Jedro

Zbrani dokazi že na prvi pogled ne potrjujejo dela očitka zasebne tožbe, ki pa je bistven, in sicer, da je bila sporna izjava oziroma razžalitev posredovana X. Če pa bi iz opisa dejanja izpustili besedne zveze, ki so z intervjujem (za X) in javno objavo izjave povezane, dejanje ne bi bilo kaznivo, saj opis dejanja ne bi vseboval očitka, da je obdolženec svojo izjavo komurkoli na kakršenkoli način posredoval.

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev zasebnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR kot stroške pritožbenega postopka in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovih zagovornikov.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani ugodilo ugovoru in zasebne tožbe zoper obdolženega A. A., zaradi kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ni dopustilo in je, iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kazenski postopek ustavilo. Odločilo je, da mora zasebni tožilec B. B. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovih zagovornikov.

2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zavrne in dopusti zasebno tožbo; podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obdolženca, odvetniki iz Odvetniške družbe C. C., o. p., d. o. o. v Ljubljani. Predlagali so, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in utemeljena, pritožbene navedbe pa neutemeljene.

6. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožniki, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zoper zasebno tožbo prevzelo funkcijo sojenja po opravljeni glavni obravnavi in je o zadevi, na podlagi v preiskavi zbranih dokazov, odločilo meritorno, kot bi po opravljeni glavni obravnavi odločalo o obdolženčevi krivdi. Iz kazenskega spisa in razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o ugovoru presojalo do sedaj zbrane dokaze le v smeri obstoja utemeljenega suma, torej ali je zbranih zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet zasebne tožbe. Takšno postopanje pa je tudi v skladu s prvim odstavkom 277. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče pri tem ni ocenjevalo verodostojnosti in dokazne moči/teže zbranih dokazov (točka 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa), kot to zmotno navajajo pritožniki. Pravilno in utemeljeno je zaključilo, da zbrani dokazi ne potrjujejo očitka, da je obdolženec dne 14. 2. 2014 podal izjavo v intervjuju za portal X. Pritrditi gre pritožnikom, da zbrani dokazi sicer potrjujejo, da je obdolženec izjavil besedne zveze, ki se mu v opisu dejanja v zasebni tožbi očitajo, vendar jih ni izjavil na takšen način in v takšnih okoliščinah kot se mu to očita. Zbrani dokazi tudi po presoji pritožbenega sodišča že na prvi pogled ne potrjujejo dela očitka zasebne tožbe, ki pa je bistven, saj sporna izjava oziroma razžalitev ni bila posredovana „X“ kot se zatrjuje v zasebni tožbi. Ena izmed bistvenih sestavin opisa dejanja je tudi čas storitve kaznivega dejanja, ki z zbranimi dokazi prav tako ni potrjen. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna. Pritožniki pri tem neutemeljeno navajajo, da bi v nadaljevanju postopka opis dejanja lahko spremenili in iz njega izpustili besedo „intervju“. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo (stran 5 izpodbijanega sklepa), da zbrani dokazi ne potrjujejo niti, da bi obdolženec privolil v javno objavo svoje izjave, temveč iz njih izhaja ravno nasprotno, - da z objavo zapisanih besed na portalu X ni soglašal. V takem primeru pa Kazenski zakonik določa kazensko odgovornost urednika (2. točka prvega odstavka 166. člena KZ-1). Če pa bi iz opisa dejanja poleg besede „intervju“ izpustili še vse besedne zveze, ki so z intervjujem in javno objavo izjave povezane (za portal X) in je iz dokazov razvidno, da tega za portal X ni izjavil, dejanje, upoštevaje zgoraj navedeno, ne bi bilo kaznivo, saj opis dejanja ne bi vseboval očitka, da je obdolženec svojo izjavo komurkoli, na kakršenkoli način posredoval. Pritožbene navedbe s tem v zvezi zato niso utemeljene.

7. Dejstvo, da je bila v obravnavani zadevi opravljena preiskava, za začetek katere ZKP v prvem odstavku 167. člena prav tako zahteva obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, še ne pomeni, da je oziroma bo utemeljen sum (še vedno) podan tudi po opravljeni preiskavi. Namen preiskave je namreč ravno v tem, da se zberejo dokazi s katerimi se bo obstoj utemeljenega suma potrdil ali pa se bo ovrgel. Z zbranimi dokazi se stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje poveča oziroma utrdi, potrdi, ali pa se izkaže, da temu ni tako. V obravnavani zadevi se je izkazalo prav slednje, saj v preiskavi zbrani dokazi niso z dovolj visoko stopnjo verjetnosti, da bi bil podan utemeljen sum, potrdili očitka v zasebni tožbi. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

8. Pritožniki v pritožbi poleg zgoraj navedenih konkretnih, a neutemeljenih pritožbenih razlogov, s katerimi napadajo izpodbijani sklep, obširno povzemajo sodno prakso, določbe kazenskega postopka in pravno teorijo, na podlagi česar zavzemajo in izražajo svoje stališče glede poteka kazenskega postopka, izvajanja in ocenjevanja dokazov in glede dokaznih standardov, posebej utemeljenega suma. Do teh pritožbenih izvajanj se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj so mestoma irelevantna, mestoma pa presegajo okvire tega pritožbenega postopka, kakšni drugi pritožbeni razlogi, na katere sodišče druge stopnje ne bi že odgovorilo zgoraj pa iz njih ne izhajajo.

9. Ker pooblaščenci zasebnega tožilca s pritožbo niso uspeli, je zasebni tožilec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovih zagovornikov. Sodišče druge stopnje je sodno takso odmerilo na podlagi Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 100,00 EUR (tarifna številka 7409).