Jedro

Samo za bolezen (kot specifičen primer) je v komentarju 117. člena ZPP navedeno, da je treba razlikovati med zamudo naroka in zamudo roka in da pri zamudi naroka začne teči rok praviloma že isti dan. Bolezen je stanje, ki običajno nastopi že pred narokom in ne prav tisti dan, ko je narok razpisan, zato stranka, ki ne pride zaradi bolezni na sodišče, ve za zamudo že isti dan, ko je narok razpisan.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

I. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19.10.2012 zavrglo predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožnik v pritožbi zoper ta sklep navaja, da je napačno razlagalo zakonske določbe o teku rokov. Po 111. členu Zakona o pravdnem postopku se, kadar so roki določeni po dnevih, ne všteje dan vročitve ali sporočitve oz. dan dogodkov od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Ta zakonska določba ne pozna nobene izjeme, kot tudi ZPP ne pozna razlikovanja med zamudo roka in zamudo naroka, kot to nepravilno meni sodišče prve stopnje. Tudi v primeru, ko stranka prejme sodbo sodišča, bi lahko ta eventualno vložila vlogo še isti dan, vendar rok v skladu z omenjeno zakonsko določbo začne teči šele naslednji dan. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožnik v tej zadevi vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje prepozno. Rok je namreč začelo šteti na dan, ko je bila v tej zadevi razpisana obravnava in ne od naslednjega dne, zato je štelo, da se je rok iztekel 12.6.2012 in ker je tožnik predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil 13.6.2012, ga je v skladu z določbo prvega odstavka 120. člena ZPP zavrglo. Pri tem je se je oprlo na komentar 117. člena Zakona o pravdnem postopku (prva knjiga, stran 496), v katerem je navedeno, da znaša subjektivni rok petnajst dni in praviloma začne teči od trenutka (s smiselnim upoštevanjem 111. člena ZPP naslednji dan), ko je prenehal vzrok zamude. Samo za bolezen (kot specifičen primer) je v komentarju tega člena navedeno, da je treba razlikovati med zamudo naroka in zamudo roka in da pri zamudi naroka začne teči rok praviloma že isti dan, saj je pogosto tako, da je bolezen sicer preprečila pristop na narok, ne preprečuje pa vložitve pisnega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ta razlaga teorije ima določeno logiko. Bolezen je stanje, ki običajno nastopi že pred narokom in ne prav tisti dan, ko je narok razpisan, zato stranka, ki ne pride zaradi bolezni na sodišče, ve za zamudo že isti dan, ko je narok razpisan. V konkretni zadevi pa je po navedbah tožnika prišlo do zamude naroka zato, ker varnostnik ni pustil v sodno stavbo strank zaradi potresa. V tem primeru ne gre za izjemo, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvi dan petnajstdnevnega roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje začel teči skladno z določbo drugega odstavka 111. člena ZPP prvi naslednji dan po zamudi, to je 30.5.2012 in se iztekel 13.6.2012, ko je tožnik tudi vložil priporočeno po pošti predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeni očitek napačne uporabe drugega odstavka 111. člena ZPP je zato utemeljen in je bilo iz tega razloga treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter vrniti zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka odločiti o utemeljenosti vloženega predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

II.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26.11.2012 na zahtevo tožene stranke tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške v višini 477,96 EUR v roku petnajst dni od dneva prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnik je vložil pritožbo proti temu sklepu. V pritožbi navaja, da je toženec prepozno priglasil stroške, saj jih je priglasil šele 1.6.2012, zadnja glavna obravnava pa je bila razpisana na dan 29.5.2012, ko bi morala tožena stranka tudi priglasiti stroške. Zahteva za priglasitev stroškov ni pravočasna, če ni vložena do konca glavne obravnave.

Pritožba je utemeljena.

Zmotne so sicer pritožbene navedbe, da je toženec zamudil s priglasitvijo stroškov postopka, ker jih ni priglasil do konca glavne obravnave, ki je bila v zadevi 29.5.2012. Glavna obravnava tega dne ni bila opravljena, ker nobena od strank ni pristopila nanjo. Zato je bil izdan sklep, da se šteje tožba za umaknjeno in postopek ustavi. Če bi bila ta odločitev pravilna, bi se za priglasitev stroškov uporabila določba sedmega odstavka 163. člena ZPP, po kateri v primeru, če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, lahko zahteva stranka povračilo stroškov v petnajstih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka. Toženec bi v takem primeru pravočasno vložil zahtevo za povračilo stroškov, saj je sklep o ustavitvi postopka prejel 30.5.2012, priporočeno pa je že 1.6.2012 poslal poziv sodišču, da izda sodišče prve stopnje še sklep o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče pa je moralo ta sklep razveljaviti zato, ker je razveljavilo sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje, kar ima za posledico, da zadeva še ni zaključena in je odločitev o stroških postopka v tej fazi postopka preuranjena. Ko bo odločalo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, bo od te odločitve odvisno, ali bo moralo ponovno odločiti še o stroških, ki jih je priglasil toženec (če bo vsebinsko zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje), ali se bo odločitev o stroških pridržala za končno odločbo (če bo dovolilo vrnitev v prejšnje stanje in razveljavilo sklep o tem, da se šteje pritožba za umaknjeno in postopek ustavi ter nadaljevalo z vsebinskim odločanjem o zadevi).