Jedro

Izplačilo denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in izplačilo nadomestila plače v primeru ugotovitve nezakonitega prenehanja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi sta dve izplačili z različno pravno podlago, tako da eno ne izključuje drugega. Naknadno vzpostavljeno delovno razmerje s sodno odločbo tudi ne spremeni dejstva, da je nastopil primer, ki sta ga stranki s pogodbeno prepovedjo konkurenčne dejavnosti predvideli in prav za takšen primer opredelili medsebojne pravice in obveznosti. Zato je delavec lahko upravičen do nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in hkrati do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za spoštovanje konkurenčne klavzule v znesku 83,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2003 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek v znesku 48.527,70 EUR je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 1.542,18 EUR, ki jih mora nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in primarno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno predlaga spremembo sodbe tako, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 5.427,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2003 dalje do plačila; nadalje podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru, pa tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka, ki jih priglaša. Navaja, da je v tem sojenju bila sporna samo še višina nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Tožnik je zahteval odškodnino v znesku 48.527,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob 4. 2. 2003 dalje do plačila, sodišče prve stopnje pa je ugodilo zgolj zahtevku za plačilo 83,60 EUR z zahtevanimi obrestmi, pretežni del tožbenega zahtevka pa je zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožniku pripada odškodnina v skladu s petim odstavkom 7. člena pogodbe o zaposlitvi, ta pa naj bi znašala toliko kot realizirana provizija v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Ugotovitev sodišča prve stopnje je napačna iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je tožena stranka tožniku namesto osnovne plače izplačevala plačo v skladu s provizijskimi stopnjami. V pravdni zadevi Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 290/2004, ki jo tožnik vodi zoper toženo stranko glede plačila osnovne plače, je bilo sicer pravnomočno odločeno, da je tožena stranka tako osnovno plačo določala na provizijski način, vendar je zoper to sodbo vložena revizija. Iz spisa opr. št. Pd 290/2004 bi pritožbeno sodišče lahko ugotovilo, da je tožena stranka tožniku za mesece oktober 2002, november 2002 in december 2002 izplačevala plačo – provizijo v skupnem znesku 382.704,00 SIT ali 1.596,99 EUR. Drugi razlog za zmotno odločitev sodišča prve stopnje pa je v napačnem tolmačenju pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ni pravilno tolmačilo določila četrtega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati odškodnino za zmanjšanje možnosti pridobivanja prihodkov. Iz besedila „dolžno izplačevati“ je razbrati, da ne gre za enkratno izplačilo, ampak za trajajočo obveznost, torej za večkratno mesečno izplačilo v višini treh provizij pred dnem prenehanja delovnega razmerja. Tudi peti odstavek 7. člena pogodbe se glede na pravice do odškodnine sklicuje na četrti odstavek istega člena, kar pomeni, da izplačilo ni enkrat, ampak mesečno in traja toliko časa, kolikor traja konkurenčna klavzula. Smiselne enake so tudi določbe panožne kolektivne pogodbe A., ki se nanašajo na plačilo odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule. V kolikor bi sodišče ocenilo, da sta določili četrtega in petega odstavka 7. člena med seboj nasprotni ali nejasni, je potrebno upoštevati pravila o razlagi pogodb v skladu z določili OZ. V tem primeru se pogodbena določila razlagajo v korist tiste stranke, ki ni bila sestavljavec pogodbe, v konkretnem primeru tožnika. Tako zaključek sodišča o višini odškodnine oziroma nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ni pravilen. Treba je upoštevati, da je provizija določena nepravilno in prenizko, prav tako pa je potrebno upoštevati, da ne gre za enkratno dajatev, ampak za mesečno obveznost. Tožnik se tudi nikakor ne more strinjati s tolmačenjem prvostopenjskega sodišča, da je bilo v njegovi pogodbi o zaposlitvi upoštevano načelo enake vrednosti dajatev. Tožnikova obveznost plačila pogodbene kazni v višini 24 mesečnih plač, nikakor ni primerljiva s plačilom treh mesečnih provizij. V kolikor v pogodbi o zaposlitvi ni določena ekvivalenca obveznosti, potem pogodbeno voljo strank zamenja zakonski minimum 1/3 povprečne mesečne plače delavcev v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Ne strinja se z razlogovanjem višjega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 1480/2008, ko je sprejelo stališče, da tožniku ne gredo pravice po ZDR, veljavnem po 1. 1. 2003, češ da je tožniku delovno razmerje prenehalo po stari delovnopravni zakonodaji in mu zato gredo pravice po tej zakonodaji. Tako razlogovanje je izrazito v škodo delavcem in 246. členu ZDR, ki določa, da prične ta zakon veljati 1. 1. 2003. Katere pravice pripadajo tožniku, je odvisno od tega kdaj je posamezna pravica – terjatev tožniku nastala. V času pred 1. 1. 2003 ni bil začet noben postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule, res je, da je bil v letu 2002 izveden postopek za prenehanje delovnega razmerja tožniku, vendar po tem postopku ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici iz naslova vtoževane odškodnine. Ustavno sodišče Republike Slovenije v svojih odločbah že odločilo, da je v ZDR predpisan minimum pravic, katerim se delavec ne more odpovedati. Ker so določbe novega ZDR za tožnika ugodnejše od prejšnjih predpisov in ker je terjatev tožnika dospela v plačilo v času veljavnosti novega ZDR, bi sodišče obseg in vsebino te pravice moralo določiti po določbah 39. člena ZDR in tožniku priznati odškodnino najmanj v višini 1/3 njegove bruto plače, česar pa ni storilo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Neutemeljena so zatrjevanja tožnika, da je bilo s sodbo prvostopenjskega sodišča dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je dovolj natančno opredelilo tako pojem provizije kot to izhaja iz Pravilnika o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov z dne 21. 2. 2001 kot pojem osnovne plače, ki je bila tožniku izplačana na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi in razlike med njima. Tožnikovo stališče, da mu za osnovo za izračun odškodnine poleg provizije pripada tudi osnovna plača, ker naj bi bila osnovna plača zavarovalnega zastopnika določena na osnovi doseženih provizij, je zmotno in neutemeljeno. Neutemeljeno je tudi stališče tožnika o trajajoči dolžnosti izplačevanja odškodnine za obdobja trajanja konkurenčne prepovedi 24 mesecev, pri čemer se tožnik nepravilno sklicuje na četrti odstavek 7. člena pogodbe o zaposlitvi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je obveznost tožene stranke do tožnika v primeru njegovega spoštovanja konkurenčne prepovedi opredeljena v petem odstavku 8. člena pogodbe o zaposlitvi, sama dikcija opredelitve navedene obveznosti, pa je povsem skladna oziroma enaka z določili petega odstavka 14. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki obveznost tožene stranke do zavarovalnega zastopnika za izplačilo odškodnine zaradi konkurenčne prepovedi opredeljuje povsem enako, in sicer v višini realizirane provizije zavarovalnega zastopnika v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Neutemeljene so tudi trditve tožnika o neobstoju ekvivalence dajatev. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je bila tožnikova delovna storilnost izredno nizka in da bi bila ob primerni storilnosti oziroma delovni uspešnosti tožnika navedena odškodnina znatno višja. Tožnik bi bil v primeru preseganja osnovnega plana poleg osnovne plače upravičen tudi do izplačila stimulacije v skladu z veljavnim splošnim aktom tožene stranke. Dejanska odškodnina za spoštovanje konkurenčne klavzule je bila odvisna od delavca, torej od tožnika samega in sploh ni bila fiksno določena in je bila dajatev tožene stranke lahko znatno višja kot pa v navedenem primeru, zato je neutemeljena trditev tožnika o kršitvi načela enake vrednosti dajatev. Neutemeljeno je tudi stališče tožnika, da je bilo o odškodnini odločeno po 1. 1. 2003, ko je že veljal nov ZDR, zaradi česar je upravičen do zakonskega minimuma 1/3 povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. V skladu z ZDR/90 kot tudi načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij, je namreč za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ključna vsebina dogovora strank v pogodbi o zaposlitvi. V pogodbi je v primeru prenehanja delovnega razmerja opredeljena obveznost plačila odškodnine zaradi konkurenčne prepovedi, pri čemer sama pravica do odškodnine nastane z dnem prenehanja delovnega razmerja in ne z dnem njene zapadlosti, kot to zmotno zatrjuje tožnik. Ker je nesporno, da je do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki prišlo v decembru 2002, je s tem istočasno nastala tudi pravica tožnika do izplačila navedene odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi in je tako zmotno in napačno zatrjevanje tožnika, da datum zapadlosti navedene terjatve pomeni tudi njen nastanek in je zato posledično tudi upravičen do odškodnine po novem ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede zavrnjenega zahtevka in odločitve o stroških postopka, v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2001. V prvotnem sojenju je bil tožbeni zahtevek zavrnjen iz razloga, ker je bilo v sodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in je bil vrnjen nazaj na delo in prejel reparacijo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zato sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli stališče, da tožnik ne more za čas od prenehanja delovnega razmerja, za katerega je bilo v pravnomočno končanem sodnem postopku ugotovljeno, da je bilo nezakonito, do ponovnega nastopa dela tožnika pri toženi stranki, to je po njegovih navedbah eno leto in deset mesecev, prejeti celotno plačo za sporno obdobje in poleg tega za isto časovno obdobje še odškodnino zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi. Na revizijo tožeče stranke pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je zavzelo stališče, da pravno stališče nižjih sodišč ni pravilno. Dejanska in pravna podlaga za izplačilo nadomestila plače delavcu, ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje in podlaga za plačilo denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, sta drugačni. Plačilo nadomestila plače delavcu, za katerega se v sodnem postopku ugotovi, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, je povezano s splošno uveljavljanim načelom reintegracije delavca, s čimer se z odločitvijo sodišča vzpostavi stanje, ki je veljalo pred protipravnim ravnanjem ali odločitvijo delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. V primeru sodne odločbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, uveljavljanje nadomestila plače predstavlja uveljavljanje poslovne odškodninske obveznosti delodajalca za povračilo škode, ki jo je z nezakonitim prenehanjem pogodbe povzročil (tudi 239. in naslednji členi Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Osnovni namen priznanja nadomestila plače je torej povračilo celotne škode v zvezi s vzpostavitvijo stanja, kot je bilo pred protipravnim ravnanjem delodajalca. Vsebina in namen določb o konkurenčni klavzuli (pogodbeni obveznosti) ter o denarnem nadomestilu za spoštovanje te klavzule, sta drugačna. Gre za poseben dogovor o prepovedi delavčeve konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, ki je posledica upravičene težnje delodajalca po omejevanju konkurence in ima izhodišče v 74. člena Ustave Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/91-I in naslednji). Delavec na drugi strani s takšno klavzulo pod določenimi pogoji in prostovoljno pristane na začasno omejitev pravice do proste izbire zaposlitve, zaradi česar mu mora pripadati ustrezno materialno nadomestilo. Namen konkurenčne klavzule na strani delodajalca je torej zaščita njegovih upravičenih interesov in preprečevanje nastanka škode, če bi delavec, ki je pri svojem delu ali zvezi z delom, pridobil tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in zveze, po prenehanju delovnega razmerja iz določenih razlogov (28. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) začel opravljati konkurenčno dejavnost. Potencialna nevarnost takšne škode in s tem upravičen interes zaščite delavca nastopi takoj po prenehanju delovnega razmerja in ni odvisno od odločitve v morebitnem sporu delavca in delodajalca o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Izplačilo denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in izplačila nadomestila plače v primeru ugotovitve nezakonitega prenehanja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej ni mogoče mešati. Gre za različni podlagi izplačil – eno ne izključuje drugega. Delavec od delodajalca v času delovnega razmerja sicer ne more uveljavljati istočasno izplačevanje plače in nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, vendar se klavzula ne nanaša na ta čas. Naknadno vzpostavljeno delovno razmerje s sodno odločbo ne spremeni in ne more spremeniti dejstva, da je nastopil primer, ki sta ga stranki s pogodbeno prepovedjo konkurenčne dejavnosti predvideli in prav za takšen primer opredelili medsebojne pravice in obveznosti. Zato je delavec lahko upravičen do nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

Tako je bilo v tem individualnem delovnem sporu le še potrebno presoditi kakšna višina nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule pripada tožniku. Sodišče prve stopnje je v ta namen pravilno presojalo dogovor v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2001, ki je bil podlaga za plačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Zmotno je stališča tožnika, da bi sodišče moralo upoštevati kot podlago za nadomestilo za konkurenčno klavzulo določbo novega Zakona o delovnih razmerjih, ki je pričel veljati 1. 1. 2003. Tožnik je namreč sklenil delovno razmerje in se dogovoril za konkurenčno klavzulo v času veljavnosti stare delovnopravne zakonodaje. Delovno razmerje mu je tožena stranka odpovedala v času veljavnosti stare delovnopravne zakonodaje, le do samega prenehanja je dejansko prišlo 3. 1. 2003. V letu 2003 tožnik ni opravljal dela, prav tako pa se stranki nista dogovorili, da se spremenijo določbe o konkurenčni prepovedi in konkurenčni klavzuli in uveljavijo določbe uvedene z novim ZDR. Zato je tudi po zaključku pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati veljavno pogodbo o zaposlitvi in njene določbe v zvezi z višino nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

Zmotne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo določbe pogodbe o zaposlitvi, ki v 7. členu določajo prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Stranki sta se dogovorili, da delavec dve leti, ne glede na način prenehanja delovnega razmerja, ne bo opravljal poslov s področja zavarovalništva in da bo v primeru kršitve plačal toženi stranki pogodbeno kazen v višini 24-ih izplačanih bruto povprečnih plač na zaposlenega pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih. Tožena stranka pa se je zavezala za spoštovanje konkurenčne klavzule tožniku plačati v roku enega meseca po prenehanju delovnega razmerja odškodnino oziroma odmeno v enkratnem znesku v višini realizirane provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Določba je tudi po zaključku pritožbenega sodišča jasna in sicer gre za enkratno izplačilo, kot izhaja iz določbe petega odstavka 7. člena, saj tu govori o zavezanosti delodajalca plačati odškodnino v roku enega meseca po prenehanju delovnega razmerja. Določeno je tudi, da mora tožena stranka v primeru zamude priznati in izplačati poleg odškodnine tudi zakonite zamudne obresti. Res sicer četrti odstavek tega člena vsebuje besedico „izplačevati“ odškodnino, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča to ne more voditi k zaključku, da se je tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi zavezala izplačati odškodnino za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini, določeni v petem odstavku pomnoženo s 24 mesecev, to je trajanjem veljavnosti konkurenčne klavzule. Zgolj glagol „izplačevati“ namesto „izplačati“ namreč ne zadostuje za tak zaključek, za kakršnega se zavzema tožnik.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi bilo potrebno kot znesek provizije upoštevati znesek celotne plače. Določba petega odstavka 7. člena je namreč jasna in govori o višini realizirane provizije, da provizija ne pomeni plače, pa lahko sklepamo tudi iz ostalih določb pogodbe o zaposlitvi, ki določajo osnovno plačo in stimulacijo, ki jo vežejo na določbe Pravilnika o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je pri odmeri nadomestila za spoštovanje konkurenčne prepovedi upoštevalo obračune provizij za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja, to je oktober, november in december 2002 in provizijsko stopnjo iz 7. člena Pravilnika o nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov. Tožnik je v teh treh mesecih dosegel skupaj provizijo 20.035,00 SIT, oziroma 83,60 EUR.

Povsem nerealno je zavzemanje tožnika, da sklenjena pogodba o zaposlitvi in določba o nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule pomeni, da bi morala tožena stranka po določbi petega odstavka 7. člena kot odškodnino upoštevati višino realizirane provizije v zadnjih treh mesecih pri čemer to pomeni plačo zadnjih treh mesecev in mu takšno odškodnino izplačevati 24 mesecev. To pomeni, da bi se tožena stranka zavezala svojemu delavcu po prenehanju delovnega razmerja še 24 mesecev plačevati vsak mesec tri plače. Tako razumevanje pogodbenih določil je povsem napačno.

Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe v zvezi neenakostjo dajatev glede na določbe pogodbene kazni v višini 24-ih mesečnih plač v primeru kršitve konkurenčne klavzule. Sodišče bi namreč vsebino te določbe presojalo le v primeru, če bi tožnik kršil konkurenčno klavzulo in bi delodajalec, to je tožena stranka, uveljavljal pogodbeno kazen. V takem primeru pa bi moralo sodišče presojati ekvivalentnost dajatev in presoditi ali je bila ta določba nična. V tem individualnem delovnem sporu pa je sodišče odločalo o nadomestilu za konkurenčno prepoved, za katero sta se dogovorili stranki in bi bila odločitev v škodo tožeče stranke, če bi sodišče ugotovilo, da so določbe v pogodbi o zaposlitvi o konkurenčni prepovedi in konkurenčni klavzuli nične iz razloga, ker ne gre za ekvivalentnost dajatev. Kajti v takem primeru bi moralo sodišče ugotoviti, da so določbe pogodbe o zaposlitvi v tem delu nične, kar pa bi imelo za posledico, da tudi tožeča stranka ne bi mogla uveljaviti nadomestila za spoštovanje konkurenčne prepovedi.

Kot pa je bilo že zgoraj obrazloženo, pa ni podlage, da bi sodišče pogodbeno voljo strank nadomestilo z zakonskim minimumom določenim v novem ZDR. Kajti pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena in se je izvajala le v času stare delovnopravne zakonodaje. Pri tem tožnik tudi spregleda, da 39. člen ZDR določa dolžnost delodajalca, da plačuje mesečno denarno nadomestilo za čas spoštovanja konkurenčne klavzule le v primeru, če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka primerljivega delavčevi prejšnji plači. Tega pa tožnik ni nikoli zatrjeval. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Sklenilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben. Za svojo odločitev je pritožbeno sodišča imelo podlago v določbi 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.