Jedro

OPN kot splošnega upravnega akta ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija 155. člen Odloka o Občinskem prostorskem načrtu občine Bled (v nadaljevanju OPN). Navaja, da se z navedenim členom urejajo prostorski izvedbeni pogoji za posamezne enote urejanja prostora, med drugim za območje vaškega jedra Ribno. Toženka je v tem območju za zemljišči parc. št. 115/1 in 115/2, obe k.o. ..., spremenila njuno namensko rabo, in sicer iz kmetijske v stavbno, tako da je dopustna dopolnilna gradnja stavb za bivanje, kmetijsko dejavnost ter dopolnilne in spremljajoče dejavnosti.

Glede na navedeno tožnica meni, da se z izpodbijanim členom OPN ureja posamično razmerje, torej gre za akt, izdan v obliki predpisa, zato vlaga to tožbo na podlagi četrtega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjuje, da je lastnica zemljišč parc. št. 119 in 120/3, obe k.o. ..., ki neposredno mejita na sporni parceli, na katerih je bila investitorju A.A. že dovoljena gradnja enostanovanjske hiše s cestnim priključkom. To gradbeno dovoljenje je bilo izdano na podlagi Odloka o prostorskih sestavinah dolgoročnega in družbenega plana občine Bled (Uradni list RS, št. 95/02, v nadaljevanju Plan), ki pa ga tožnica izpodbija pred Ustavnim sodiščem. V nadaljevanju navaja razloge neustavnosti oz. nezakonitosti Plana ter izraža pričakovanje, da bo ta razveljavljen, posledično pa bo spornim parcelam povrnjen status kmetijskih zemljišč, na podlagi česar bo zahtevala razveljavitev oz. odpravo gradbenega dovoljenja. Navaja še, da je na te razloge opozarjala tudi v postopku sprejemanja izpodbijanega OPN.

Predlaga, naj sodišče OPN v izpodbijanem delu odpravi oz. podrejeno ugotovi njegovo nezakonitost. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožba ni dovoljena.

Po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja.

Po mnenju sodišča izpodbijana določba OPN ne ureja posamičnih razmerij.

Po 2. točki drugega odstavka 11. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) je namreč občina pristojna za določanje rabe prostora in pogojev za umeščanje posegov v prostor. V skladu s 1. točko 43. člena ZPNačrt se s prostorskimi izvedbenimi pogoji med drugim določajo podrobni pogoji glede namembnosti posegov v prostor, njihove lege, velikosti in oblikovanja. Pri določanju namenske rabe zemljišč in podrobnih pogojev posegov v prostor gre torej za pristojnost občine v postopku sprejemanja OPN (prvi odstavek 1. člena ZPNačrt in drugi odstavek 21. člena Zakona o lokalni samoupravi, ZLS).

Neposredno na podlagi OPN pa gradnja ni mogoča, saj mora upravni organ z odločbo dovoliti gradnjo in predpisati konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati (glej sklepa Ustavnega sodišča U-I-3/11-6 z dne 17. 2. 2011 in U-I-166/11-5 z dne 29. 9. 2011). Tudi Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 169/2013 z dne 4. 7. 2013 že zavzelo stališče, da OPN kot splošnega upravnega akta ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Pojasnilo je še, da določitev konkretne namembnosti za konkretno zemljišče ni posameznikova pravica, temveč je to odločitev države oziroma občine, ki mora pri planiranju prostorskega razvoja države in občine v čim večji meri zavarovati javni interes, to je rabo zemljišč v skladu z njihovimi naravnimi danostmi, kar pa je posebej opredeljeno v predpisih, ki urejajo kmetijska zemljišča, gozdove, vode itd., ter v predpisih s področja prostorskega načrtovanja.

Niti okoliščina, da so v OPN navedene parcelne številke ne pomeni, da predpis ureja posamična razmerja, saj je s tem zgolj določeno območje, na katerem veljajo konkretni prostorski izvedbeni pogoji (glej 42. in 43. člen ZPNačrt). Presoja morebitne nezakonitosti teh je zato v upravnem sporu lahko opravljena le v zvezi z odločanjem o zakonitosti dokončnega upravnega akta, ki bi temeljil na tem OPN.

To pomeni, da OPN ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.