Jedro

Uporaba obrestne mere zamudnih obresti, določene samo za obrestovanje obveznosti, izraženih v neki določeni valuti, za določitev obrestne obveznosti od obveznosti, izražene v neki drugi valuti ni v skladu z javnim redom Republike Slovenije, če ima za posledico pridobitev premoženjske koristi, ki nima podlage v kakšnem predpisu in nasprotuje tudi načelu pravičnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča 1. stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Prizna se sodba na podlagi pripoznave Okrožnega gospodarskega sodišča v Zagrebu z dne 6. oktobra 1992 opr. štev. XI-P-.../92 v obsegu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati 234.009,63 DEM, oziroma protivrednost v HRD po tečaju na dan plačila in ji povrniti stroške spora 153.000,00 HRD, vse v roku osmih dni pod izvršbo.

2. Predlog predlagatelja na priznanje sodbe, navedene pod tč. 1./ v obsegu, v katerem je naloženo toženi stranki da mora plačati tožeči stranki tudi obresti po zakonu o višini obrestne mere zamudnih obresti od 12.3.1992, se zavrne."

II. V ostalem se pritožba nasprotnega udeleženca zavrne kot neutemeljena in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje priznalo v izreku tega sklepa navedeno sodbo, s katero je bilo toženi stranki (nasprotnemu udeležencu) naloženo, da mora tožeči stranki (predlagatelju) plačati 234.009,63 DEM, oziroma protivrednost v HRD po tečaju na dan plačila, in sicer z obrestmi po zakonu o višini obrestne mere zamudnih obresti od 12.3.1992 dalje ter ji povrniti stroške spora 153.000,00 HRD v osmih dneh pod izvršbo.

Sklep sodišča prve stopnje izpodbija nasprotni udeleženec s pravočasno vloženo pritožbo. V njej navaja, da je terjatev sicer res priznal toda s tem, da naj se z izrekom sodbe oziroma z izvršbo počaka do prenehanja vojnih razmer v BiH. Pojasnjuje tudi, da samo zaradi njih svojih obveznosti ni mogel izpolniti. Sodišču predlaga, da naj sklep sodišča prve stopnje in sodbo Okrožnega gospodarskega sodišča v Zagrebu razveljavi.

Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS štev. 1/91-I) uporabljajo sodišča v Republiki Sloveniji v postopku za priznanje tuje sodne odločbe smiselno določbe zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. list SFRJ štev. 72/82; v nadaljevanju: MZP) kot republiški predpis.

Odločba Okrožnega gospodarskega sodišča v Zagrebu je tuja sodna odločba. Tuja sodna odločba se izenači z odločbo sodišča Republike Slovenije in ima tudi enak pravni učinek v Republiki Sloveniji, če jo prizna sodišče Republike Slovenije (1. odst. 86. člena MZP). V postopku priznanja tuje sodne odločbe pa se sodišče omeji samo na preizkus obstoja pozitivnih oziroma negativnih predpostavk iz 87. do 92. člena MZP. Razlogi izven omenjenih določb MZP, ki bi jih stranka v postopku sicer lahko uveljavljala kot pritožbene razloge po določbah zakona o pravdnem postopku, za odločitev v postopku priznanja tuje sodne odločbe niso relevantni. Prav takšni pa so razlogi, ki jih nasprotni udeleženec uveljavlja s pritožbo. Zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Nasprotni udeleženec bi jih lahko uveljavljal samo v pritožbi zoper sodbo Okrožnega gospodarskega sodišča v Zagrebu. Te pa ni vložil. S pravnim sredstvom, vloženim na Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa tudi ne more izpodbijati odločbe tujega sodišča, kar Okrožno gospodarsko sodišče v Zagrebu vsekakor je.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so izpolnjene vse predpostavke za priznanje sodbe Okrožnega gospodarskega sodišča v Zagrebu. Pritožbeno sodišče se s stališčem sodišča prve stopnje strinja, v kolikor se takšna ugotovitev nanaša na odločitev o glavnem dolgu in o stroških postopka. Zato je pritožbo nasprotnega udeleženca zoper sklep sodišča prve stopnje v tem obsegu zavrnilo. Ne strinja pa se s takšno ugotovitvijo, v kolikor se ta nanaša na odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti.

Ena od negativnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za priznanje tuje sodne odločbe je, da njena izpolnitev v Republiki Sloveniji ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije (91. člen MZP). Ker je vprašanje skladnosti z javnim redom materialnopravno vprašanje, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP) preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da sodba tujega sodišča tudi v odločitvi o obveznosti plačila zamudnih obresti ni v nasprotju za javnim redom Republike Slovenije. Ugotovilo je, da ni. Meni namreč, da uporaba obrestne mere zamudnih obresti iz zakona o obrestni meri zamudnih obresti, če ima takšne posledice, kot jo ima v obravnavanem primeru, ni v skladu z javnim redom Republike Slovenije.

Po sodbi Okrožnega gospodarskega sodišča v Zagrebu mora nasprotni udeleženec (tožena stranka) poravnati svojo obveznost predlagatelju (tožeči stranki) v DEM, ali pa v protivrednosti, izraženi v HRD po tečaju na dan plačila. V obeh primerih je torej obveznost nasprotnega udeleženca (tožene stranke) izražena v valuti, ki ni domača valuta Republike Hrvatske. Okrožno gospodarsko sodišče v Zagrebu pa je za določitev obveznosti plačila zamudnih obresti uporabilo zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. list SFRJ štev. 57/89), katerega je Republika Hrvatska prevzela kot svojega (31. točka 1. člena zakona o preuzimanju...Nar. nov. RH štev. 53/91). Uporabilo je torej zakon, s katerim je Republika Hrvatska določila obrestno mero zamudnih obresti za obveznosti, izražene v njeni domači valuti.

Uporaba obrestne mere zamudnih obresti, določene samo za obrestovanje obveznosti, izraženih v neki določeni valuti, za določitev obrestne obveznosti od obveznosti, izražene v neki drugi valuti ni v skladu z javnim redom Republike Slovenije, če ima za posledico pridobitev premoženjske koristi, ki nima podlage v kakšnem predpisu in nasprotuje tudi načelu pravičnosti. Prav takšna situacija je nastala z uporabo obrestne mere zamudnih obresti, predpisane za obveznosti, izražene v HRD, za določitev obrestne obveznosti od obveznosti, izražene v DEM.

Obveznost, izražena v DEM, se realno ne zmanjšuje. Zato bi bilo upravičeno nekaj odstotno letno zamudno obrestovanje. Z uporabo obrestne mere po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti, po katerem se zamudne obresti obračunavajo mesečno, pa bi prišlo do izredno visokega, pravno in ekonomsko nesprejemljivega obrestovanja obveznosti, izražene v DEM. Zamudne obresti za julij 1992 so bile n. pr. 22,2% mesečno (odločba o eskontni stopnji NB Hrvatske za julij 1992 - 41/92-963), za september 24,36% mesečno (odločba o eskontni stopnji NB Hrvatske za september 1992 - 53/92-1236), za november 33,96% mesečno (odločba o eskontni stopnji NB Hrvatske za november 1992 - 72/92-1779), itd. V enem letu bi torej zamudne obresti nekajkrat presegle terjatev, katere realna vrednost se ohranja s tem, da je izražena v DEM. Takšno obrestovanje pa ni v skladu z Javnim redom Republike Slovenije, zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zahtevek na priznanje tuje sodne odločbe v delu, ki izhaja iz točke I/2 izreka te odločbe, zavrnilo (3. točka 380. člena ZPP).