Jedro

Toženec je kot imetnik terjatve, ki je bila zavarovana z nepremičnino tožnice, izvrševal svojo pravico prek sodnega postopka in zahteval izterjavo terjatve v izvršilnem postopku s poplačilom iz prodaje zastavljene nepremičnine. V ravnanju toženca sodišče prve stopnje ni ugotovilo protipravnosti ne nedopustnosti niti ni ugotovilo, da bi toženec ob pomoči drugih oseb izvršilni postopek izrabil kot sredstvo, s katerim bi tožnico protipravno oškodoval oziroma se na njen račun neupravičeno obogatil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek na plačilo 219.800,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 do plačila. Tožeči stranki je naložilo naj povrne toženi stranki 3.843,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Meni, da je sodišče odločilna dejstva napačno ugotovilo, saj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki bi lahko potrdile dejansko stanje, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Prav tako obstaja nasprotje med listinskimi dokazi in zaključki, ki jih je naredilo sodišče. Meni, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, ki je ocenjevalo izvedbo postopkov prodaje in nakupa nepremičnin v dveh izvršilnih postopkih, in sicer v postopku, v katerem se je prodajala nepremičnina „D. L.“ in tistem, v katerem se je prodajala hiša tožeče stranke. V obeh primerih je šlo za izvršilna postopka zoper dolžnika S. Š. oziroma njegovo podjetje. Gre za časovno in tudi drugače usklajeno ravnanje B., toženca in S. Š., ki se je začelo v letu 2004 ter bi se zaključilo v letu 2007, če se izvršilni postopek s prodajo nepremičnine tožeče stranke ne bi zavlekel. Ravnanje B., Š. in toženca je bilo pri pridobivanju, prenosu in prodaji terjatev tako usklajeno, da izkazujejo tesno povezanost, najvišjo možno stopnjo zaupanja ter skupen interes. Še zlasti to izkazuje sklenjen sporazum po 173. členu ZIZ. Čeprav je določilo 173. člena ZIZ v veljavi že dolgo časa, je njegova uporaba v praksi redka in neobičajna. Sklenitev sporazuma po 173. členu ZIZ med A. B. in tožencem dokazuje, da je obstajala med njima v času prodaje D. L. najvišja možna mera zaupanja in skupnega interesa. Pri odkupu terjatev do dolžnika S. Š., zavarovanih z D.L. in stanovanjsko hišo tožeče stranke, se je vedno pojavila A.B. na eni strani ter S. Š. kot dolžnik na drugi strani in toženec kot tretji udeleženec. Nemogoče je, da bi do takih ravnanj prišlo po naključju, ampak je moralo iti nujno za dogovorjeno ravnanje. Toženec je v drugem postopku izpovedal, da je D. L. prodal kupcu, ki ga je določil S. Š. Ob tako usklajenem delovanju in ob izkazanih ogromnih dobičkih toženca je pravica tožeče stranke na eni strani in dolžnost sodišča na drugi, da natančno preuči predlagane dokaze v smeri usklajenosti ravnanj navedenih. Da gre za sume storitve kaznivega dejanja izhaja tudi iz nepravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. I K 3757/2010, ki pa zadeve ni obravnavalo z vseh vidikov. Toženec je v dveh postopkih odkupa terjatev ter prodaje nepremičnin prejel skoraj 950.000,00 EUR ter po poplačilu B. ustvaril dobiček v višini 683.000,00 EUR. Nihče od vpletenih nikoli ni terjal plačila terjatve od Š., saj je ta po prodaji še naprej posloval v D. L. in ustvarjal dobičke preko 680.000,00 EUR. Gre za ravnanje, ki nasprotuje moralnim načelom, saj bi tožena stranka, tudi če ne bi prodala stanovanjske hiše tožeče stranke, ustvarila dobiček, ki bi se meril v večkratnikih vloženega kapitala. Zato je možen zaključek, da je toženec v sodelovanju z B. in Š. oškodoval tožečo stranko, njegovo ravnanje pa je bilo nedopustno ter je podana vzročna zveza med dejanjem in posledico. Meni še, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi lahko o združitvi dolžnika in upnika govorili le pri terjatvi, zavarovani z D. L., ne pa tudi pri nepremičnini tožeče stranke.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Zaradi protipravnega ravnanja toženca ter nedopustno vodenega izvršilnega postopka (tožbene trditve) tožeča stranka ni bila oškodovana za 219.800,00 EUR, upoštevaje njen delež nepremičnine, ki je bila prodana v izvršilnem postopku, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Toženec je kot imetnik terjatve, ki je bila zavarovana z nepremičnino tožnice, izvrševal svojo pravico prek sodnega postopka in zahteval izterjavo terjatve v izvršilnem postopku s poplačilom iz prodaje zastavljene nepremičnine. V ravnanju toženca sodišče prve stopnje ni ugotovilo protipravnosti ne nedopustnosti niti ni ugotovilo, da bi toženec ob pomoči drugih oseb izvršilni postopek izrabil kot sredstvo, s katerim bi tožnico protipravno oškodoval oziroma se na njen račun neupravičeno obogatil. Sodišče prve stopnje je argumentirano zavrnilo trditve tožeče stranke, da sta se upnik in dolžnik združila v eni osebi, to je v S. Š. in je zato obveznost prenehala (primerjaj 18., 19. točko izpodbijane sodbe) ter da je bila tožena stranka s prodajo nepremičnin T. D. že poplačana (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče razloge prvostopenjskega sodišča sprejema ter se nanje sklicuje. Sodišče je argumentirano zavrnilo tudi trditev, da je toženec z dogovornim ravnanjem in s tem, ko je kljub kupnini, ki jo je prejel za T. D., vztrajal v izvršilnem postopku zoper tožnico, ravnal nemoralno in v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava (21. točka obrazložitve).

6. Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri trditvi, da je šlo pri pridobivanju, prenosu ter prodaji terjatev za usklajeno ravnanje toženca, S. Š. in B. Skupen interes med njimi naj bi izkazoval zlasti sporazum, ki je bil sklenjen po 173. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem toženec po nakupu „D. L.“ ni plačal kupnine.

7. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče sta pred Okrajnim sodiščem v Domžalah potekala dva izvršilna postopka in sicer eden z opravilno številko In 97/00729 zaradi izterjave terjatve X Banke d.d. v višini 155.389.316,02 SIT s pripadki s prodajo nepremičnin in drugi z opravilno številko In 99/00040 zaradi izterjave 17.654.413,54 SIT. Slednji postopek je potekal od leta 1998 med upnikom G. G. in tožečo stranko ter njeno hčerko kot dolžnicama. Upnik G. G. je terjatev odstopil A.B., ta pa je svojo terjatev skupaj z zastavno pravico odstopila prevzemnici D. Š.. D. Š. je svojo terjatev skupaj z zastavno pravico prodala tožencu. Okrajno sodišče v Domžalah je dovolilo vstop tožene stranke kot upnika namesto dotedanje upnice. 30. marca 2011 je bila nepremičnina tožeče stranke v izvršilnem postopku prodana za kupnino 153.000,00 EUR, iz katere so bili poplačani stroški upnika (toženca), terjatev tožene stranke pa se je poplačala delno.

8. V izvršilnem postopku, ki se je vodil pod opr.št. In 97/00729 je bil sklenjen sporazum po drugem odstavku 173. člena ZIZ. Toženec je kupil poslovne prostore T. D. za 625.938,91 EUR, in sicer je toženec z upnico A. B. sklenil sporazum po drugem odstavku 173. člena ZIZ, terjatev upnice pa je bila delno poplačana. Toženec je nato družbi H. L. nepremičnino prodal za 800.000,00 EUR. Nakup in prodaja nepremičnine v prvem izvršilnem postopku ni predstavljala poplačila terjatve toženca, ki je bila predmet drugega izvršilnega postopka. Tudi če je imel toženec z nakupom in prodajo nepremičnine v prvem izvršilnem postopku dobiček, ta ni bil v povezavo s terjatvijo, ki jo je imel toženec do tožnice in zaradi katere se je vodil drugi izvršilni postopek. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče je bistveno, da je toženec veljavno pridobil terjatev, ki je bila zavarovana s hipoteko na nepremičnini tožnice in da terjatev ni prenehala. Toženec kot imetnik terjatve, ki je bila zavarovana z nepremičnino tožnice pa je imel pravico zahtevati njeno izterjavo v izvršilnem postopku s poplačilom iz prodaje zastavljene nepremičnine. Sklenjen sporazum v smislu drugega odstavka 173. člena ZIZ v prvem izvršilnem postopku ni imel vpliva na drugi izvršilni postopek. Če je toženec v prvem izvršilnem postopku nepremičnino kupil in jo nato prodal z dobičkom to ne pomeni, da je bila poplačana njegova terjatev v drugem izvršilnem postopku, niti ni njegovo postopanje v drugem izvršilnem postopku, v katerem si prizadeva doseči poplačilo pravno veljavno pridobljene terjatve, nemoralno.

9. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ravnanja toženca, kot imetnika terjatve, zavarovane z nepremičnino tožnice, ki je poplačal svojo terjatev s prodajo zastavljene nepremičnine, ni protipravno, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Prav tako je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se toženec na račun tožnice ni neopravičeno obogatil, saj je svojo terjatev izterjal na pravni podlagi. Pritožbeni očitki, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki bi potrdili trditve o usklajenosti ravnanj toženca, Š. in B., so nekonkretizirani. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni presojalo, ali je do združitve med upnikom in dolžnikom prišlo tudi v drugem izvršilnem postopku, v katerem je bila prodana nepremičnina tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je v 19. točki izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, zakaj ne sledi trditvi tožeče stranke, da je prišlo do združitve upnika in dolžnika v eni osebi in posledično do prenehanja obveznosti. Enako izhaja tudi iz sklepa višjega sodišča opr. št. I Ip 3866/2010 s 15. 12. 2010, ki je odločalo o tožničini pritožbi. Že v izvršilnem postopku je namreč tožnica kot dolžnica zatrjevala, da sta se upnik in dolžnik združila v isti osebi ter da je zato obveznost prenehala. V izvršilnem postopku je bila ugotovljena medsebojna povezanost med določenimi osebami ter posredovanje glavnega dolžnika pri prenosu terjatve, ni pa bilo dokazano, da naj bi toženec odkupil terjatev le navidezno, pravi kupec pa naj bi bil S. Š.

10. Sodišče ni vezano na nepravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, na katero se med ostalimi pritožbenimi navedbami glede usklajenosti ravnanj sklicuje tožnica. Niti ne potrjuje trditev tožeče stranke pritožbena navedba, da nihče od vpletenih nikoli ni terjal plačila od Š. Upniki ponavadi izterjujejo plačilo tam, kjer menijo, da bodo do plačila prišli. V danem primeru je bila terjatev toženca dobro zavarovana in izterljiva.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).