Jedro

Cestno podjetje odgovarja za škodo zaradi madeža na vozišču, zaradi katerega se je zmanjšal torni koeficient cestišča, čeprav bi bilo vozišče ne glede na madež mogoče prevoziti z dovoljeno hitrostjo 80 km/h. Izvedenec je namreč ugotovil, da bi do padca prišlo pri vožnji s hitrostjo 88 km/h, takšno odstopanje od dopustne hitrosti pa mora cestno podjetje pričakovati in poskrbeti za varno in nemoteno vožnjo tudi pri takšni prekoračitvi hitrosti.

Oškodovanec, ki je dopustno hitrost vožnje 80 km/h prekoračil za najmanj 50 %, pri čemer je vozil z mejno hitrostjo, s katero je ovinek sploh mogoče prevoziti, v mesecu marcu, na začetku motoristične sezone, ko je na vozišču še mogoče pričakovati sledi zimskega obdobja (pesek na vozišču, poškodbe cestišča) s povsem novim motorjem, ob tem, da bi kljub madežu ovinek lahko zvozil z dopustno hitrostjo, je sam soprispeval k škodnem dogodku v 70 %.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino za nematerialno škodo v višini 8.400,00 EUR z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do prenehanja obveznosti pa zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino za materialno škodo, ki jo predstavlja izguba na dohodku v neto znesku 702,63 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 1,494 EUR od 15.4.1998 do 31.12.2001, - od zneska 14,95 EUR od 15.5.1998 do 31.12.2001, - od zneska 12,54 EUR od 15.6.1998 do 31.12.2001, - od zneska 34,27 EUR od 15.7.1998 do 31.12.2001, - od zneska 36,96 EUR od 15.8.1998 do 31.12.2001, - od zneska 32,19 EUR od 15.9.1998 do 31.12.2001, - od zneska 33,27 EUR od 15.10.1998 do 31.12.2001, - od zneska 35,33 EUR v znesku 35,33 EUR, - od zneska 33,15 EUR v znesku 33,15 EUR, - od zneska 33,39 EUR v znesku 33,39 EUR, - od zneska 27,42 EUR v znesku 27,42 EUR, - od zneska 20,71 EUR v znesku 20,71 EUR, - od zneska 33,37 EUR v znesku 33,37 EUR, - od zneska 21,39 EUR v znesku 21,39 EUR, - od zneska 20,76 EUR v znesku 20,76 EUR, - od zneska 20,49 EUR v znesku 20,49 EUR, - od zneska 21,44 EUR v znesku 21,44 EUR, - od zneska 22,44 EUR v znesku 22,44 EUR, - od zneska 22,77 EUR v znesku 22,77 EUR, - od zneska 38,46 EUR v znesku 38,46 EUR, - od zneska 40,11 EUR v znesku 40,11 EUR, - od zneska 33,58 EUR v znesku 33,58 EUR, - od zneska 36,83 EUR v znesku 36,83 EUR, - od zneska 22,75 EUR v znesku 22,75 EUR, - od zneska 34,59 EUR v znesku 34,59 EUR, - od zneska 17,98 EUR v znesku 17,98 EUR, Od neto zneska 702,63 EUR je tožena stranka dolžna obračunati in plačati 25 % davek Davčni upravi RS, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.775,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do prenehanja obveznosti, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna povrniti stranskemu intervenientu na strani tožene stranke njegove pravdne stroške v znesku 482,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do prenehanja obveznosti, v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

: V obravnavani zadevi je sodišče odločalo o odškodninskem zahtevku tožeče stranke na plačilo odškodnine zaradi padca tožnika kot motorista na madežu na vozišču. Toženi stranki je naložilo, da je tožniku dolžna plačati ob upoštevanju njegovega 50 % soprispevka k nastali škodi odškodnino za nematerialno škodo v višini 14.000,00 EUR, z materialno škodo pa v višini 1.171,05 EUR s pripadajočimi obrestmi, kot izhajajo iz 1. in 2. točke izreka sodbe. Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient. Oba v ločenih pritožbah navajata, da je bila obveznost tožene stranke, da čisti in pregleduje regionalno cesto zgolj dvakrat tedensko, kar izhaja iz Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest (Ur. l. RS, št. 62/98). V skladu z določili omenjenega pravilnika tožena stranka ni bila dolžna opraviti pregleda 28.3.1998, saj o obstoju madeža ni bila obveščena. Sodišče je tudi prezrlo dejstvo, da ni podana vzročna zveza med nedopustnim škodnim dejstvom in škodo, ki je v prometni nesreči nastala tožniku. Na podlagi izvedeniškega mnenja dr. N. Č., ki se v bistvenih delih sklada z izvedeniškim mnenjem izvedenca dr. P., je mogoče zaključiti, da je vzrok za padec tožnika v bistveni prekoračitvi dovoljene hitrosti. Obe izvedeniški mnenji potrjujeta, da zatrjevani madež na spornem delu cestišča ni drsel in tudi ni bila potrebna zapora ceste, ker promet zaradi madeža ni bil ogrožen. Navedenih dejstev sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je napačno zaključilo, da je podana odgovornost tožene stranke. Nepravilna in nesprejemljiva je tudi stopnja tožnikove soodgovornosti v višini 50 %, ki temelji na napačni predpostavki, da je vozil s hitrostjo 120 km/h. Po ugotovitvah izvedenca P. je tožnik vozil s hitrostjo najmanj 120 km/h, po oceni izvedenca N. Č. pa je njegova hitrost znašala celo 150 km/h. Ob upoštevanju obeh izvedeniških mnenj bi sodišče moralo upoštevati najmanj srednjo vrednost, ki znaša 135 km/h. Pri takšni hitrosti pa tožnik ne bi izpeljal ovinka brez padca, saj izvedenec P. ugotavlja, da bi bilo mogoče sporni odsek ceste pri suhem cestišču zvoziti brez padca pri hitrosti 125 km/h. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem J. Z.. Tožena stranka je ta dokaz predlagala v pripravljalni vlogi pred prvim narokom po razveljavitvi sodbe. Umik dokaznega predloga s strani tožeče stranke ne more iti v škodo toženi stranki. J. Z. je bil očividec prometne nesreče in predstavlja ključen dokaz glede načina tožnikove vožnje v bližini zatrjevanega madeža. Obe pritožbi grajata tudi višino dosojene odškodnine za nematerialno škodo ter navajata, da je v primerjavi z drugimi primerljivimi poškodbami le-ta ocenjena previsoko in v nasprotju z veljavno sodno prakso. Zdravljenje je kljub težkim poškodbam potekalo dobro in brez zapletov, nevrološke motnje pa povzročajo zmanjšano življenjsko aktivnost, vendar ne v takšni meri, kot jo prikazuje tožnik. Ta še vedno dela v podjetju, vozi avtomobil in motor.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Neutemeljeno je sklicevanje obeh pritožnikov na določilo 14. člena Pravilnika o vzdrževalnih delih na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, saj je ta stopil v veljavo šele 26.9.1998. V času prometne nezgode 28.3.1998 je tako veljal še stari Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ur. l. SRS, št. 11/88, v nadaljevanju Pravilnik), ki pa ni vseboval konkretne določbe o najmanjšem številu potrebnih tedenskih pregledov na regionalnih cestah. 17. člen citiranega Pravilnika je zgolj določal, da se redni pregledi cest določajo s programom rednih vzdrževalnih del, tega programa pa tožena stranka ni predložila. Po dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je pritožbi ne napadata, se je obsežen madež na cestišču nahajal vsaj že kakšen dan pred škodnim dogodkom, pri čemer je sodišče sledilo izpovedbam prič M. in K., delavcev tožene stranke, da so ceste pregledovali vsak dan. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča, da je tožeči stranki uspelo izkazati nedopustno ravnanje tožene stranke kot temeljno predpostavko odškodninskega delikta. Po določilu 21. člena Pravilnika čiščenje vozišča obsega odstranjevanje predmetov in snovi, ki ogrožajo ali ovirajo promet. Tožena stranka bi se sicer lahko ekskulpirala svoje odgovornosti, če bi izkazala, da madež na cestišču prometa ni ogrožal. Iz izvedeniškega mnenja izvedencev N. Č. in P. izhaja, da je madež zmanjševal koeficient oprijemanja, pri čemer je izvedenec P., kateremu sodišče v celoti sledi tudi glede hitrosti tožnikove vožnje, v svojem mnenju navedel, da bi tožnik odsek ceste brez madeža lahko zvozil s hitrostjo 125 km/h, ob madežu pa bi bila kritična že hitrost 88 km/h. Ker je bila dovoljena hitrost na mestu prometne nezgode 80 km/h, zaradi madeža pa kritična hitrost zgolj 10 % višja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo čiščenje vozišča v danem primeru nedvomno potrebno, opustitev tega dejanja s strani tožene stranke pa nedopustna. Pri tem tudi ni bistveno, kakšna je bila sestava madeža, saj je ta v vsakem primeru vplival na torni koeficient. Pritožbi pa utemeljeno napadata odločitev sodišča o višini soprispevka tožnika k nastali škodi. Po določilu 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v danem primeru uporablja glede na čas nastanka škodnega dogodka, ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila ta večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Ob tem mora sodišče tehtati ravnanja oškodovanca, ki so podlaga za razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, torej neskrbna ravnanja, s katerimi je oškodovanec tudi sam prevzel tveganje za škodljive posledice. V danem primeru je bila to občutno previsoka hitrost tožnikove vožnje glede na dopustno hitrost, naravo vozišča in razmere na cesti, ko je bilo po koncu zimske sezone še mogoče pričakovati, da so na vozišču sledovi delovanja zimske službe. Pritožbi sicer neutemeljeno navajata, da bi sodišče moralo upoštevati obe izvedeniški mnenji, torej tako izvedeniško mnenje dr. N. Č. kot dr. P. glede hitrosti tožnikove vožnje in ugotoviti hitrost v višini srednje vrednosti med obema mnenjema, torej 135 km/h. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo utemeljilo (stran 8. sodbe), zakaj se je glede tožnikove hitrosti vožnje in hitrosti vožnje, s katero je mogoče speljati ovinek, oprlo zgolj na izvedenca P. in mu v celoti sledilo. Srednja vrednost z upoštevanjem obeh izvedeniških mnenj ne bi bila odraz izvedeniškega dela, ki temelji na znanstvenih metodah in opravljenih izračunih. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo procesne kršitve, ko ni izvedlo predloga z zaslišanjem priče J. Z. Dokaz, predlagan na prvem naroku po razveljavitvi sodbe, namreč ni predlagan pravočasno. Na to tudi ne vpliva dejstvo, da je ta dokaz tožeča stranka umaknila, saj je to storila že 18.6.2003, tožena stranka pa je izvedbo istega dokaza predlagala šele z vlogo 10.9.2007. Ugotovitev sodišča, da je tožnik vozil s hitrostjo okoli 120 km/h, s katero bi brez madeža še uspel speljati ovinek, je tako pravilna. Ker je tožnik hitrost prekoračil vsaj za 50 % in je vozil v območju mejne hitrosti, s katero je ovinek sploh mogoče zvoziti, kljub temu, da je bil šele na začetku motoristične sezone, da je vozil povsem novo vozilo in da je bilo na vozišču možno pričakovati posledice zimskih razmer (poškodbe vozišča, sledi posipanja), sporni odsek ceste pa bi bilo mogoče zvoziti ne glede na madež z vožnjo v okviru dovoljene, hitrost je po oceni pritožbenega sodišča njegov soprispevek k škodi 70 %.

Pritožbi zgolj pavšalno grajata odmero odškodnine za negmotno škodo, in sicer glede postavk za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo in svojo odločitev prepričljivo pojasnilo na 8. do 12. strani sodbe. V izogib ponavljanju se tudi pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje glede odmere odškodnine za posamezne postavke. Odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 7.000,00 EUR je glede na obsežno rehabilitacijo, ki jo je moral tožnik prestajati (95 dni primarne hospitalizacije in 52 dni hospitalizacije na Inštitutu RS za rehabilitacijo), upoštevajoč trajanje zdravljenja ter pretrpljene bolečine nedvomno primerljiva z drugimi primeri sodne prakse ter nikakor ni previsoka. Enako velja tudi za odmero odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 20.000,00 EUR, saj je tožnik nezgodo doživel na višku življenjskih moči, bil je direktor uspešne družbe in nadpovprečno aktiven, sedaj pa lahko dela zgolj 4 ure dnevno in to lažja intelektualno nezahtevna dela, ima težave s koncentracijo in spominom. Spremenilo se je tudi njegovo osebno življenje, saj ima težave v spolnem življenju in je osebnostno spremenjen. Dosojena odškodnina je tako odmerjena v okviru odškodnin za tovrstne poškodbe, celo na spodnji meji, ter predstavlja pravično zadoščenje za prestano škodo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo zgolj v delu glede soprispevka tožnika k nastali škodi in tega dvignilo s 50 na 70 %, posledično pa je spremenilo izpodbijano sodbo glede dosojenih zneskov odškodnine, kot je to razvidno iz izreka te odločbe (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Po določilu 2. odst. 165. člena ZPP v primeru, kadar sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Pritožbeno sodišče je na novo izračunalo uspeh tožeče stranke v pravdi, ki sedaj znaša 43,5 % (57 % po višini in 30 % po temelju), nato pa glede na priznane stroške s strani sodišča prve stopnje, ki jim pritožnika ne nasprotujeta, ponovno opravilo obračun pravdnih stroškov. Tožeči stranki je glede na navedeno od 13.222,12 EUR priznalo 5.751,62 EUR, toženi stranki od 6.840,61 EUR (upoštevani tudi pritožbeni stroški) znesek 2.975,66 EUR in stranskemu intervenientu od 1.110,24 EUR (upoštevani tudi pritožbeni stroški) znesek 482,95 EUR. Glede na navedeno je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti znesek 2.775,96 EUR stroškov celotnega postopka, tožeča stranka pa stranskemu intervenientu znesek 482,95 EUR stroškov celotnega postopka. Odmera pritožbenih stroškov je razvidna iz stroškovnikov na strani 481 in 487 spisa.