Jedro

Tožena stranka ni ugotavljala od kdaj je imel tožnik urejeno bivanje v RS, zato je ostalo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 24. 9. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila vlogi tožnika za izdajo dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01, v nadaljevanju: ZUSDDD). Tožena stranka navaja, da je tožnik v svoji vlogi navedel, da je prišel v Republiko Slovenijo 10. 1. 1997, naknadno pa je tožnik navedel, da je v obdobju od 3. 8. 1992 do 2. 3. 1993 odšel na obisk k svoji družini v Bosno in Hercegovino in da se zaradi vojne ni mogel vrniti. Tožnik je predložil potrdilo št. 08/10/93 z dne 3. 2. 1993 in potrdilo št. 1497/92, iz katerih je razvidno, da je bil tožnik pripadnik oboroženih sil Bosne in Hercegovine od 1. 7. 1992 do 1. 2. 1993. Tožena stranka navaja, da je iz izjave tožnika in tudi iz potrdila, ki ga je poslal toženi stranki, razvidno, da tožnik ni bival v Republiki Slovenije od vključno 1. 7. 1992 do 2. 3. 1993, zato tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. člena ZUSDDD, to je, da od 25. junija 1991 prebiva v Republiki Sloveniji in da od tega datuma dalje v njej dejansko neprekinjeno živi. Nadalje še tožena stranka navaja, da tožnika ni zaslišala, ker za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni bilo potrebno opraviti še kakšnega drugega dejanja, ker je iz izjave tožnika jasno razvidno, da ne izpolnjuje pogoja iz 1. člena ZUSDDD. Ta določba zahteva tujčevo dejansko neprekinjeno bivanje v Republiki Sloveniji od vključno 25. 6. 1991 dalje, ker tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, je tožnikovo vlogo zavrnilo, ne da bi se hkrati spuščalo v ugotavljanje ali so v tožnikovem primeru morebiti podani tudi drugi razlogi za zavrnitev vloge.

Tožnik v tožbi navaja, da odločbo izpodbija v celoti iz razlogov kršitve pravil postopka, nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni resnično dejstvo, da tožnik ni dejansko neprekinjeno bival v Republiki Sloveniji v zahtevanem času. Zakon o splošnem upravnem postopku nalaga toženi stranki, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje ter vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Dejstvo je, da dokazi, ki jih je tožnik predložil toženi stranki za prekinitev svojega bivanja v Republiki Sloveniji, niso bili presojeni, to pa pomeni kršenje 22. člena Ustave. Tožena stranka mora upoštevati vse dokaze, ki bi lahko pripomogli k popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja. Tako je dejansko stanje ostalo neugotovljeno, kršeno pa je bilo načelo materialne resnice. Tožnik poudarja, da je namen načela materialne resnice preprečiti možnost arbitrarnega odločanja organa glede na dejansko podlago tožnikove pravice, to pa se je zgodilo v konkretnem primeru. Tožnik je pojasnil objektivne okoliščine sedemmesečnega bivanja izven Republike Slovenije v času od 1. 7. 1992 do 2. 3. 1993. Od 1. 7. 1992 do 2. 8. 1992 je bil na letnem dopustu, od 3. 8. 1992 do 2. 3. 1993 pa je bil mobiliziran s strani Bosne in Hercegovine. Na delovno mesto se je tožnik vrnil 2. 3. 1993. Odsotnost tožnika je posledica višje sile, vojnega stanja, za tožnika je nastopil moratorij brez negativnih pravnih posledic glede pravice do prebivanja v Republiki Sloveniji. Tožnik navaja, da so vsi dokazi priloženi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ter dopisu, s katerim je pojasnil okoliščine, ki se nanašajo na obdobje od 1. 7. 1992 do 2. 3. 1993. Tožnik ni bil vpoklican v vojaške sile Bosne in Hercegovine prostovoljno, temveč je bil v to prisiljen, po šestih mesecih je uspel dobiti začasni odpust iz vojske z namenom, da uredi svoje delovno razmerje v Republiki Sloveniji in po prihodu v Republiko Slovenijo se ni več vrnil v Bosno in Hercegovino. Nadalje še navaja, da prilaga fotokopijo delovne knjižice iz katere je razvidno, da je podjetje AAA 3. 3. 1993 tožnika ponovno sprejel na opravljanje dela in so mu v vmesnem obdobju mirovale pravice iz delovnega razmerja. Navaja, da za sedemmesečni izostanek od prebivanja v Republiki Sloveniji ne more biti kaznovan in se ne sme presojati kot prekinitev dejanskega prebivanja, ampak se mora obravnavati kot mirovanje pravic zaradi mobilizacije v oborožene sile in zaradi vojnih razmer v Bosni in Hercegovini, ki so tožniku preprečile vrnitev z letnega dopusta. Navaja, da živi v Sloveniji od leta 1975 in da je tudi 25. 6. 1991 prebival v Sloveniji. Odločba tožene stranke je nezakonita in neustavna, zato predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in ugodi tožnikovi prošnji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji navedbah v izpodbijani odločbi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD.

V tožbi tožnik navaja, da živi v Sloveniji od leta 1975 in da je tudi 25. 6. 1991 prebival v Sloveniji. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik že v upravnem postopku predložil fotokopijo svoje delavske knjižice iz katere izhaja, da je bil zaposlen v gradbenem podjetju AAA v letu 1977 do 2. 8. 1992 in od 3. 3. 1993 naprej. Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožena stranka ugotavljala od kdaj je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma kako je imel urejeno bivanje v Republiki Sloveniji.

V ponovljenem postopku je zato potrebno tožnika zaslišati in mu dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) in tako ugotoviti resnično in popolno dejansko stanje in ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (1. odstavek 8. člena ZUP). Po potrebi mora tožena stranka pribaviti podatke ustreznih evidenc o bivanju tožnika v Republiki Sloveniji od leta 1975 dalje in pri tem ugotoviti kje je bil prijavljen na dan 23. 12. 1990 in 25. 6. 1991 v Republiki Sloveniji. Pri svoji odločitvi pa mora tožena stranka upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03) in tudi preveriti ali je bil tožnik na dan 6. 2. 1992 morebiti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko tožena stranka ponovno odločila o zadevi.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena.