Jedro

V konkretnem primeru je tožena stranka izhajala iz določila 7. tč. 48. a čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij po katerem se domneva tudi v morebitnih pravdnih postopkih, da je družbena lastnina oškodovana, če je podjetje odpisalo terjatve, pa odpis ni utemeljen z ustreznimi dejstvi ali dokazili (kot npr. sodni spor, prerekana terjatev, stečaj oz. likvidacija dolžnika, druga argumentirana dejstva, ki dokazujejo, da je terjatev dvomljiva ali sporna) oz. ni bil sprožen postopek izterjave.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je zahtevku tožeče stranke ugodeno, spremeni, tako, da se zahtevek tožeče stranke, da se odločba SDK v RS Sloveniji, Podružnica v Novi Gorici št. 380-41/5/93-4-SK z dne 24.2.1994 tudi v delu, ki se nanaša na odpravo ugotovljenih oškodovanj družbene lastnine in uskladitev vknjiženja oz. povečanja raznih kratkoročnih terjatev in povečanja začetnega družbenega kapitala za 20.643.594,80 SIT, zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranke je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 647.715,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 133.875,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločbo SDK v R Sloveniji z dne 24.2.1994 v delu, ki se nanaša na odpravo ugotovljenih oškodovanj družbene lastnine, uskladitev knjiženja oz. povečanja raznih kratkoročnih terjatev in povečanje začetnega družbenega kapitala za 20.643.594,80 SIT razveljavilo, v preostalem delu pa zahtevek tožeče stranke na razveljavitev navedene odločbe zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 606.032,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1997 do plačila v osmih dneh pod izvršbo.

2. Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen pritožuje tožeča stranka, v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno pa tožena stranka po svoji pooblaščenki.

3. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi oz. da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi obširno razloguje, zakaj meni, da odločba tožene stranke ne nalaga tožeči stranki tega kar bi po zakonu morala, to je pravilnega izkazovanja višine družbenega kapitala. Odločba tožene stranke je namreč v nasprotju z določbami samega zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, zlasti pa uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja. Na pravilnost odločitve ne more vplivati stališče izvedenca, češ da naj bi revizijski organ formalno bil upravičen zahtevati, da se terjatve do kupcev povečajo v breme konta 129 in to največ v višini 356.559.094,10 SIT.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Tožena stranka se sicer pritožuje v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče tudi ta del tožbenega zahtevka zavrne. V pritožbi navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje glede tega, da naj bi šlo pri znesku 20.643.594,80 SIT za nakup EDP-jev in ne za dolgoročni kredit. Glede na to, da je H. C. tožeči stranki že plačal 5 % vrednosti in kasneje za terjatev iz naslova kreditov prejel od H. d.o.o. plačilo v višini 50 % vrednosti terjatve po pogodbi o predčasnem vračilu kredita, nikakor ne gre za navidezno pogodbo, ki naj bi prekrivala nakup EDP-JEV. Vsaj obresti v višini 3.837.000,00 SIT je treba šteti kot oškodovanje družbene lastnine, saj je to ugotovil sam izvedenec P..

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pač pa je utemeljena pritožba tožene stranke.

K pritožbi tožeče stranke:

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so neutemeljene trditve tožeče stranke o tem, da naj bi sodišče prve stopnje pri odločitvi ravnalo v nasprotju z določili Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in v nasprotju z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Ur. list RS št. 24/93 s popravki in spremembami ter dopolnitvami). V konkretnem primeru je tožena stranka izhajala iz določila 7. tč. 48. a čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij po katerem se domneva tudi v morebitnih pravdnih postopkih, da je družbena lastnina oškodovana, če je podjetje odpisalo terjatve, pa odpis ni utemeljen z ustreznimi dejstvi ali dokazili (kot npr. sodni spor, prerekana terjatev, stečaj oz. likvidacija dolžnika, druga argumentirana dejstva, ki dokazujejo, da je terjatev dvomljiva ali sporna) oz. ni bil sprožen postopek izterjave. Tožeča stranka te domneve ni ovrgla, ampak se sklicuje na tisti del odločbe tožene stranke, ki govori o tem, kako naj bi se ta napaka odpravila. Tožena stranka je namreč v skladu s 7. tč. 48. c čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij tožeči stranki naložilo povečanje oz. vzpostavitev terjatev v revalorizirani višini in povečanje družbenega kapitala. Da je imela tožena stranka za tako odločitev podlago v zakonu, je potrdil tudi izvedenec V. P., ki je na glavni obravnavi dne 16.12.1997 izrecno izpovedal, da je bilo formalno ravnanje agencije pravilno in je dejansko glede na navedeni predpis takšno njeno ravnanje tudi zahteval oz. omogočal, vse to pa stanju na dan 31.12.1992. Zato seveda za predmetni primer tudi ne pridejo v poštev določbe že omenjene Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, ki ureja otvoritveno bilanco stanja šele s 1.1.1993. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje vprašanje računovodsko tehnične izvedbe popravkov o vrednosti terjatev do kupcev ni bistveno za odločitev o zadevi. Gre za to, da je tožeča stranka odpisala terjatve v revalorizirani višini 1.109.248.391,20 SIT, za ta odpis pa ni izkazala nobenih utemeljenih razlogov.

K pritožbi tožene stranke:

8. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana odločba tožene stranke je namreč izdana v skladu z določilom 10. tč. 48. a in 10. tč. 48. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Po teh določilih se namreč domneva tudi v morebitnih pravdnih postopkih, da je družbena lastnina oškodovana v vseh drugih primerih, v katerih je kot obrestna mera določena obrestna mera nižje od R + 8 %, in v takem primeru lahko tožena stranka naloži podjetju vzpostavitev terjatev do posojilojemalcev in povečanje družbenega kapitala. Glede na to, kako je posel tožeča stranka v svojem računovodstvu izkazala gre dejansko za odobritev brezobrestnega kredita in ne za navidezni nakup EDP sredstev. Če je v računovodstvu poslovni dogodek prikazan kot brezobrestni kredit, se stranka ne more sklicevati na to, češ da gre samo za navidezno knjiženje in da dejansko gre za drug posel in torej drugačen poslovni dogodek. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke, izpodbijano sodbo v delu, v katerem le tožbenemu zahtevku ugodeno spremenilo in tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je ustrezno spremenilo tudi odločbo o stroških postopka, saj je tožena stranka v celoti uspela v sporu in ji gredo zato vsi stroški postopka, le-ti pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje samega znašajo 647.715,00 SIT (2. odst. 166. v zv. s 1. odst. 154. čl. ZPP).

9. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, to pa so stroški odvetnika za nagrado za sestavitev pritožbe, ki znašajo 133.875,00 SIT.