Jedro

Delavec je upravičen do razlike v plači med dejansko prejeto in osnovno plačo v višini izhodiščne plače po panožni kolektivni pogodbi, če kljub obstoju vsebinskih razlogov, delodajalec o znižanju ni odločil po postopku iz 2. odst. 62. člena Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije. Delodajalec se ne more uspešno sklicevati na sprejem takšne odločitve na organih druge pravne osebe, čeprav je ta njen večinski lastnik.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu (1. in 3. odst. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka na račun prikrajšanja pri plači za čas od januarja 1992 do septembra 1992 tožniku dolžna plačati 70.109,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov ter povrniti stroške postopka, odmerjene na 60.950,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. V presežku je tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo in hkrati sklenilo, da trpi tožena stranka sama svoje stroške postopka.

Zoper ugoditveni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri stroškovne zavrnitve celotnega zahtevka. Vztraja na stališču, da je delavski svet tedanjega S. L. veljavno sklepal o znižanju plač v smislu splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo za vse kapitalsko odvisne družbe, zato bi izvajanje takšnih postopkov na njenih organih pomenilo formalizem, ki bi samo povečal stroške poslovanja. Povdarja, da je S. L. na račun zmanjšanja plač iz leta 1992 pripravil ustrezen obračun neizplačanih plač, po katerem bi tožnik v postopku lastninskega preoblikovanja dobil delnice v bistveno višjem znesku od dosojenega z izpodbijano sodbo. Priglaša stroške pritožbe.

V pisnem odgovoru tožnik prereka pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter hkrati priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa pravo-relevantna dejstva, da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, in da v postopku tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je logično prepričljivo obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pač pa glede na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

Vtoževana terjatev iz naslova razlik v plačah za obdobje od 1.1.1992 do septembra 1992 je pravilno presojana po panožni Kolektivni pogodbi za črno in barvasto metalurgijo, livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 12/91; v nadaljevanju; panožna kolektivna pogodba) in ob ugotovljenem dejanskem stanju tožbenemu zahtevku do višine dosojenih zneskov utemeljeno ugodeno.

Glede na sistemsko ureditev plač so delavci načeloma upravičeni do osnovne plače najmanj v višini izhodiščne, določene v ustrezni panožni kolektivni pogodbi. Le v izjemnih primerih je dopustno znižanje osnovnih plač za največ 20 %. Vendar pa je za zakonitost znižanja osnovnih plač poleg obstoja dogovorjenih razlogov iz 1. odst. 62. člena citirane panožne kolektivne pogodbe, odločilna tudi postopkovna pravilnost. Po 2. odst. 62. člena citirane panožne kolektivne pogodbe lahko pravno-veljavno odločitev o znižanju sprejme le poslovodni organ delodajalca ob soglasju organov upravljanja in po poprejšnjem obvestilu sindikatov. Takšnega postopka pa tožena stranka po prepričljivi ugotovitvi prvostopenjskega sodišča nesporno ni izpeljala, zato je že to dejstvo odločilno za utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da odločitve organov podjetja S., četudi je bilo večinski lastnik tožene stranke, ne pomenijo ustrezne podlage zakonitemu znižanju osnovnih plač delavcem pod izhodiščni nivo, dogovorjen v kolektivni pogodbi.

Toženkino drugačno pravno naziranje ni pravilno, zato tudi vztrajanje na stališču, da bi izvajanje postopka na njenih organih pomenilo le formalizem, ki bi samo povečeval stroške poslovanja, ne more biti upoštevno. Pravno povsem irelevantne pa so tudi njene navedbe, po katerih naj bi tožnik dobil bistveno več od dosojenega, če bi sodeloval v postopku lastninskega preoblikovanja. Ko tako glede na navedeno tožena stranka v pritožbi ne navaja nobenih novih dejstev, niti ne ponuja kakršnih koli novih dokazov, na podlagi katerih bi nastal dvom v pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Pritožbeno sodišče je na temelju 154. člena ZPP hkrati odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa tudi ni bistveno pripomogel k pritožbenemu reševanju zadeve.