Jedro

1. Prometni davek od komisijske prodaje rabljenih motorjev za motorna vozila in rabljenih karoserij se plača po 20 % davčni stopnji po 3. točki t.št.3 Tarife davka od prometa proizvodov.

2. Če davčni zavezanec v knjigovodskih in drugih listinah nima podlage za ugotovitev davčne osnove prometnega davka od prometa rabljenih osebnih avtomobilov, lahko to ugotovi z uporabo Kataloga prometnih cen rabljenih avtomobilov.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pri pregledu zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja prometnega davka v letu 1994 (ter pri dveh računih iz leta 1992) pri tožeči stranki je organ prve stopnje ugotovil razne nepravilnosti. Zaradi njihove odprave je tožeči stranki naložil med drugim tudi, da mora: - obračunati in plačati davek od prometa proizvodov po tarifni številki 1 Tarife prometnega davka od prometa proizvodov po 20% stopnji v znesku 144.445,00 SIT z zamudnimi obrestmi, obračunanimi do 27.1.1995 v višini 8.664,00 SIT ter obračunati in plačati zamudne obresti od 28.1.1995 dalje do plačila (točka I/3 izreka odločbe prve stopnje) in - obračunati in plačati davek od prometa proizvodov po tarifni številki 3 Tarife davka od prometa proizvodov po 5% stopnji v znesku 1.684.167,00 SIT z zamudnimi obrestmi, obračunanimi do 27.1.1995 v višini 427.116,00 SIT ter obračunati in plačati zamudne obresti od 28.1.1995 dalje do plačila (točka I/6 izreka odločbe prve stopnje).

Pritožbo tožeče stranke proti omenjenima dvema ukrepoma je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno.

Dokončno odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo. Sodišču predlaga, naj jo odpravi ter s tem odpravi tudi naloga v točkah I/3 in I/6 prvostopne odločbe, toženi stranki pa naloži, da poskrbi za vrnitev zneska 2.785.200,00 SIT z zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v novo odločanje.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Ukrep v točki I/3 prvostopne odločbe in zavrnitev pritožbe tožene stranke zoper omenjeni ukrep temeljita na ugotovitvi, da je tožeča stranka pri komisijski prodaji rabljenih motorjev za motorna vozila in rabljenih karoserij obračunala in plačala prometni davek samo po 5% stopnji po tarifni številki 3 Tarife davka od prometa proizvodov. Po mnenju tožene stranke bi ga namreč morala obračunati in plačati po 20% stopnji iz tarifne številke 1 omenjene tarife.

Tarifna številka 1 Tarife davka od prometa proizvodov je glede višine davčne stopnje splošna določba. Določa splošno 20% davčno stopnjo, po kateri je treba obračunati in plačati prometni davek od prometa vseh proizvodov, namenjenih končni potrošnji. Samo kadar je v drugih tarifnih številkah omenjene tarife za proizvode, navedene v njih, določena drugačna davčna stopnja, se lahko davek od prometa teh proizvodov obračuna in plača po tej davčni stopnji.

Tožeča stranka zmotno utemeljuje pravilnost obračunavanja in plačevanja davka od prometa proizvodov od prometa rabljenih motorjev za motorna vozila in rabljenih karoserij na 3. točki tarifne številke 3 Tarife davka od prometa proizvodov. Po tej se plačuje prometni davek po 5% stopnji samo od prometa rabljenih osebnih avtomobilov ter drugih motornih vozil in plovil, za katere je obvezna registracija.

Tarifne številke, ki določajo posebno davčno stopnjo, je treba razlagati samo tako, kot se glasijo. Zato velja posebna davčna stopnja samo za promet proizvoda, ki ustreza opisu v tarifni številki, ki posebno davčno stopnjo določa. Po 3. točki tarifne številke 3 Tarife davka od prometa proizvodov je zato mogoče obračunati in plačati davek od prometa proizvodov po 5% stopnji samo, če gre za promet rabljenih osebnih avtomobilov (za vse te je tudi obvezna registracija), če pa gre za promet rabljenih drugih motornih vozil ali plovil pa samo takrat, če je zanje obvezna registracija (ta pa ni predpisana za vsa druga motorna vozila in plovila).

Samega motorja za motorno vozilo oziroma same karoserije motornega vozila ni mogoče opredeliti kot motorno vozilo. Takšno opredelitev potrjuje še okoliščina, da za omenjena dva dela motornega vozila tudi registracija ni potrebna. Zato ima tožena stranka prav, da je treba z vidika Zakona o prometnem davku (Ur. list RS štev. 4/92 ... 16/96; v nadaljevanju: ZPD) in njegove tarife opredeliti motorje za motorna vozila in karoserije zanje kot rezervne dele motornih vozil. Ne gre namreč za kompletna motorna vozila, ampak samo za njihove dele. Za te pa nobena tarifna številka Tarife davka od prometa proizvodov ne določa posebne 5% davčne stopnje.

Glede na zgoraj navedeno ni mogoče upoštevati kot utemeljenega nobenega od tožbenih razlogov, s katerimi tožeča stranka izpodbija zakonitost obravnavane odločitve tožene stranke.

Ukrep v točki I/6 prvostopne odločbe in zavrnitev pritožbe zoper njega pa temeljita na ugotovitvi, da tožeča stranka od tistih komisijsko prodanih motornih vozil, ki so navedena v obrazložitvi prvostopne odločbe, davka od prometa proizvodov ni obračunala in plačala od pravilno ugotovljene davčne osnove. Zato je to prvostopni organ po pooblastilu iz 2. stavka 8. odst. 16. člena ZPD sam ugotovil z uporabo Kataloga prometnih cen Republiške uprave za javne prihodke.

Ker je tožeča stranka prodajala rabljene osebne avtomobile kot komisionar, je po 1. odst. 14. člena ZPD davčni zavezanec za davek od prometa proizvodov od komisijsko prodanih avtomobilov.

Davčna osnova za davek od prometa proizvodov od prodanih rabljenih osebnih avtomobilov je prodajna cena, če ustreza njihovi prometni vrednosti. Če prodajna cena ne ustreza prometni vrdnosti, je davčna osnova njihova prometna vrednost, ki jo ugotovi davčni organ (8. odst. 16. člena ZPD).

Davčni zavezanec obračuna ter obračunani in plačani prometni davek evidentira v knjigovodskih in drugih listinah. Te so davčnemu organu tudi podlaga za preverjanje pravilnosti določitve davčne osnove, pa tudi za pomoč pri ugotavljanju prometne vrednosti rabljenih avtomobilov. Organ prve stopnje je ugotovil, da ustreznih knjigovodskih in drugih listin za ugotovitev prometne vrednosti prodanih rabljenih osebnih avtomobilov, glede katerih je ugotovil prometno vrednost s pomočjo Kataloga cen rabljenih motornih vozil, tožeča stranka ni imela. Ker jih ni imela, je organ prve stopnje omenjeni katalog za ugotovitev dejstva, relevantnega za odločitev - prometne vrednosti, lahko uporabil. Katalog cen rabljenih motornih vozil namreč ni "predpisana" prometna vrednost rabljenih motornih vozil, kot to skuša v prikazati tožeča stranka v tožbi, ampak zapis prometne vrednosti rabljenih motornih vozil, kot se je oblikovala na tržišču. Organ prve stopnje je ugotovil štiri primere, v katerih je tožeča stranka v računu za prodani avtomobil navedla nižjo ceno od dejansko plačane. Ker je bila cena, navedena v računu, podlaga za obračun prometnega davka, ki ga je napravila tožeča stranka, je omenjena okoliščina upravičeno vzbudila pri njem dvom o pravilnosti obračuna in plačila prometenega davka tudi v primeru prodaj ostalih avtomobilov. Zato je v primerih, v katerih tožeča stranka v računu navedene cene, ki se ni ujemala s ceno v katalogu, ni opravičila z ustreznimi listinami (n. pr. cenitvijo), pravilno uporabila ceno iz kataloga kot metodo za ugotovitev relevantnega dejastva. Pri tem sodišče še opozarja na okoliščino, da organ prve stopnje pri ugotavljanju prometne vrednosti ni ravnal v škodo tožeče stranke. Pri dosegljivih podatkih je upošteval tisto vrednost, ki je bila pri prodaji dejansko dosežena, čeprav je bila v katalogu navedena višja.

Tožeča stranka je v tožbi predlagala nekaj novih dokazov. Ker odloča sodišče o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku (1. odst. 39. člena Zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77), sodišče za odločitev o sporu novo predlaganih dokazov ni moglo upoštevati. Možno bi jih bilo uveljavljati samo s predlogom za obnovo postopka, če bi bile za to izpolnjene v zakonu določene predpostavke.

Odločba tožene stranke, ki jo tožeča stranka izpodbija s tožbo, je izdana v skladu z zakonskimi predpisi. Za odločitev relevantne okoliščine so samo tiste, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi. Zato ostalih pomislekov proti zakonitosti izpodbijane odločbe, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, sodišče pri odločitvi ni upoštevalo in glede na vse navedeno tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. odst. 42. člena Zakona o upravnih sporih).