritožbenem sojenju, da mora tožena zavarovalnica (solidarno z ostalimi toženci) plačati nominalni znesek zavarovalne vsote 1.404.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2001 dalje (nad tem zneskom s pripadki pa je bila prvostopenjska sodba razveljavljena), sta tožnika svoj podrejeni tožbeni zahtevek glede zahtevane glavnice in dela obresti umaknila in zahtevala le še plačilo zakonskih zamudnih obresti od nominalnega zneska glavnice tudi za čas od 29.10.1993 do 24.5.2001 v določenih izračunanih zneskih (in na novo še procesne obresti). To pa pomeni, da je v tem delu njuna revizija vložena proti odločitvi drugostopenjske sodbe o začetku teka zamudnih obresti in o procesnih obrestih.

Vprašanje dovoljenosti revizije v premoženjskih sporih po kriteriju revizijske vrednosti spora je urejeno v drugem odstavku 367. člena ZPP, po katerem je revizija dovoljena le, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 1.000.000 SIT. Pri denarnih zahtevkih se po prvem in drugem odstavku 39. člena ZPP kot vrednost spornega predmeta vzame le vrednost glavnega zahtevka, obresti kot stranska terjatev pa se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Ker so bile v tej zadevi obresti uveljavljane poleg zahtevka za plačilo glavnice v višini nominalnega zneska zavarovalne vsote in sta zaradi odločitve o tej glavnici v prejšnjem pritožbenemu odločanju oba tožnika temu prilagodila svoj podrejeni tožbeni zahtevek (ga delno umaknila), so v sedanji fazi postopka glede podrejenega tožbenega zahtevka sporne le še obresti od glavnice za določeno obdobje. Pri tem ni pravno pomembna okoliščina, da sta tožnika tako zahtevane obresti izračunala in jih uveljavljala v določenih zneskih, ki presegajo revizijski prag. Ali se obresti uveljavljajo opisno z navedbo, od kakšne glavnice in za katero obdobje se zahtevajo, ali pa se uveljavljajo v že izračunanih zneskih, ne vpliva na njihovo pravno naravo. V obeh primerih gre za obresti, ki so stranska terjatev in kot take ne vplivajo na opredelitev vrednosti spora. V zvezi z vprašanjem dovoljenosti revizije je taka že ustaljena sodna praksa tega revizijskega sodišča. Zato je neupoštevna opredelitev obeh tožnikov v reviziji, da znaša vrednost spora v revizijskem postopku 8.600.000 SIT.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP o nedovoljeni reviziji obeh tožnikov odločilo kot v izreku tega sklepa, ki zajema tudi odločitev o njunih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).