Jedro

Tožena stranka je od podjetja prenosnika s pravnim poslom prevzela pravico izdajanja televizijskega programa, prav tako je prevzela pravico uporabe nacionalne frekvence, na kateri je lahko program tudi oddajala. V obravnavanem primeru je zato šlo za prenos dejavnosti po 73. členu ZDR. Navedeno pomeni spremembo delodajalca po samem zakonu, torej brez odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in brez sklenitve nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Pogodba, ki jo ima delavec sklenjeno z delodajalcem prenosnikom, velja nespremenjena naprej pri delodajalcu prevzemniku in je ni dovoljeno odpovedati. Zato je tožnici potrebno priznati pravice iz pogodbe o zaposlitvi sklenjeni pri delodajalcu prenosniku.

Izrek

Pritožba tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I – III točki izreka delno spremeni tako, da se datum 1. 6. 2012 nadomesti z datumom 4. 6. 2012. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od vključno 1. 6. 2012 dalje, z istimi pogodbenimi in drugimi pravicami ter obveznostmi, ki jih je imela pri gospodarski družbi A. d. o. o. po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 5. 2011 (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati na delovno mesto odgovorni urednik, ji vzpostaviti delovno razmerje za obdobje od 1. 6. 2012 dalje ter ji od tega dne vpisati delovno dobo v ustrezno matično evidenco (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plačo od 1. 6. 2012 do ponovnega nastopa dela, odvesti od bruto plače davke in prispevke ter tožnici izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.281,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi ter skladno s 351. členom ZPP izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 1. 6. 2012 dalje, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo kot dokaz priložila tudi prijavni-odjavni dokument družbe A. d. o. o., iz katerega izhaja, da je tožnica bila dne 3. 6. 2012 odjavljena iz obveznih zavarovanj. Sodišče je zato storilo napako, ko je ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 6. 2012 naprej, saj tožnica ne more biti hkrati zaposlena pri dveh delodajalcih. Tožnici je zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje pri družbi A. d. o. o. dne 2. 6. 2012, dne 3. 6. 2012 pa je bila odjavljena iz obveznih zavarovanj. Tožena stranka meni, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni obrazložilo razlogov, zakaj je štelo, da je šlo v danem primeru za prenos dejavnosti po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Pri razlagi 73. člena ZDR je potrebno uporabiti Direktivo sveta 2001/23/ES z dne 21. 3. 2001, v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij. V postopku ni bilo dokazano, da so prešli k toženi stranki zaposleni in da je bil izveden prenos osnovnih sredstev, prav nasprotno je bilo ugotovljeno, da tožena stranka izdaja povsem druge programe, ki jih družba A. d. o. o. ni izvajala, zato tudi o ohranjanju identitete oziroma o prenosu ekonomske celote ni mogoče govoriti. Tožena stranka meni, da je lahko družba A. d. o. o., v okviru svobodne gospodarske pobude, prodala premoženjske pravice toženi stranki, pri tem pa ni bilo mogoče nanjo prenesti bremena zaposlitve delavcev družbe. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe. V dopolnitvi pritožbe z dne 7. 2. 2013 pa je tožena stranka navedla, da je s strani družbe A. d. o. o. prejela šele 5. 3. 2013 odločbi APEK z dne 17. 12. 2012, s katero je bil zavrnjen zahtevek družbe A. d. o. o. za prenos dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti na toženo stranko in odločbo z dne 28. 2. 2013, s katero je bilo izdano dovoljenje družbi A. d. o. o. za izvajanje televizijske dejavnosti in sicer je bilo dovoljeno za televizijski program C. izvajanje radijske dejavnosti. Ker brez svoje krivde tožena stranka sodišču ni mogla predložiti odločb pravočasno, jih je predložila, takoj ko jih je prejela. Glede na izdano odločbo z dne 17. 12. 2012, s katero je bil zavrnjen zahtevek družbe A. d. o. o. za prenos dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti na toženo stranko, posledično to pomeni, da je bila razveljavljena pogodba o prenosu izvajalskih pravic, sklenjena 1. 2. 2012 med družbo A. d. o. o. in toženo stranko. Iz odločbe z dne 28. 2. 2013 pa jasno izhaja, da družba A. d. o. o. še vedno opravlja izvajanje televizijske dejavnosti, zato nikakor ne vzdrži stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je šlo med družbo A. d. o. o. in toženo stranko za prenos dejavnosti.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je dokazni postopek jasno pokazal, da tožena stranka nadaljuje s programsko shemo družbe prenosnice, v kateri je vrsta enakih oddaj, nekaj je malenkost modificiranih le z drugim imenom, nekaj pa je takih, ki so bile kot novost že planirane pri družbi prenosnici. Nobenega dvoma ni, da je družba prenosnica torej družba A. d. o. o., televizijsko dejavnost v celoti opustila in da je tožena stranka kot prevzemnica dejavnosti to dejavnost začela izvajati in jo opravljala, pri tem pa uporabljala celo prostore in opremo za izvajanje te dejavnosti, ki jih je pred tem uporabljala družba A. d. o. o.. Prevzela je vse delavce, le tožnice, ki je bila na to dejavnost vezana, ni prevzela. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen glede datuma dejanskega prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe (I. do III. točka izreka) napačno zapisalo datum prenehanja delovnega razmerja tožnice pri družbi A. d. o. o., saj je iz Prijave-odjave iz obveznega zavarovanja razvidno, da je družba A. d.o.o. tožnico odjavila iz obveznega zavarovanja dne 3. 6. 2012. Zato je pritožbeno sodišče popravilo v izreku sodbe sodišča prve stopnje datum 1. 6. 2012 in ga nadomestilo z datumom 4. 6. 2012. Tožnica je bila v delovnem razmerju pri družbi A. d.o.o. do 3. 6. 2012, zato je tožena stranka dolžna tožnici priznati delovno razmerje od 4. 6. 2012 dalje ter tožnici od tega datuma obračunati bruto plačo. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, v čem naj bi bila relevantnost njegovih zaključkov, da je v konkretnem primeru šlo za spremembo delodajalca v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR. Glede na zakonsko opredelitev je ta kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pri delodajalcu prenosniku (družbi A. d. o. o.) opravljala naloge odgovorne urednice. Družba A. d. o. o. je svojo dejavnost s pravnim poslom prenesla na toženo stranko in sicer je toženi stranki prodala frekvenco za oddajanje televizijskega programa. Podjetje A. d. o. o. je to dejavnost v celoti opustilo medtem ko je tožena stranka navedeno dejavnost prevzela in pričela z oddajanjem televizijskega programa. Zakoniti zastopnik tožene stranke je dne 9. 2. 2012 na MIZKŠ posredoval dopis za spremembo izdajateljskih pravic programa A.B., ki jih je imelo podjetje A. d. o. o., s pravnim poslom pa so le-te prešle na toženo stranko. V vlogi je zakoniti zastopnik tudi zapisal, da je odgovorni urednik ostal isti. Da je tožnica ostala odgovorna urednica, izhaja tudi iz odločbe MIZKŠ z dne 24. 2. 2012 (C7).

V skladu z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Navedena določba sledi direktivi 2001/23/S z dne 21. 3. 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delo v podjetjih ali obratov, ki zagotavlja varstvo delavcev v primeru spremembe delodajalca. Določbe ZDR o spremembi delodajalca je potrebno razlagati ob upoštevanju navedene direktive in obsežne sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti – SES (sodba VS opr. št. VIII Ips 11/2008 z dne 10. 2. 2009 in VIII Ips 202/2008 z dne 19. 4. 2010).

Odločilni kriterij prenosa v smislu direktive je ohranitev identitete podjetja (dela podjetja). Za ohranitev identitete gre v primeru, ko preneseno podjetje ali del podjetja nadaljuje ali vnovič začne opravljati enako ali podobno dejavnost pri novem delodajalcu. V skladu s 4. členom direktive tak prenos sam po sebi niti delodajalcu prenosniku niti delodajalcu prevzemniku ne daje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V posameznih sodbah je sodišče SES navedlo merila, ki se upoštevajo za presojo ali gre za prenos v skladu z direktivo. Tako je tudi odločilo, da se direktiva 2001/23/ES uporablja, ko družba (delodajalec prenosnik) s pogodbo prepusti opravljanje dejavnosti drugi družbi (delodajalcu prevzemniku), čeprav je pred tem delo v okviru te dejavnosti opravljal le en delavec. V zadevi Merckx in Neuhuys (C – 171/94 in 172/94) pa je SES zapisalo, da je ključno pri ugotavljanju ali gre za prevzem ali je eno podjetje prenehalo opravljati dejavnost in, da je ta dejavnost zaupana novemu podjetju, ki bo tako opravljalo enako dejavnost kot jo je podjetje prenosnika in pri tem ni bistveno, ali je prišlo hkrati tudi do prenosa osnovnih sredstev.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo razlogov, zakaj je štelo, da je šlo v danem primeru za prenos dejavnosti po 73. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožena stranka od podjetja A. d. o. o. s pravnim poslom prevzela pravico izdajanja televizijskega programa A.B. oziroma A.C., kot ga je kasneje preimenovala, prav tako pa je prevzela pravico uporabe nacionalne frekvence, na kateri je lahko program tudi oddajala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je šlo za prenos dejavnosti po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih in se je tudi pravilno sklicevalo na Direktivo Sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 ter na obsežno sodno prakso SES. Pritožbeno sodišče se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje popolnoma strinja in zato razlogov ne ponavlja.

Če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Navedeno pomeni spremembo delodajalca po samem zakonu, torej brez odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in brez sklenitve nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Pogodba, ki jo ima delavec sklenjeno z delodajalcem prenosnikom velja nespremenjena naprej pri delodajalcu prevzemniku in je ni dovoljeno odpovedati. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo pravice iz pogodbe o zaposlitvi sklenjeni pri delodajalcu prenosniku. Ker je do spremembe delodajalca prišlo že dne 4. 6. 2012 kasnejši odločbi APEK z dne 17. 12. 2012 in 28. 2. 2013, na katere se sklicuje tožena stranka v dopolnitvi pritožbe z dne 7. 2. 2013, na odločitev v sporni zadevi ne morejo vplivati.

Tožena stranka je k odgovoru na tožbo priložila listino potrdilo o Prijavi-odjavi v zavarovanje (priloga B1), iz katere izhaja, da je družba A. d. o. o. tožnico odjavila dne 3. 6. 2012 in navedenega tožnica ni prerekala. Zato je sodišče prve stopnje napačno priznalo tožnici obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki od 1. 6. 2012 in je pritožbeno sodišče iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje v točki I do III izreka spremenilo tako, da je datum 1. 6. 2012 nadomestilo z datumom 4. 6. 2012 (3. alinea 358. člena ZPP). Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno izpodbijala datum 1. 6. 2012, od katerega je sodišče prve stopnje tožnici priznalo delovno razmerje pri toženi stranki, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala dne 3. 6. 2012 in je bila tožnica tega dne tudi odjavljena iz obveznih zavarovanj.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, tožnica pa ker je svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni prispeval k rešitvi predmetnega spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.