Jedro

Zakonski opis kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, ki vsebuje abstraktni zakonski opis, da je obsojenec drugemu odvzel tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti in ki mu sledi opis konkretnih dejstev in okoliščin, med drugim da je odvzel gotovino in ostale naštete tuje stvari z namenom, da si jih protipravno prilasti, ne zahteva še izrecne navedbe glede protipravne prilastitve.

Sodišče je lahko odločilo tudi o tistem delu oškodovankinega premoženjskopravnega zahtevka, ki je z obsojenčevim dejanjem povezan, ne pa tudi izrecno zajet z izrekom.

Ker vložnik zahteve z ničemer ne izkazuje, da ni mogel uveljavljati izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP v roku iz 41. člena ZKP, tega ne more storiti z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo z dne 26.9.2001 obs. A.A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 211. člena, goljufije po 3. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena in tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ ter mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo. V njej mu je določilo posamezne kazni od enega meseca in petnajst dni zapora do treh mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen pet mesecev zapora ter preizkusno dobo pet let. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan povrniti ošk. M.Ž. 49.000 SIT in V.K. 19.000 SIT v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti do plačila. Odvzelo mu je tudi premoženjsko korist v znesku 10.300 SIT, po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 20.3.2002 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik B.G. iz S., je dne 26.6.2002 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve 23. ter 27. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v korist obsojenega oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugim prvostopnim sodiščem.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni, da iz opisa dejanja v izreku sodbe pod točko 1 izhajajo prav vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja tatvine, saj je v 1. odstavku v abstraktnem delu opisa dejanja navedba, da je obdolženec drugemu vzel tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, v konkretnem delu opisa dejanja pa navedba, da je predmete na škodo oškodovanke vzel. Deloma se zahteva ukvarja z nestrinjanjem vložnika z ugotovljenim dejanskim stanjem. V tem delu je neutemeljena, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Prav tako niso bile prekršene pravice obdolženca do nepristranskega sojenja, ker je sodnik prvostopnega sodišča izdal sklep o izločitvi obvestil, ki jih je obsojeni dal organom na notranje zadeve. Sodišče prve stopnje je pravilno izločilo obvestila, na ta obvestila pa se sodba niti ne opira in bi bila kršitev podana le v primeru, če bi se sodba na taka obvestila opirala. V konkretnem primeru ne gre za kršitev iz 23. člena Ustave Republike Slovenije.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve trdi, da sta podani kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 5. točke 372. člena ZKP. Prva kršitev je v pomanjkljivem opisu dejanja pod točko 1 izpodbijane pravnomočne sodbe, ker v njem ni naveden zakonski znak protipravne prilastitve stvari. Kršitev po 5. točki 372. člena ZKP pa je po naziranju zahteve podana, ker obsojencu prisojeni premoženjskopravni zahtevek obsega tudi znesek 15.000 SIT, ki naj bi ga na škodo M.Ž. pridobil z vnovčenjem čeka na bencinskem servisu I. na T. cesti v P. Vnovčitev čeka za 15.000 SIT pa ni predmet obravnavanega kazenskega postopka.

Kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, navedeno v 1. točki izreka prvostopne sodbe, vsebuje abstraktni zakonski opis, da je obsojenec drugemu odvzel tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Temu sledi opis konkretnih dejstev in okoliščin, s katerimi je poleg kraja in časa storitve opredeljeno obsojenčevo izvršitveno dejanje. Zanj je bistvena navedba v izreku, da je obsojenec odvzel gotovino in ostale naštete tuje stvari z namenom, da si jih protipravno prilasti. Takšen zakonski opis v povezavi z opisom konkretnih okoliščin ne zahteva še izrecne navedbe glede protipravne prilastitve. Izvršitveno dejanje po 211. členu KZ je namreč odvzem tuje premične stvari. O tem obstaja več teorij, vendar je v teoriji in sodni praksi sprejeta aprehenzijska teorija, po kateri se šteje, da je tuja premična stvar odvzeta in s tem kaznivo dejanje dokončano, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, da z njo razpolaga. To pomeni, da si je storilec s takim odvzemom tujo stvar tudi prilastil. Glede na takšno naziranje opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja nima zatrjevane pomanjkljivosti in zato kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP pa je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu, oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Med te kršitve kazenskega zakona glede na vsebino te določbe ni uvrščena nepravilna odločitev v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom. Zato že iz tega razloga sodišče z odločitvijo, ki jo napada zahteva, ni kršilo kazenskega zakona po tej določbi. Po drugi strani pa sodišče v kazenskem postopku odloča o premoženjskopravnem zahtevku na podlagi predloga tistega, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi (101. člen ZKP). Sodišče lahko prisodi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti, lahko pa mu ga prisodi tudi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo (2. odstavek 105. člena ZKP). Sodišče, ki je v tej zadevi prisodilo ošk. M.Ž. premoženjskopravni zahtevek v celotnem priglašenem znesku, ki mu obsojenec ni ugovarjal, je postopalo tudi v skladu z navedenimi določbami. Sodišče je namreč odločilo o tem zahtevku v obsegu, ki ga je priglasila oškodovanka. To pa pomeni, da je lahko odločilo tudi o tistem delu zahtevka, ki je z obsojenčevim dejanjem povezan, ne pa tudi izrecno zajet z izrekom. Sicer pa zahteva ne očita kršitev določb kazenskega postopka, ki zadevajo odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih in tudi ne pojasni, kako naj bi vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti izraža tudi dvom o tem, da je obsojenec storil kaznivi dejanji v škodo M.Ž. ter ocenjuje, da s pravnomočno sodbo ni dokazano, kdo je ponaredil ček M.Ž. ter kdo in kdaj naj bi ga vnovčil. Posplošeno nakazuje, da je možno, da je obsojenec po zaprosilu pravega storilca le ponaredil ček, sam pa z njegovo tatvino in uporabo bančne kartice nima nobene zveze. Trdi, da obsojencu ni v skladu z zakonom dokazana krivda za očitani kaznivi dejanji in meni, da je kršen 27. člen Ustave Republike Slovenije in 2. odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Kršitev 27. člena Ustave vidi tudi v zaključku sodišča, da je tatvino v škodo M.Ž. storil obsojenec, saj je istega dne izpolnil in vnovčil ukradeni ček takoj po izvršeni tatvini, že ob 10.05 pa je na bankomatu dvignil 15.000 SIT z ukradeno bančno kartico. Slednje ni dokazano obsojencu z nobeno pravnomočno sodbo. V tej zvezi ocenjuje razloge pravnomočne sodbe kot popolnoma nejasne, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Iz pretežnega dela teh izvajanj je razvidno, da vložnik zahteve v bistvu ne soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča in s sprejeto dokazno oceno. Zato teh navedb ni mogoče presojati v okviru zatrjevanih ustavnih kršitev in kršitev EKČP. Razlogom pravnomočne sodbe glede vnovčenja ponarejenega čeka pa tudi ne gre pripisati popolne nejasnosti, pri čemer zahteva ne utemelji določno, v čem obstaja nejasnost, ki bi lahko pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva v precejšnjem nasprotju o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi zapisniki. Kot je razvidno iz izvajanj zahteve, naj bi šlo za v razlogih sodbe nepravilno povzeto izpovedbo ošk. V.K. Povzetek njegove izpovedbe vsebuje obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v 1. odstavku na 5. strani in je v skladu z zapisnikom o glavni obravnavi z dne 14.6.2001 (list. št. 64 in 65). Sodišče je na podlagi izpovedbe V.K. in ostalih izvedenih dokazov presodilo (obrazložitev prvostopne sodbe v 5. odstavku na 5. strani), da je obsojenca v trenutku, ko je zapuščal garderobo, kjer je vzel denar iz denarnic oškodovancev, zalotil V.K. Takšna presoja, s katero zahteva za varstvo zakonitosti ne soglaša in istočasno ponuja lastno, ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Po vsebini ta izvajanja predstavljajo utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi meni, da je v konkretnem primeru kršena obsojenčeva pravica iz 23. člena Ustave Republike Slovenije o nepristranskem sojenju. Sodnik, ki je sodil na prvi stopnji, je izdal sklep z dne 26.3.1999 o izločitvi obvestil, ki jih je obsojenec dal organom za notranje zadeve. Pri tem se sklicuje na odločbo ustavnega sodišča z dne 21.3.2002, opr. št. U-I-92/96. V času sojenja pred sodišči prve in druge stopnje so veljale določbe ZKP, po katerih je bilo treba položaj, na katerega opozarja zahteva, presojati v okviru izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP. Po tej določbi sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Po določbi 2. odstavka 40. člena ZKP sodnik sporoči predsedniku sodišča, če misli, da so podane kakšne okoliščine, ki opravičujejo njegovo izločitev (6. točka 39. člena ZKP). Predsednik sodišča nato odloči o izločitvi. Izločitev sodnika lahko zahtevajo tudi stranke (1. odstavek 41. člena ZKP), vendar le v okviru zakonskih rokov. Glede na odločbo Ustavnega sodišča, navedeno v zahtevi, lahko stranke uveljavljajo izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP tudi do konca glavne obravnave, pozneje pa le, če so pravočasno zahtevale izločitev in je bila zahteva za izločitev zavrnjena. Pravica do nepristranskega sojenja spada sicer med temeljne ustavne pravice (23. člen Ustave), toda način njenega uresničevanja je določen s pravili, ki jih vsebujejo določbe ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti navaja le, da je sodnik, ki je v zadevi odločal na prvi stopnji, izdal sklep o izločitvi obvestil. Ne trdi pa, da se je seznanil z obvestili, ki so po vsebini takšna, da lahko vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Prav tako ne navaja, da je obsojenec do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje zahteval sodnikovo izločitev, niti da je nastopila situacija, v kateri bi lahko to storil v pritožbi zoper prvostopno sodbo. Slednje tudi ni razvidno iz podatkov kazenskega spisa. Iz teh razlogov vložnik zahteve, ki z ničemer ne izkazuje, da ni mogel uveljavljati izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP v navedenem roku, tega ne more storiti z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato se tudi ni bilo potrebno ukvarjati z vsebinsko presojo zatrjevane kršitve.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. A.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.