Jedro

Stališča sodne prakse o tem, kaj je nadzorstvo in varstvo psa so strnjena v ugotovitvi, da mora biti nadzorstvo in varstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je tisti, ki psa redi, mogel in moral predvideti.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 146.312,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 22.11.2003 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 195.060,28 SIT, tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 81.710,00 SIT od 17.9.2004 dalje, od zneska 113.350,28 SIT pa od 17.2.2005 dalje do plačila. Presežni zahtevek v znesku 750.000,00 SIT je sodišče kot neutemeljen zavrnilo.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka, ki se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe in zoper odločitev o stroških postopka, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino. Glede stroškov postopka pritožba meni, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati 50 točk za prošnjo za podaljšanje roka, 50 točk za posredovanje dokaza o plačilu predujma in tudi za dostavo listin za odločanje o taksni oprostitvi bi sodišče moralo priznati 50 točk. Predlaga spremembo sodbe in priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke je bila v odgovor vročena toženi stranki, ki pa se o pritožbi ni izjasnila.

Tožena stranka izpodbija prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka vidi bistveno kršitev postopkovnih določil v dejstvu, da sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe, s katero bi zavrnilo zahtevek iz nesklepčne tožbe. Enaka kršitev je tudi v tem, da sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru zastaranja glede zahtevka iz druge tožbe. Po mnenju te pritožbe je podano nasprotje med razlogi, oziroma ni razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče po eni strani ugotavlja, da ni objektivne odgovornosti in da je odgovoren le tisti, ki je kriv, po drugi strani pa ugotavlja, da je toženec solidarni krivdni zavezanec za plačilo odškodnine. Sodba nima razlogov o tem, v čem je opustitev dolžnega ravnanja. Zmoten je zaključek, da je tožnik rejec psa. Na to ni moč sklepati na podlagi dejstva, da je zavarovalnica plačala odškodnino, saj je zavarovalnica pač plačala, četudi je imetnik psa sin, oziroma žena. Razmerje med tožencem in zavarovalnico se tožeče stranke ne tiče. Sodišče je pravilno ugotovilo, da toženca v času škodnega dogodka ni bilo doma in da je bil pes neposredno pred škodnim dogodkom v pesjaku, to pa, četudi bi bil tožnik imetnik psa pomeni, da je toženec dom zapustil v okoliščinah, ko je bilo za psa ustrezno poskrbljeno. Stanje je spremenila M. J., za njeno ravnanje pa toženec ni odgovoren. Sicer pa je sodišče prisodilo previsoko odškodnino, nepravilno pa je izračunalo tudi uspeh strank v pravdi. Primarno predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba tožene stranke je bila v odgovor vročena tožeči stranki, ki se o pritožbi ni izjasnila.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. S takšno odločitvijo je bilo poseženo v temelj odškodninske odgovornosti in v posledici tega je moralo pritožbeno sodišče ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke in razveljaviti tudi tisti del sodbe, ki ga izpodbija tožeča stranka.

Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki jo je utrpel dne 3.4.2001, ko naj bi ga ugriznil toženčev pes. Tožnik je uveljavljal tako objektivno, kot tudi krivdno odgovornost tožene stranke. Zaključka sodišča prve stopnje o tem, da objektivna odgovornost ni podana, pritožba tožeče stranke ne izpodbija in tako ostaja aktualna le krivdna odgovornost. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju te odgovornosti pravilno izhajalo iz določila 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po katerem mora škodo povrniti tisti, ki jo povzroči, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da Občni državljanski zakonik (paragraf 1320), ki se še vedno uporablja, vsebuje posebna določila za škodo, ki jo povzročijo živali in nalaga odgovornost tistemu, ki žival redi, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Sodišče prve stopnje je tako pri odločanju izhajalo iz ustrezne pravne podlage, pri sojenju pa se sodišču tudi ni pripetila nobena od pritožbeno zatrjevanih postopkovnih kršitev in tudi ne nobena od kršitev postopkovnih določil, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je razumno in sprejemljivo pojasnilo, da je odločalo o sklepčni tožbi in da ni bilo pogojev za odločitev v smislu III. odst. 318. čl. ZPP. Tožnik je v tožbi kot datum škodnega dogodka sicer navedel datum 3.4.2003 in se skliceval na listino z dne 3.4.2003, a tožbi je to listino priložil in ta listina je dejansko datirana z dnem 3.4.2001 in obravnava dogodek s tega dne. Ko je tožnik s pripravljalno vlogo navedel kot datum škodnega dogodka 3.4.2001, s tem tožbe ni spremenil, ni vložil nove tožbe, le pisno napako je odpravil. Tako je povsem na mestu zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za dva različna dogodka, da se ves čas obravnava škodni dogodek z dne 3.4.2001 in tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ugovor zastaranja ni na mestu.

Tudi pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določil pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Sodišče je dognalo, da objektivna odgovornost ni podana in pojasnilo, da je odškodninsko odgovoren le tisti, ki je kriv. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz paragrafa 1320. člena Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), vendar svojega pravilnega naziranja, da je odgovoren tisti, ki žival redi, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo, ni izpeljalo do konca. Ugotavljalo je le, ali je toženec psa redil ali ne, ne pa, ali mu je moč očitati, da ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Torej ni podana kršitev v obliki nasprotja med razlogi, ali v obliki pomanjkanja razloga, ampak je na mestu očitek zmotne uporabe materialnega prava. Za zmotno uporabo materialnega prava pa gre ne le, ko je uporabljena napačna materialnopravna norma, temveč tudi, ko je ustrezna norma napak interpretirana. Zmotna uporaba materialnega prava pa se posledično odraža v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je dognalo krivdno ravnanje toženčeve žene, vendar ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo, kolikor je zaključilo, da je tudi toženec redil psa, ugotavljati tudi, v čem se kaže njegovo krivdno ravnanje. Sodišče prve stopnje te norme glede toženca ni uporabilo, zato tudi dejanskega stanja ni moglo popolno ugotoviti in tudi ne podati razlogov.

Kot pravilno se utegne izkazati stališče sodišča prve stopnje, da je šlo v tem primeru za družinskega psa in da se toženec z zatrjevanjem, da za psa ne skrbi, ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, ki jo je pes povzročil. Vendar pa če drži, da je bil pes, kot je izpovedal tudi tožnik sam, vedno v pesjaku in da je tam bil tudi, ko je toženec odšel od doma, ter da se je iz pesjaka izmuznil toženčevi ženi, je pa, kot utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke, težko tožencu očitati krivdno ravnanje iz 1320. člena paragrafa ODZ. Stališča sodne prakse o tem, kaj je nadzorstvo in varstvo psa so strnjena v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mora biti nadzorstvo in varstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je tisti, ki psa redi, mogel in moral predvideti. Sodišče prve stopnje je izpolnjevanje tega standarda ugotavljalo le glede toženčeve žene, ne pa glede toženca, ko v to smer ni ugotavljalo pravno relevantnega dejanskega stanja. Sodišče ni ugotavljalo, ali je tožencu moč očitati kakšno krivdno ravnanje in v čem se to krivdno ravnanje kaže. Ko je sodišče dognalo, da toženca ni bilo doma, da pa je bila doma žena in da se je pes iz pesjaka izmuznil njej, bi moralo sodišče ugotoviti in presoditi, ali je tožencu sploh moč očitati kakšen subjektivni odnos do pobega psa iz pesjaka. Tega sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni napravilo. Zmotna uporaba materialnega prava je imela tako za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja na prvi stopnji, v pritožbenem postopku pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (dol. 355. čl. ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz celotnega paragrafa 1320. čl. ODZ. Ugotovitvi, da je toženec rejnik psa (če bo do te ugotovitve sodišče prišlo), bo moralo slediti še ugotavljanje dejanskega stanja v to smer, ali je bilo s strani toženca poskrbljeno za varstvo in nadzor psa, oziroma ali je tožencu moč očitati kakšno opustitev dolžnega ravnanja, ki je pripeljalo do obravnavanega škodnega dogodka. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje že ugotovilo, da je bil pes ob toženčevem odhodu od doma zaprt v pesjaku in da toženca v času škodnega dogodka ni bilo doma. Tudi to je ugotovilo, da se je pes izmuznil toženčevi ženi. Torej je treba presoditi, ali je to dejstvo takšen dogodek, ki bi ga toženec mogel in moral predvideti. Če bo na to vprašanje pozitiven odgovor, toženčeva odškodninska odgovornost verjetno ne bo več sporna, če pa bo sodišče dognalo, da toženec psa ni redil, oziroma če bo dognalo, da ga je redil, da pa z ravnanjem žene in posledico njenega ravnanja ni mogel in moral računati, se bo pa njegova odškodninska odgovornost verjetno postavila pod vprašaj.

Pri vnovičnem odločanju naj sodišče prve stopnje izhaja tudi iz ostalih pritožbenih navedb tožene in tožeče stranke, glede katerih se pritožbeno sodišče ob razveljavitvi sodbe ni moglo opredeliti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka ima pravni temelj v dol. III. odst. 165. čl. ZPP.