Jedro

Ker mora biti položaj tožnic kot oškodovank po prejemu odškodnine enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, mora tožena stranka povrniti vso škodo, ki jo je povzročil njen delavec, za ravnanja katerega objektivno odgovarja. Pri odmeri višine odškodnine pa je potrebno upoštevati, da različne osebe na enake škodne dogodke reagirajo drugače kot tudi, da so imele tožnice še druge težave, ki so prav tako vplivale na njihovo psihično ravnovesje, zaradi česar so upravičene do različnih zneskov odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin.

Izrek

Pritožbi stranskega intervenienta se delno ugodi in odločitev o stroških postopka (3. točka izreka) v delu, ki se nanaša na stranskega intervenienta razveljavi.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (3. točka izreka) delno spremeni tako, da se znesek 12.254,77 EUR zniža na 8.881,73 EUR, znesek 2.450,96 EUR pa na 1.776,35 EUR.

V ostalem se pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrneta in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranke in stranski intervenient krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija zoper odločitev o zahtevku tretje tožnice B.V. in pete tožnice H.K. se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača prvi tožnici 5.000,00 EUR, drugi tožnici 7.000,00 EUR, tretji tožnici 3.000,00 EUR, četrti tožnici 5.000,00 EUR in peti tožnici 2.000,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (13.3.2008) do plačila. Višji zahtevek tožnic in sicer prve za znesek 3.345,86 EUR s pripadki, druge za znesek 5.518,78 EUR s pripadki, tretje za znesek 2.007,52 EUR s pripadki, četrte za znesek 5.432,32 EUR s pripadki in pete za znesek 11.770,66 EUR s pripadki je zavrnilo. Toženi stranki in stranskemu intervenientu je naložilo, da tožnicam povrneta stroške postopka v znesku 12.254,77 EUR, oziroma vsaki tožnici po 2.450,96 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07) in navaja, da bi morale tožnice, če so trpele spolna dejanja, na primeren način seznaniti Svet zavoda, česar pa niso storile. Na drug način tožena stranka ni mogla zaznati spornih dogajanj. Iz tega razloga za odškodninsko odgovornost niso podani vsi zakonski elementi. Prav tako se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede zastaranja, saj ni objektivno ugotovilo, kdaj naj bi škoda nastala in koliko časa je trajala. Za tretjo tožnico je gotovo, da je že pred spornim dogodkom v letu 2000 imela obilico lastnih in družinskih težav. Te težave so prisotne še danes. Njene duševne bolečine zaradi dogodka v letu 2000 ne bi mogle trajati vse do leta 2003, še posebej, ker z direktorjem kasneje ni imela nobenih kontaktov. Njen zahtevek je vsekakor zastaran, pa tudi odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Pri višini odškodnine se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na izpovedi tožnic in izvedeniško mnenje, pri čemer gre za opisovanje osebnega doživljanja in občutkov tožnic, ki jim sodišče kar verjame in jih označuje kot prepričljiva. V sodbi pa ni dokazne ocene, zakaj sodišče verjame tožnicam. Gre za to, da so prav vse tožnice, razen pete, imele pred letom 1999 in tudi kasneje različne zdravstvene in osebne težave, ki so jih zdravile pri psihiatrih. Razlog teh težav pa ni bil v ravnanju tožene stranke oziroma stranskega intervenienta, poleg tega so nekatere tožnice imele težave tudi zaradi neustreznega dela pri toženi stranki (prva, druga, četrta in peta tožeča stranka). Peti tožnici je tožena stranka celo izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in v sodnem sporu tožnica ni uspela. Na izvedeniško mnenje se sodišče prve stopnje ni moglo utemeljeno opreti, saj je površno, pavšalno, nestrokovno, nepopolno in netočno. Izvedenca ni zaslišalo in tudi pripomb, ki jih je tožena stranka argumentirano predstavila, izvedencu niso bile posredovane. Glede prve tožnice je sodišče že samo ugotovilo, da ni mogoče razmejiti posledic spolnega nadlegovanja od posledic, ki imajo vzroke drugje. Gre za medsebojno delovanje različnih vzrokov, katerih vpliv je težko določljiv. Kljub temu je sodišče prve stopnje odločilo, da bo tožena stranka pač nosila celotno škodo, ki naj bi jo zaradi delovanja različnih vzrokov in svojih osebnostnih značilnosti imela prva tožnica. Tudi izpovedba druge tožnice ni ocenjena. Po njeni izpovedi se je spolno nadlegovanje dogajalo v začetku leta 1999 in kasneje. Ni si mogoče predstavljati, da je bilo resno in da je pustilo globoke posledice, če se pri tožnici ni prej izrazilo v obliki resnih težav, temveč šele leta kasneje. Druga tožnica je v spornem obdobju zbolela za rakom in nedvomno ji je ta bolezen povzročila hude psihične travme, imela pa je tudi službene težave, ko je bila razporejena na manj zahtevno delo. Vse to bi moral izvedenec upoštevati in škodo razmejiti. V zvezi s tretjo tožnico je treba dodati, da je psihična bolnica od 26.1.1999 zaradi paničnih napadov. Težave je imela z možem, ki je alkoholik in s hčerko. Tožena stranka tudi ne more biti odgovorna za dejanja svojega delavca, storjena na zabavi izven delovnega časa in izven službenih prostorov. Glede pete tožnice ni mogoče ugotoviti, da bi ravnanje stranskega intervenienta pustila kakršnekoli posledice. Prisojena odškodnina je vsekakor previsoka, sodišče bi moralo upoštevati njeno več kot prijateljsko obnašanje. Očitno je tožba posledica njene prizadetosti in užaljenosti, ker je zaradi kršitev delovnih obveznosti izgubila zaposlitev. Tudi o stroških ni pravilno odločeno, saj so tožnice uspele z manj kot polovico zahtevka, stroški pa so jim priznani v celoti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov.

Stranski intervenient se pritožuje osebno in po pooblaščenki. V pritožbi, podani osebno, navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnicam priznava škodo tudi za tisto, česar ne zahtevajo. V celoti je sledilo izvedenskim poročilom, ki so oporečna, mnenja obrambe pa ni upoštevalo, čeprav so bili podani strokovni argumenti. Tretjetožeča stranka v kazenskem postopku sploh ni nastopila, stranski intervenient pa ni bil zaslišan, da bi se o tem imel priložnost izjasniti. Izvedenec ni odgovoril niti na eno od postavljenih vprašanj v zvezi s podatki iz zdravstvenih kartonov tožnic o trajanju in vrsti zdravljenja. Pripomb na izvedeniško mnenje sodišče ni upoštevalo in jih ni posredovalo izvedencu. S tem je kršilo temeljno načelo kontradiktornosti postopka. Ni resnična ugotovitev sodišča prve stopnje, da je Svet zavoda tožene stranke obravnaval anonimno pismo, ki so ga napisale tožnice. Svet zavoda namreč ničesar ni vedel in tožnice nanj niso naslovile nobene vloge. Obravnaval je anonimno pismo, v katerem so bile neresnične obtožbe, katerih namen je bil zgolj izsiljevanje in grožnja z medijskim linčem. Tožnice so postavile tožbeni zahtevek izključno iz naslova spolnega nadlegovanja, ugotovljenega s pravnomočno kazensko sodbo. Sodišče je glede tretjetožeče stranke ugotovilo, da je nedopustno ravnanje dokazano in da ga tožena stranka in stranski intervenient ne prerekata ob tem, da slednjega nihče ni nič vprašal. Glede drugotožeče stranke je sodišče zapisalo, da je trpela nadlegovanje do konca leta 2003, medtem ko je v kazenskem postopku sama izpovedala, da je bilo vsega konec že februarja 2002. Tožnice so izjavile vrsto netočnosti in zavajanj, ki niso bile predmet kazenskega postopka. Ni tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju, ki naj ne bi začelo teči pred datumom, ko so tožnice podale odškodninsko tožbo. To trditev je mogoče razumeti izključno v kontekstu celotne manipulacije tožnic, ki so se odločile, da bodo „trpele“ in le po tej logiki je mogoče ugotoviti, da zastaralni roki pred tem niso začeli teči. Ob domnevnem trpljenju tožnic je imel intervenient ves čas z njimi kar dobre odnose, kar ni nepomembno. V zvezi s prvo tožnico navaja, da o kakršnem koli spolnem nadlegovanju ni vedela povedati ničesar. Oprijela se je sleherne slamice ali namiga, da bi intervenientu karkoli podtaknila. V komunikacijah s prvo tožnico ni bilo nikakršnega nadlegovanja, ampak so bili vsi stiki namenjeni opravljanju dela, saj so bili jutranji sestanki potrebni zaradi operativnih in strateških dogovorov glede funkcioniranja zapletenega mehanizma – velikega javnega zdravstvenega zavoda. Intervenient v nadaljevanju graja izvedeniško mnenje, iz katerega po njegovem mnenju izhaja le to, da je prvotožnica trpela zaradi medijske odmevnosti zadeve, ki pa so jo tožnice same povzročile. Javno razglašanje njenih in težav drugih kolegic je rezultat njihove že napovedane in zavestne odločitve o medijskih aktivnostih. Rezultat tega je bila že vnaprejšnja obsodba intervenienta kot krivca brez kakršnihkoli dokazov in preverjanj v sicer številnih novinarskih člankih in tv prispevkih. Prispevki so očitno nastali na pobudo tožnic, ki so sicer bile skrbno varovane z anonimnostjo. Glede druge tožnice pritožba meni, da je njeno ravnanje posledica premestitve, ki je bila potrebna zaradi tega, ker delu ni bila kos. Želela je biti glavna tajnica, vendar se je po sedmih, osmih mesecih pokazalo, da sodelovanje ni mogoče. Premestitev z atraktivnega delovnega mesta je bil torej mejnik, povezan z generiranjem njenega motiva zoper intervenienta. Neresnične so navedbe druge tožnice, da je o domnevnem nadlegovanju povedala N. in J.. Obe sta izpovedali, da jima glede tega ni povedala ničesar. Iz celotnega zaslišanja druge tožnice tako v kazenskem postopku kot v postopku pred tem sodiščem izhaja njeno insinuiranje in manipuliranje. Tako na primer navadno rokovanje razglasi za božanje po rokah oziroma spolno nadlegovanje. Vsa njena izpoved je namenjena potrebam pridobitve odškodnine. Iz branja izvedeniškega poročila izhaja, da sodni izvedenec sodnega spisa sploh ni preučil. Trditve tretje tožnice so povsem neresnične in če ne bi bil v ozadju teh trditev njen poskus pridobitve neupravičene odškodnine, bi bile na meji znanstvene fantastike. Njene težave izhajajo iz družinskih razmer, izvedeniško mnenje, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, pa je v zvezi z njo povsem neuporabno. Četrta tožnica je v vseh ravnanjih intervenienta videla nadlegovanje, vsaj kot izhaja iz njenih izpovedi. V resnici so bili dejanski dogodki povsem drugačni, izhajali pa so v bistvu iz ugotovitve, da za delo, ki ga opravlja, ni kompetentna. Kljub temu, da naj bi jo nadlegoval, je z intervenientom šla na večerjo in mu ob neki priložnosti celo dala darilo kot „naj šefu“. Vso škodo naj bi povzročilo njegovo prijemanje za roke, ki je bilo navadno rokovanje, zaradi tega pa naj sedaj tožena stranka plača odškodnino. Po mnenju intervenienta je to pravi cinizem, dejstvo je, da je četrta tožnica konfliktna oseba in je kot predstojnica ustvarjala številne probleme v centru, ki ga je vodila. Zato je bilo tudi predlagano, naj se s tega mesta umakne. O tem obstaja obsežna dokumentacija. To je bil razlog odpora do službe in ne ravnanje intervenienta. Tudi izpoved pete tožnice je neresnična. Zoper njo delodajalec res ni sprožil disciplinskega postopka, vendar pa ni res, da nikoli ni bila opozorjena. Peta tožnica je zagrešila več kršitev delovnih obveznosti, zaradi česar je bila pri njej opravljena celo policijska preiskava, nato pa je sledila njena kazenska ovadba zoper intervenienta. Nikoli ni bilo potrebe, da bi pred intervenientom tekala okrog mize v pisarni, saj to niti fizično ni bilo izvedljivo. Ni resnična njena izpovedba, da se je intervenienta bala, saj je na neobvezne zabave z njim šla, nikoli pa mu tudi ni ničesar rekla v zvezi z njegovim obnašanjem. Tudi v zvezi s peto tožnico je izvedeniško mnenje zgrešeno in neuporabno. Izvedenec ni preučil sodnega spisa in je brez zadržkov nekritično sprejel izpoved pete tožnice. Odškodnina je glavno vprašanje, ki ga zasledujejo tožnice, saj skušajo povezati zadeve iz kazenskega postopka s problemi in težavami psihične narave, ki jih imajo zaradi drugih vzrokov. Po mnenju pritožbe za odškodnino ni nikakršnega vsebinskega razloga, zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba pooblaščenke stranskega intervenienta navaja, da je izvedeniško mnenje zelo pavšalno in skopo. Izvedenec ni natančno oziroma zadovoljivo odgovoril na postavljena vprašanja, iz njegovega mnenja pa izhaja le, da tožnice niso iskale pomoči psihiatrinj v času, ko naj bi se dogodki spolnega nadlegovanja odvijali, temveč šele konec leta 2003, ko je zadeva prišla v javnost. Bistveno pa je to, da so imele tožnice različne osebne težave, za katere tožena stranka ne more odgovarjati. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti druge dokaze, ki bi pomagali pri presoji o posledicah. Kljub številnim pripombam na izvedensko mnenje te pripombe izvedencu niso bile poslane, in sodišče ga tudi ni zaslišalo. Prav tako ni zaslišalo psihiatrinj in pridobilo zdravstvenih kartonov tožnic, ali postavilo novega izvedenca, kot je to predlagala tožena stranka. Načelo neposrednosti izvajanja dokazov terja, da se izvedenca zasliši na obravnavi, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Upoštevati bi moralo, da je bilo obiskovanje psihiatrinj manipulativno za namene tega postopka, tekom samih dogodkov pa pomoči niso iskale. Šele potem, ko se dogodki vsaj leto dni niso več vrstili in tožnice niso bile več „žrtve nadlegovanja“, so se odločile za to. Nobena od tožnic ni rekla intervenientu, da jo dotiki in besede motijo. Tudi Sveta zavoda o dogodkih niso obvestile. Sodišče ni zaslišalo stranskega intervenienta, kar bi moralo storiti vsaj v zvezi s tretjo tožnico, ki ni bila zajeta v kazenskem postopku. Ni zaslišalo tudi nobene od prič, ki sta jih predlagala tožena stranka ali stranski intervenient in bi lahko izpovedale o razmerah, ki so vladale pri toženi stranki v času spornih dogodkov. Vztraja tudi pri ugovoru zastaranja glede dejanj, storjenih pred 31.3.2001. V tem primeru velja splošni zastaralni rok za odškodninske terjatve, saj se pravnomočna kazenska sodba ne nanaša na toženo stranko, ampak na stranskega intervenienta. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odmerilo stroške postopka, saj so tožnice v skupnem znesku uspele z manj kot polovico. Priglaša povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnice v odgovoru na pritožbo navajajo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Izvedenec je skladno z napotilom sodišča ugotavljal le posledice dogodkov in v povezavi s spolnim nadlegovanjem stranskega intervenienta, njegova naloga pa je bila razmejitev dogodka od posledic, ki imajo vzroke drugje. Dejstvo, da je sodišče odločitev o višini odškodnine oprlo na izpovedbe tožnic in izvedenca, ne vpliva na pravilnost odločitve, saj si drugačnega načina ugotavljanja pravične odškodnine za nematerialno škodo, kot z zaslišanjem oškodovanca, sploh ni mogoče predstavljati. Predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

Pritožbi sta delno utemeljeni glede stroškov postopka, v preostalem delu pa sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo. Napačno je odločilo le o stroških postopka, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze in jih ocenilo, kar je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Razlike v nekaterih izpovedbah, na katere opozarja zlasti pritožba stranskega intervenienta, niso take, da bi morale vzbuditi dvom v njihovo verodostojnost. Zaradi nekaterih neskladij ni možen zaključek, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, in da posledično ni odgovornosti tožene stranke.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe glede temelja tožbenega zahtevka za vseh pet tožnic. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je temelj tožbenega zahtevka v 45. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), ki določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen neželenemu ravnanju spolne narave, ki vključujejo neželeno fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje ali drugemu na spolu temelječemu vedenju, ki ustvarja zastrašujoče, sovražne ali ponižujoče delovne odnose in okolje ter žali dostojanstvo moških in žensk pri delu, s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Stranski intervenient, ki je bil direktor tožene stranke je bil pravnomočno obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 184/I členu KZ. Ker segajo škodni dogodki tudi v obdobje pred 1.1.2003, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi 73. člen tedaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki določa, da je delodajalec dolžan povrniti škodo po splošnih načelih civilnega prava. Oba navedena temelja, to je 45. člen ZDR/02 in 73. člen ZTPDR napotujeta na uporabo določb civilnega prava, torej Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) oziroma Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 - 40/2007). Tudi te določbe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

Za prvo, drugo, četrto in peto tožnico je bilo v kazenskem postopku s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 72/2004 z dne 22.2.2005 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 657/2005 z dne 16.2.2006 pravnomočno razsojeno, da je stranski intervenient zlorabil svoj položaj direktorja in pripravil osebe drugega spola, ki so mu bile podrejene (navedene tožnice), da so trpele spolna dejanja. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da so izpovedi navedenih tožnic izmišljene in prirejene potrebam postopka ter težnjam po odškodnini. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je stranski intervenient ravnal nedopustno, s tem, ko je prvi tožnici, ki je bila vodja kadrovsko splošne službe, od maja 1999 dalje večkrat po službenem telefonu ali iz oči v oči govoril, kako je lepa, da je škoda, ker se nista prej spoznala, kaj vse bi z njo počel in tako dalje. V razgovorih jo je večkrat z roko božal po hrbtu, jo objel čez rame in jo močno stiskal k sebi. Drugi tožnici, zaposleni kot administratorki v kadrovski službi, se je petkrat v času od začetka maja 1999 dalje v njegovi pisarni približal tako, da se je s svojim telesom dotikal njenega, jo tiščal k steni in ji pri tem božal roke. Šepetal ji je na uho in jo poskušal poljubiti na usta. Četrto tožnico, zaposleno na mestu predstojnice Centra za epidemiologijo, je od meseca maja 1999 dalje ob razgovorih večkrat držal za roke in intenzivno božal. Dne 5.12.2002 jo je tudi z roko prijel za levi bok in pobožal po zadnjici. Peta tožnica je pri tožencu opravljala delo pisarniškega referenta od začetka leta 2000 do 6.6.2003. Intervenient jo je v pisarni in na hodniku večkrat poljubil na usta, na vrat, jo stiskal k sebi, ji govoril, da je luštna in da diši ter ji ob jutranjih kavah govoril, da je sanjal o njej in kaj je ob tem doživljal. Spomladi leta 2000 ji je na hodniku zavoda z iztegnjeno dlanjo segel spredaj za hlače. Zaradi vsega se ga je izogibala in prosila prijateljico M.J., naj pusti vrata odprta, ker se pred njim ni počutila varno.

Na tako ugotovljenem dejanskem stanju temelji pravnomočna kazenska sodba, v kateri je bil intervenient spoznan za krivega in ki ga povzema tudi izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno uporabilo določbo 14. člena ZPP, ki določa, da je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da ugotovitve v sodbi pravdnega sodišča glede obstoja civilno pravne obveznosti ne smejo biti v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Vezanost na obsodilno sodbo kazenskega sodišča pa pomeni tudi to, da v pravdi zaradi plačila odškodnine toženec ne bo več mogel uveljavljati določenih ugovorov, npr. da storjeno dejanje ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza ugotovljenemu kaznivemu dejanju, pa tudi ne bo mogel uspeti z ugovorom, da ob storitvi dejanja ni bil prišteven oziroma da ne obstaja krivda (tako Pravdni postopek – zakon s komentarjem, GV založba 2005, dr. Aleš Galič, str. 143).

Sodišče prve stopnje je bilo torej v navedenih okvirih vezano na sodbo kazenskega sodišča in ni bilo dolžno ponovno izvajati celotnega dokaznega postopka, kar je v izpodbijani sodbi tudi jasno obrazložilo. Zlasti se ta vezanost nanaša na protipravnost ravnanj stranskega intervenienta, njegovo krivdo in vzročno zvezo med njegovim ravnanjem ter nastankom posledic.

Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj je podana odgovornost tožene stranke, ki je v že citiranem 73. členu ZTPDR, določbi, ki je veljala v času večine storjenih dejanj in v 184. členu ZDR, ki od 1.1.2003 nadomešča (v praktično enakem besedilu) določbo 73. člena ZTPDR. Pritožbeno sodišče se s tem stališčem strinja. Tožnice so pri delu ali v zvezi z delom utrpele škodo, ki jim jo je povzročil stranski intervenient, direktor tožene stranke. Zato jim mora to škodo povrniti tožena stranka kot delodajalec na podlagi 170. člena ZOR (147. člena OZ). Upoštevaje določbe citiranih predpisov je sodišče prve stopnje ugovore, da kazenski postopek ni potekal zoper toženo stranko, ampak zoper stranskega intervenienta, da tožena stranka ne more biti odgovorna za ravnanja stranskega intervenienta, ki so se zgodila izven delovnega časa (na pikniku ali zabavi) in da svet tožene stranke o njegovih ravnanjih ni bil obveščen, upravičeno zavrnilo.

Glede na to, da je ostalo glede prve, druge, četrte in pete tožnice odprto le še vprašanje obstoja in višine škode, kar je po eni strani pravno vprašanje, po drugi pa stvar subjektivnega doživljanja oškodovank (ki se lahko ugotovi le z njihovim zaslišanjem) in objektivne pogojenosti (mnenje izvedenca), zaslišanje stranskega intervenienta ni bilo potrebno. Njegovo zaslišanje je bilo predlagano v odgovoru na tožbo (takrat je nastopal še kot toženec) in sicer glede trditve, da očitanih dejanj ni storil. Ker je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da jih je, je potreba po njegovem zaslišanju odpadla.

Tretja tožnica B.V. ni bila zajeta s kazensko sodbo, zato je sodišče prve stopnje posebej ugotavljalo obstoj elementov odškodninske odgovornosti tudi v zvezi z dejanji, na podlagi katerih uveljavlja svoj zahtevek ta tožnica. Ugotovilo je, da je bila tudi ona deležna neželenega ravnanja s strani stranskega intervenienta in sicer poleti leta 2000 na pikniku za reko Savo. Dogodek je v kazenskem postopku kot priča opisala prva tožnica enako, kot tretja tožnica sama, zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je to ravnanje (ne pa tudi drugo zatrjevano ravnanje) stranskega intervenienta zoper tretjo tožnico dokazano. Ker je bilo na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje ugotovljeno, dokaz z zaslišanjem stranskega intervenienta tudi glede te tožnice ni bil potreben.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor glede zastaranja, v zvezi s katerim sodišče prve stopnje ugotavlja, da je prva tožnica spolno nadlegovanje trpela od maja 1999 do oktobra 2002, druga tožnica od maja 1999 do 2003, četrta tožnica od maja 1999 do konca leta 2003, peta tožnica od leta 2000 do 6.6.2003, tretja tožnica pa v letu 2000. Posamezni dogodki sicer datumsko niso konkretizirani, kar pritožbi utemeljeno izpostavljata. Vendar pa je opis posameznih dejanj dovolj jasen, da je sodišče prve stopnje lahko opredelilo obdobja nastanka škodnih dogodkov pa tudi nastanka škode, taka opredelitev pa zadošča za preizkus utemeljenosti ugovora zastaranja. Tožba je bila vložena 31.3.2004. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 377. člen ZOR (sedaj 353. člen OZ), ki določa, da zastara odškodninski zahtevek, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Kazenski pregon za kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen stranski intervenient, zastara v relativnem petletnem roku oziroma absolutnem desetletnem roku (4. točka 1. odstavka 111. člena KZ). Odgovorna oseba (1. odstavek 377. člena ZOR) ni le neposredni povzročitelj, ampak tudi oseba, ki je odgovorna na podlagi posebnih pravil (tako Obligacijski zakonik, komentar Vesne Kranjc), v konkretnem primeru tožena stranka. Zastaralni rok po določbi 376. člena ZOR (352. člena OZ) začne teči, ko je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da nastanek škode ni vedno istoveten s škodnim dogodkom in da negmotna škoda nastane takrat, ko se poseg manifestira v eni od njenih oblik; ko je torej mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki jo trpi oškodovanec (tako tudi sklep II Ips 418/94). Glede na ugotovitev, da so se prva škodna dejanja zgodila v maju 1999, ne glede na to, kdaj je škoda nastala, terjatev iz naslova odškodnine za prvo, drugo, četrto in peto tožnico ni zastarala (tudi če ne bi upoštevali pretrganja zastaranja, ki je nastopilo s pretrganjem kazenskega pregona), saj je bila tožba vložena v petletnem zastaralnem roku, ki velja za dejanja, povzročena s kaznivim dejanjem.

Zastaranje tudi ni nastopilo za terjatev tretje tožnice, za katero določbe 377. člena ZOR ne pridejo v poštev. Kot je bilo že poudarjeno, zastaranje začne teči, ko je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja oziroma ko se je poseg manifestiral v eni od oblik škode. Tretji tožnici je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino za škodo, ki se je manifestirala v obliki psihične stiske, v kateri se je znašla, „ko je zadeva prišla na dan“, kar je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. To pa se je zgodilo v letu 2003. Zato je ocena sodišča prve stopnje, da je tretji tožnici škoda nastala leta 2003 in da od tedaj dalje teče zastaralni rok, pravilna.

Očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni zaslišalo izvedenca, ki je podal izvedeniško mnenje, oziroma mu ni posredovalo pripomb, ki sta jih podajala tožena stranka in stranski intervenient, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo razloge, zakaj ni sledilo pripombam na izvedeniško mnenje, zaslišanja izvedenca pa nobena od strank ni predlagala. Tožena stranka in stranski intervenient sta sicer lahko računala, da bo sodišče prve stopnje pripombe posredovalo izvedencu, ki bo nanje odgovoril, vendar pa le do zadnjega naroka za glavno obravnavo. Ko je bilo jasno, da bo sodišče prve stopnje zaključilo glavno obravnavo, ne da bi to storilo, bi lahko temu ugovarjala in še vedno predlagala zaslišanje izvedenca. Vendar pa tega nista storila, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve določb pravdnega postopka, ker izvedenca ni neposredno zaslišalo. Sicer pa se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da dodatno izvedeniško mnenje v smeri pripomb, ki sta jih podali tožena stranka in stranski intervenient ni bilo potrebno. Izvedenec je na vsa ključna vprašanja odgovoril, razmejitev vzrokov za škodo, ki so jo zatrjevale tožnice in v smeri katerih so pripombe na izvedeniško mnenje tudi šle, pa je pravno vprašanje, na katero izvedenec ne more odgovoriti, ker o tem odloča sodišče. Sodišče je bilo seznanjeno z vsemi morebitnimi vzroki, ki so po stališču tožene stranke in stranskega intervenienta privedli do zatrjevane škode in se je v izpodbijani sodbi do njih opredelilo.

Pri tem gre za vprašanje vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem stranskega intervenienta in škodo, oziroma drugimi dogodki in okoliščinami ter škodo. Tudi v zvezi s tem je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Položaj oškodovanca mora biti tak, kot da škodnega dogodka ni bilo, povzročitelj pa mora plačati vso škodo, ki jo je povzročil. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode neobičajno večji, nima to nobenega vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom, zato morebitne okoliščine, ki vplivajo na to, da je v posameznem primeru oškodovanec posebej dovzeten za posamezna ravnanja, to ne razbremenjuje odgovorne osebe do povračila celotne nastale škode. Zoževanje odgovornosti s filigranskim luščenjem vzrokov, ki jih je pripisati pred obstoječemu stanju oškodovanca, in se ob škodnem dogodku aktualizirajo, postavlja v neopravičeno (nerazumno) boljši položaj za civilni delikt odgovorno osebo, saj ji nalaga riziko za prevzem samo neke povprečne pričakovane škode (tako dr. Vesna Bergant Rakočevič, Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, Pravna praksa št. 3-4/2009).

Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo posamezni tožnici, po oceni pritožbenega sodišča ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine. Sodišče prve stopnje je zatrjevano škodo objektiviziralo (s pridobitvijo izvedeniškega mnenja), pri tem pa je primerno upoštevalo tudi subjektivni element, ki je pri odmeri odškodnine, glede na zgoraj navedeno stališče o vzročnosti odločilen. Dejstvo je, da na enake škodne dogodke različne osebe reagirajo različno. Zato je nerazumljiv očitek pritožb, da je sodišče prve stopnje tožnicam enostavno vse verjelo, stranskega intervenienta pa ni zaslišalo. Le tožnice namreč lahko povedo, kako so trpele. Sodišče prve stopnje je oceno glede višine škode zato pravilno napravilo na podlagi presoje dokazov z zaslišanjem prič in izvedenca. O njihovem trpljenju stranski intervenient pač ne bi mogel ničesar povedati. Tudi tako relativizirati, kot to predlaga pritožba stranskega intervenienta, škode ni mogoče. Vsaka od tožnic je samostojna oseba, vsaka s svojim „bremenom“ in vsaka s svojim odnosom do škodnih dogodkov. Sodišče prve stopnje je natančno raziskalo in v izpodbijani sodbi obrazložilo, kako so škodni dogodki vplivali na posamezno od tožnic in kako so vplivali na njihovo čustveno ravnovesje. Upoštevalo pa je tudi, da so imele druge težave, ki so prav tako vplivale na njihovo psihično ravnovesje. Nekatere od tožnic so psihiatrično pomoč iskale že pred spornimi dogodki iz različnih osebnih vzrokov. Zato očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo npr. psihične stiske zaradi bolezni, neurejenih družinskih razmer, nesoglasij v službi, izgube zaposlitve itd. ni utemeljen. V kolikor bi bila namreč potrebna psihiatrična pomoč zgolj zaradi ravnanja tožnika, drugih okoliščin pa sploh ne bi bilo (ali jih sodišče ne bi upoštevalo) bi morala biti prisojena odškodnina neprimerno višja.

Dejstvo, kdaj, zakaj in če sploh so obiskovale psihiatra, za določitev višine odškodnine ni odločilno. Prav tako ni pomembno, kaj jih je vzpodbudilo, da so se odločile spregovoriti. Lahko je bila to tudi izguba zaposlitve, lahko nezadovoljstvo zaradi razporeditve, lahko očitek nesposobnosti. Še tako močno sovraštvo (po mnenju stranskega intervenienta je prav sovraštvo privedlo do tega, da so se tožnice odločile „trpeti“) zaradi različnih drugih vzrokov ne spremeni dejstva, da jih je stranski intervenient nadlegoval, se jih dotikal na neprimernih mestih, jim govoril neprimerne stvari, izrabljal njihovo podrejenost. Razlog, ki je privedel do tega, da so vložile tožbo, sploh ni pomemben in ne zmanjšuje odgovornosti povzročitelja in posledično tožene stranke. Prav tako ni pomembno, kako prijazne so bile do stranskega intervenienta in kako uspešno so skrivale nelagodje. Še tako prijateljski odnos ne opravičuje intervenientovih ravnanj, ki ne glede na to, komu so namenjena, na delovno mesto ne sodijo. Tudi dogodki, ki so se zgodili izven delovnega časa, so bili v zvezi z delom, saj je šlo za službene družabne dogodke, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, kaj vse je upoštevalo pri odmeri odškodnine posamezni tožnici. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno v celoti soglaša, strinja pa se tudi, da je odmerjena odškodnina primerna.

Pri prvi tožnici je treba upoštevati, da je v letu 2001 zbolela za rakom na želodcu in da je kmalu po bolezni začela hoditi k psihiatru. Trpela je zaradi bolezni, slabega počutja po operaciji, bilo jo je strah, da se bolezen ponovi, hkrati pa jo je obhajala tesnoba zaradi dogodkov v službi in mučnega odnosa s šefom, stranskim intervenientom. Slednja je postala intenzivnejša zaradi medijske izpostavljenosti, kar je povzročilo psihično napetost, pomešano z občutkom sramu, kar vse je prva tožnica spričo bolezni težje prenašala. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je pravična odškodnina za pretrpljene duševne bolečine prve tožnice 5.000,00 EUR.

Pri drugi tožnici je treba upoštevati, da je doživela stres zaradi rakavega obolenja. Imela je težave v službi, od leta 2006 ima tudi družinske probleme. Po drugi strani pa je bila vsakodnevno izpostavljena neželenim stikom in dotikom stranskega intervenienta. Počutila se je neprijetno in nemočno, izgubljala je živce. Stalno ji je opisoval svoje sanje, jo otipaval in poljubljal. O tem je potožila svojemu zdravniku, ki ji je svetoval, naj stranskega intervenienta prijavi. Vendar se je bala, saj jo je kolegica opozorila, da mora imeti dovolj dokazov za to. Ker je nadlegovanje vsakodnevno in dalj časa izvajal njen nadrejeni, jo je hromil občutek nemoči, ki je močno zaznamoval njeno psihično ravnovesje, saj jo je izvedenec opisal kot čustveno krhko osebo. Glede na intenziteto in trajanje psihičnega trpljenja in ob upoštevanju zunanjih dejavnikov je sodišče prve stopnje odmerilo primerno odškodnino v višini 7.000,00 EUR.

Tretja tožnica je bila neželenemu ravnanju spolne narave izpostavljena le enkrat v letu 2000, vendar pa je to spričo družinskih razmer – težave ima z možem alkoholikom – povzročilo ponovne napade panike in občutke ogroženosti v letu 2003, ko so zadeve prišle na dan. Že prej se je zaradi teh težav zdravila, medijska izpostavljenost pa je povzročila, da jo je mož začel maltretirati. Vse to je slabo vplivalo na njeno že tako krhko duševno ravnovesje, zato ji je sodišče prisodilo primerno odškodnino v višini 3.000,00 EUR.

Četrta tožnica je bila izpostavljena neželenemu ravnanju stranskega intervenienta do leta 2002. Enkrat se je dotaknil njenega boka in zadnjice, enkrat jo je poljubil, sicer pa ji je tedensko ob srečanjih stiskal roke in jih božal. Povabil jo je tudi ven. Bilo ji je zelo neprijetno, zaradi tega je bila potrta, osramočena. Izgubila je motivacijo za delo. Zaradi svoje usposobljenosti in vodstvene funkcije je pričakovala spoštljiv odnos, namesto tega pa je doživela tak poseg v svoje dostojanstvo. Zato ji je sodišče prisodilo primerno odškodnino v višini 5.000,00 EUR.

Pri peti tožnici je bila stiska zaradi ravnanj stranskega intervenienta nekoliko manjša, ker je imela podporo prijateljev, fanta in staršev. Smisel življenja je našla v načrtovanju družine in nadaljevanju službene kariere. Sporne dogodke je potisnila v podzavest, kljub temu pa jih ne more popolnoma pozabiti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da so bili posegi v njeno osebno integriteto zelo grobi in da je bila stara komaj 22 let, ko je stranski intervenient pričel s spornimi ravnanji. Zato ji je odmerilo primerno odškodnino v višini 2.000,00 EUR.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pritožbi neutemeljeni, zato ju je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka. Pritožbenih navedb, ki za odločitev niso bistvenega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Utemeljena je pritožba stranskega intervenienta glede stroškov postopka, vendar ne iz razloga, ki ga uveljavlja. Stranski intervenient ni stranka v postopku, zato ni nosilec nobene od obveznosti, kar pomeni, da mu je sodišče prve stopnje neupravičeno naložilo v plačilo stroške postopka tožnic. Zavezanka za plačilo stroškov je tožena stranka, medtem ko stranski intervenient ni dolžan povrniti stroškov postopka tožnicam.

Utemeljena je tudi pritožba tožene stranke glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno citiralo določbo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) kot podlago za odločitev, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tudi, če tožnice niso v celoti uspele z zahtevkom, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Vendar pa pri tem za osnovo odmerjenih stroškov ne bi smelo upoštevati vrednosti spornega predmeta v celoti, ampak le znesek, s katerim so tožnice uspele. Stroški se pri denarnih zahtevkih odmerjajo od višine vrednosti spornega predmeta, zato ne drži, da z zavrnjenim delom stroški niso nastali, če je pri odmeri stroškov upoštevan tudi zavrnjeni znesek.

Tožnice so uspele z zneskom 22.000,00 EUR, zato za sestavo tožbe niso upravičene do 1000 točk, ampak do 600 točk, za pripravljalne vloge (tudi za prvo) posledično 75 % od tega, torej po 450 točk in za pristop na naroke po 300 točk. Prav tako je sodišče prve stopnje neupravičeno priznalo 250 točk za konferenco s strankami, saj je to strošek, ki je zajet v strošku za sestavo tožbe (brez konference je ni mogoče sestaviti) in za sestavo pojasnila z dne 13.6.2007 v višini 50 točk. Ustrezno znižani stroški tako znašajo 6.380 točk, povečani za 40 % za zastopanje petih strank pa 8.932 točk. Ob vrednosti točke 0,459 EUR znašajo potrebni stroški tožnic 4.099,79 EUR, povečani za 20 % DDV in 2 % materialnih stroškov pa 5.001,74 EUR. K temu je potrebno prišteti stroške sodnih taks v višini 1.025,29 EUR, stroške izvedenca v višini 2.785,40 EUR ter potne stroške v višini 69,30 EUR. Priznani in potrebni stroški tožnic znašajo skupaj 8.881,73 EUR. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano 3. točko izreka spremenilo tako, da je prisojene stroške primerno znižalo.

Ker gre pri odločitvi o zahtevkih tretje in pete tožnice za plačilo zneska, ki ne dosega revizijskega minimuma (4.172,93 EUR), revizija po določbah ZDSS-1 in ZPP ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti. To lahko stori v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije ni dopustilo.