Jedro

Pri tožniku je telesna okvara (na podlagi mnenja invalidske komisije z dne 10. 3. 1986) nastala dne 31. 10. 1985, zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za to telesno okvaro pa je podal šele 28. 4. 2010. Zato ima pravico do invalidnine od 1. 11. 2009 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve dalje in šest mesecev za nazaj, in neutemeljeno zahteva njeno priznanje vse od 31. 10. 1985 dalje.

Zneske invalidnine od 31. 10. 1985 dalje tožnik uveljavlja tudi na podlagi odškodninske odgovornosti toženca. Zastaralni rok (3 oz. 5 let) iz 352. člena OZ, je začel teči šele z vročitvijo dokončne odločbe toženca, s katero je bila potrjena odločba o priznanju invalidnine od 1. 11. 2009 dalje, in ne že s trenutkom, ko se je tožnik seznanil z mnenjem invalidske komisije o datumu nastanka telesne okvare (28. 5. 2007).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede podrednega zahtevka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba glede primarnega zahtevka zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca z dne 31. 8. 2010 v delu, kjer je odločeno, da se invalidnina za telesno okvaro izplačuje le od 1. 11. 2009 dalje ter da je toženec dolžan tožniku priznati, obračunati in izplačati invalidnino za telesno okvaro od dne 31. 10. 1985 dalje, povečano za zakonite zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, v 15 dneh pod izvršbo ter, da je toženec dolžan tožniku povrniti vse stroške postopka. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 23.126,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo ter poravnati vse stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je izdalo sodbo, ki ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Meni, da se sodišče ni opredelilo do pojasnilne dolžnosti toženca, kot je to določeno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. SFRJ št. 52/1956, 10/1965), ki v 5. členu zagotavlja varstvo pravic občanov in javnih koristi, v skladu s katerim bi moral toženec pri postopanju in odločanju omogočiti tožniku, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice. Toženec tudi tožnika ni opozoril na pravice v postopku in na pravne posledice dejanj ali opustitev v tem postopku, torej je kršil načelo pouka neuki stranki. Navedeno načelo je tudi v skladu s 6. členom Pravilnika o postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SRS, št. 47/1986). Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tem, kdaj je bil tožnik obveščen o telesni okvari oziroma o izvedenskem mnenju. Tožnik nikoli ni izrecno ali določno potrdil, da je bil o spornem mnenju obveščen že leta 2007. Zabeležka v zdravstvenem kartonu in izpoved priče A.A., ki se v izpovedi popolnoma opre samo na zabeležko v zdravstvenem kartonu, ki niti ni njena, je premalo verodostojno, da bi jo sodišče lahko upoštevalo, kot ugotovljeno relevantno dejansko stanje in je tako sodba napačna tudi glede ugotovitve sodišče o začetku tega zastaralnega roka. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo določila 365. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), čeprav bi ga moralo in je odločitev sodišča tudi iz tega razloga napačna. Citirano določilo določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Zastaralni rok tako ni potekel, saj je za začetek teka zastaranja odškodninskega zahtevka relevantni trenutek, ko je tožnik izvedel za celotno podlago odškodninskega zahtevka oziroma, ko je bilo mogoče opredeliti višino nadomestila oziroma višino invalidnine. Tožnik je za celotno podlago odškodninskega zahtevka izvedel bistveno kasneje kot leta 2007, pa tudi zastaranje se je pretrgalo s tem, ko je tožnik dne 24. 4. 2010 pri tožencu vložil zahtevek za priznanje invalidnine za telesno okvaro, s katerim je vsebinsko zahteval tudi plačilo odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem navaja, da tudi iz kopije izvedenskega mnenja, ki ga je tožnik priložil k tožbi, izhaja, da ne more biti dvoma o tem, da je to bilo vročeno tožniku dne 28. 5. 2007, saj je kopja opremljena z žigom lečeče zdravnice.

Pritožba glede primarnega tožbenega zahtevka ni utemeljena, pritožba glede podrednega tožbenega zahtevka je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede podrednega zahtevka, kjer tožnik zahteva plačilo odškodnine, je sodišče prve stopnje, zaradi napačne uporabe materialnega prava, o zadevi razsodilo preuranjeno. Napačna uporaba materialnega prava je v tem, da je sodišče štelo, da je terjatev iz naslova odškodnine za povzročeno škodo glede invalidnine zastarana.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 31. 8. 2010, na podlagi katere ima tožnik pravico do invalidnine za IV. stopnjo telesne okvare, nastalo dne 31. 10. 1985 kot posledica bolezni pravico do invalidnine v znesku 51,36 EUR na mesec in se mu ta izplačuje od 1. 11. 2009 dalje.

Spor se nanaša predvsem na to, od kdaj dalje ima tožnik pravico do invalidnine za telesno okvaro, saj je ta telesna okvara nastala dne 31. 10. 1985, tožnik pa je na zapisnik pri tožencu dne 28. 4. 2009 zahteval, da se mu izda odločba o priznanju telesne okvare na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije z dne 10. 3. 1986. V zvezi s tem je sodišče pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek, da bi se mu morala invalidnina obračunati in izplačati od 31. 10. 1985 dalje.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa je razvidno tudi iz upravnega spisa toženca, izhaja, da je tožnik dne 28. 4. 2010 na zapisnik podal zahtevo, da na podlagi izvedenskega mnenja IK z dne 10. 3. 1986 zahteva, da se mu izda odločba o III. kategoriji invalidnosti z omejitvami in odločbo o pravici do invalidnine za 70 % telesno okvaro od 31. 10. 1985 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi vred. Glede na datum zahteve vložitve je toženec o pravici do invalidnine pravilno odločil na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), upoštevaje člene od 143 do 146 ter Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Seznam, Ur. l. SFRJ št. 38/83 in 66/89). Tožniku je na podlagi 170. člena ZPIZ-1 mogoče invalidnino za telesno okvaro izplačati zgolj od 1. 11. 2009 dalje, torej za 6 mesecev nazaj od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Toženec ni imel pravne podlage, da bi tožniku priznal invalidnino za nazaj in z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s tem sodbi sodišča prve stopnje tudi ni moč očitati, da ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar bi pomenilo, da obstaja absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v sodbi navedlo razloge o odločilnih dejstvih in se pri tem tudi opredelilo do obveznosti toženca. Glede obveznosti toženca iz naslova pojasnilne dolžnosti ter glede pouka neuki stranki je sodišče vsebinsko podalo obrazložitev v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kar pa bo predmet presoje predvsem morebitne odškodninske odgovornosti toženke.

Sodišče tudi ne more slediti navedbam v pritožbi, da je sodišče napačno ocenilo izpovedbo priče A.A. glede tega, kdaj je bil tožnik obveščen o telesni okvari oziroma o izvedenskem mnenju. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 6. 7. 2012 je iz zaslišanja priče A.A. in tožnika kot stranke v postopku, razvidno, da ko je pooblaščenec vprašal pričo ali lahko potrdi tožnikovo izpoved, kdaj je dobil tožnik podatke za toženko, je ta izpovedala, da je iz zdravstvenega kartona razvidno, saj je v njem zabeležka, da je tožnik dne 28. 5. 2007 dobil te podatke. Nato je tožnik izpovedal, da misli, da je to res. Navedeni izpovedi, skupaj z zabeležko v zdravstvenem kartonu sta zadostna dokaza, da je sodišče prve stopnje štelo, da je bil tožnik najkasneje 28. 5. 2007 seznanjen z mnenjem invalidske komisije z dne 10. 3. 1986. Tožnik je dne 30. 5. 2011 postavil tudi odškodninski zahtevek. Toženec je ugovarjal zastaranje odškodninskega zahtevka zaradi poteka subjektivnega roka. V zvezi s tem, je sodišče prve stopnje štelo ob uporabi 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami), ki ga je potrebno uporabiti za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, in ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od katere je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, da je bil tožnik z mnenjem invalidske komisije z dne 10. 3. 1986 seznanjen najkasneje dne 28. 5. 2007, ko je izvedel za škodo in za povzročitelja in ker je odškodninski zahtevek pred sodiščem vložil šele 30. 5. 2011, da je glede na 3 letni subjektivni zastaralni rok tožnikova terjatev iz naslova odškodnine za povzročeno škodo glede invalidnine zastarala. Sodišče prve stopnje je menilo, da vložitev zahteve za priznanje invalidnine vloženo pri tožencu dne 28. 4. 2010 ne zadostuje za pretrganje zastaranja in je v posledici tega zavrnilo podredni tožbeni zahtevek.

V skladu s 1. odstavkom 276. člena ZPIZ-1 zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami ZOR. Po 2. odstavku 335. člena OZ zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Po 1. odstavku 336. člena OZ zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Po 337. členu OZ zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa. Glede na to, da terjatev iz naslova invalidnine šteje za občasno terjatev, znaša zastaralni rok, na podlagi 347. člena OZ, tri leta. Po 365. členu OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred pristojnim sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Tožnik je od toženca zahteval invalidnino od 31. 10. 1985 z zakonitimi zamudnimi obrestmi vred z vlogo, ki jo je podal na zapisnik 28. 4. 2010. O uspešnosti svoje vloge je bil seznanjen šele z izdano odločbo z dne 4. 5. 2010, s katero mu je bila priznana pravica do izplačila invalidnine od 1. 12. 2009 dalje oziroma z odločbo z dne 31. 8. 2010 od 1. 11. 2009 dalje. Dokončna odločba je bila vročena tožniku 3. 9. 2010. Pritožbeno sodišče šteje, da je tožnikova zahteva z dne 28. 4. 2010 pretrgala zastaranje v skladu z določilom 365. člena OZ, saj se zastaranje pretrga ne samo z vložitvijo tožbe pred sodiščem, temveč tudi z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Nadalje pritožbeno sodišče šteje, da je šele vročitev dokončne odločbe tisti trenutek od katerega teče zastaralni rok, tako tri letni kot pet letni zastaralni rok iz 2. odstavka 352. člena OZ.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnikov odškodninski zahtevek že zastaral. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi glede podrednega tožbenega zahtevka ugodilo in ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v okviru katerega bo moralo sodišče odločiti o morebitni odškodninski odgovornosti toženca in o zahtevani odškodnini. V skladu s 3. odstavkom 165. člena je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.