Jedro

Upoštevaje vse do sedaj navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo in procesnim vodstvom, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP in upoštevaje ustrezno sodno prakso zahtevi za izločitev sodnice in predlog za prenos pristojnosti zavrglo kot očitno neutemeljene, zaradi česar uveljavljani kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP nista podani.

Odvetnikom je treba dopustiti, da v ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo. Če bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode izražanja to onemogočili, bi lahko s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovih strank. Zato ESČP zastopa stališče, po katerem naj se odvetnikom v okviru opravljanja njihovega dela, še zlasti pa v njihovih nastopih pred sodiščem, dopusti ostro izražanje. Kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih izjav v postopku naj bo zato dopustno le v izjemnih primerih.

V skladu z ustavnosodno presojo velja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za sklep, da je izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet ravnanja, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke zasebne tožilke A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebna tožilka je kot stroške pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v višini 360,00 EUR, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 37459/2022 z dne 20. 3. 2023 obdolženega B. B. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da mora zasebna tožilka povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2. Zoper sodbo se zaradi kršitve ustavnih in konvencijskih pravic, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanske stanja pritožuje pooblaščenka zasebne tožilke, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo pooblaščenke zasebne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik, odvetnik C. C., s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica očitek o kršitvi 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) gradi na okoliščinah, ki naj bi utemeljevale dvom o nepristranskosti razpravljajoče sodnice. V tem kontekstu izraža nestrinjanje z odločitvijo sodnice posameznice, ki je zavrgla zahtevi za izločitev sodnice in predlog za prenos pristojnosti, ter uveljavlja kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega sojenja zaradi ravnanj sodnice, povezanih z vodenjem postopka, ki po stališču pritožnice kažejo na sodničino pristranskost. Takšnim pritožbenim trditvam pa ni mogoče pritrditi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točki 1 in 2 razlogov izpodbijane sodbe) je razvidno, da so bili zahtevi za izločitev, ki ju je pooblaščenka vložila na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023 in nato še v vlogi dne 17. 3. 2023, ter predlog za prenos pristojnosti, vložen na glavni obravnavi dne 20. 3. 2023, zavrženi na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP kot očitno neutemeljeni, podani z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, saj takšen namen izhaja iz vsebine samih zahtev za izločitev in predloga za prenos pristojnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z obširnimi in tehtnimi razlogi sodišča prve stopnje, katere pritožnica, ob ponavljanju navedb, do katerih se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, prvenstveno graja z navedbo, da je bilo iz ravnanj sodnice razbrati, da je že vnaprej sprejela odločitev o oprostitvi obdolženca. Podroben pregled celotne zadeve, zlasti pa zapisnikov o glavni obravnavi, ovrže pritožničine trditve, da je razpravljajoča sodnica neenako obravnavala stranke postopka. Pritožbeno sodišče namreč ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje na eni strani obdolžencu in priči D. D. izkazovalo naklonjenost, na drugi strani pa se neprimerno ter nespoštljivo obnašalo do zasebne tožilke in njene pooblaščenke ter bilo neodzivno na njune pripombe in ugovore, kot to navaja pritožnica. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 2. 2023 je razvidno, da je med zaslišanjem priče E. E. pritožnica predlagala izločitev razpravljajoče sodnice, katero je utemeljila (le) z navedbo, da zapisnik ne odraža realnega dogajanja v sodni dvorani, ker sodnica tudi po večkratnem pozivu ni zapisala, da je na vprašanje pooblaščenke namesto priče odgovoril obdolženčev zagovornik, odvetnik C. C. Takšne pripombe pa je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo ter jih tudi zapisalo, saj je na strani 2 zapisnika navedlo, da pooblaščenka vztraja, da se v zapisnik zapiše, da je zagovornik obdolženca po njenem vprašanju, kdo je v konkretni zadevi zapisal uradni zaznamek, povedal, da je priča že povedala, da se tega ne spomni. Tudi iz nadaljevanja zapisnika je razvidno, da je razpravljajoča sodnica pooblaščenki pojasnila, da je priča že povedala, da se ne spomni, in da je priča torej na to vprašanje že odgovorila. Vse to je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v točki 1 razlogov izpodbijane sodbe ter pri tem poudarilo, da pritožnica ni upoštevala navodil sodišča o tem, ali in kdaj ima besedo, prav tako pa je samovoljno prevzela diktiranje na zapisnik, ne glede na opozorila in procesno vodstvo razpravljajoče sodnice (enako izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 2. 2023 - list. št. 36). Glede na navedeno pritožnica, ki niti ne konkretizira, katere druge pripombe in ugovore je imela na zapisnik o glavni obravnavi z dne 13. 2. 2023, ne more prepričati s pritožbenimi trditvami o neenakem obravnavanju zasebne tožilke in obdolženca.

6. K obrazloženemu pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni odredilo, da se glavna obravnava snema, ni kršilo določb kazenskega postopka. Sodnik namreč po lastni oceni odloči, ali se bo glavna obravnava oziroma njen del snemal, zoper tako odredbo oziroma zavrnitev morebitnega predloga stranke tudi ni pritožbe, saj gre za diskrecijsko odločitev, ki spada v okvir procesnega vodstva glavne obravnave (drugi odstavek 303. člena ZKP in tretji odstavek 314. člena ZKP).1 Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prvi narok za glavno obravnavo razpisalo v razumnem času po vložitvi zasebne tožbe (to je v šestih mesecih). Prav tako pa je pravilno ocenilo navedbe pritožnice v smeri, da je priča D. D. v sorodstvenem razmerju s sodnico F. F., ki je sodelavka razpravljajoče sodnice. Z navedenim je bila pritožnica seznanjena že 9. 2. 2023 (list. št. 49), kar nenazadnje izhaja tudi iz pritožbe, zaradi česar je zahteva, ki jo je pritožnica vložila iz navedenega razloga šele 17. 3. 2023, to je tri dni pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, tudi po oceni pritožbenega sodišča prepozna (drugi odstavek 41. člena ZKP). Razen tega pa ne gre prezreti, da je sodnica F. F. okrožna sodnica svétnica na Okrožnem sodišču v Murski Soboti, medtem ko razpravljajoča sodnica svojo funkcijo opravlja na Okrajnem sodišču v Murski Soboti. Da bi obstajala med imenovanima kakršnakoli povezava, pa pritožnica razen splošne navedbe, da sta sodnici sodelavki, niti ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje pa je tudi prepričljivo zavrnilo navedbe v smeri, da je obdolženec domicilni odvetnik (točka 2 razlogov izpodbijane sodbe). Navedeno je bilo zasebni tožilki in njeni pooblaščenki znano že od vsega začetka, prav tako je razpravljajoča sodnica že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 12. 2022 (list. št. 12) stranke opozorila na to, da obdolženec opravlja odvetniško službo na sedežu sodišča in da imajo pravico predlagati izločitev sodnice oziroma prenos pristojnosti. Pritožnica je naroku izjavila, da sicer ima določene pomisleke, vendar pa da zaenkrat izločitve ali prenosa pristojnosti ne predlaga in da odločitev prepušča sodišču. Glede na navedeno se predlog za izločitev sodnice, ki ga je pritožnica vložila šele 17. 3. 2023, in predlog za prenos pristojnosti, vložen na zadnjem naroku za glavno obravnavo, obrazložena z navedbami, da je obdolženec domicilni odvetnik, izkažeta kot očitno neutemeljena. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sta podana zgolj z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanja avtoritete sodišča, zaradi česar pritožnica ne more prepričati s tosmernimi pritožbenimi navedbami. Upoštevaje vse do sedaj navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo in procesnim vodstvom, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP in upoštevaje ustrezno sodno prakso2 zahtevi za izločitev sodnice in predlog za prenos pristojnosti zavrglo kot očitno neutemeljene, zaradi česar uveljavljani kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP nista podani.

7. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica uveljavlja s trditvama, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe zasebne tožilke in materialnega dokaza, ki njeno izpovedbo potrjuje, to je zapisnika o naroku v nepravdni zadevi II N 53/2020 Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 15. 3. 2022, prav tako pa ni pojasnilo, zakaj je štelo izpovedbo priče G. G. za verodostojnejšo od izpovedbe same zasebne tožilke. Navedenim pritožbenim stališčem ni mogoče pritrditi. Uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni. Odločilna dejstva, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe, so tista dejstva, ki se nanašajo na predmet zasebne tožbe in na katerih neposredno temelji uporaba materialnega in procesnega zakona. Glede teh pa ima izpodbijana sodba ustrezne razloge. Sodišče prve stopnje je namreč svoje zaključke, da so podane okoliščine, ki izključujejo kaznivost za kaznivo dejanje razžalitve, sprejelo na podlagi temeljite ocene pravno relevantnih dejstev in dokazov. V razlogih sodbe se je tudi tehtno opredelilo do izpovedb zasebne tožilke in priče G. G., prav tako pa je na več mestih celovito presodilo dokazno vrednost problematiziranega zapisnika (točke od 7 do 10 obrazložitve). Ob tem pa je iz vsebine pritožbenih navedb v tej smeri ugotoviti, da pritožnica ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pač pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 373. člena ZKP, kar bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.

8. Kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP uveljavlja pritožnica zgolj uvodoma, ne da bi v nadaljevanju takšno kršitev tudi konkretizirala. Da bi bila podana katera od kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa ni bilo ugotovljeno.

9. Bistvo pritožbe je v nestrinjanju z oceno sodišča prve stopnje, da pri obdolžencu, ki je kot odvetnik varoval pravice svoje stranke, ni bil podan namen zaničevanja. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedbi prič E. E. in G. G., katera sta se izmikala konkretnim odgovorom glede izjave obdolženca tekom in ob koncu naroka v nepravdni zadevi, prav tako pa je zanemarilo izpovedbo zasebne tožilke ter materialni dokaz, to je zapisnik o naroku. Z izrečenimi besedami se je obdolženec spustil na osebno raven, njegov izključni namen pa je bil v osebni žalitvi zasebne tožilke.

10. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je obdolžencu očitane izjave večplastno ocenilo. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je obdolženec kot odvetnik D. D. na naroku v nepravdnem postopku zasebni tožilki rekel, da si izmišljuje in da ima fantazijski dodatek, ob koncu naroka pa tudi, da zahteva, da se stranki nemudoma ločita, saj je njegovi stranki največja muka biti poročen z zasebno tožilko. Teh ugotovitev pritožnica ne izpodbija, pač pa izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede nadaljnjega očitka obdolžencu, vendar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče z zanesljivostjo zaključiti, da je obdolženec o zasebni tožilki rekel „kdo pa bi bil s takšno poročen“. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno ocenilo zagovor obdolženca ter izpovedbe prič E. E., G. G. in D. D. ter tudi zasebne tožilke (točka 7 razlogov izpodbijane sodbe). Sodnik E. E. in zapisnikarica G. G. se namreč izrečenih besed ob printanju zapisnika nista spomnila. Sta pa opisala, kako je nastal uradni zaznamek na strani 10 zapisnika o naroku o nepravdni zadevi dne 15. 3. 2022, s katerim skuša pritožnica prepričati, da je obdolženec izrekel tudi te besede. Tako E. E. kot tudi G. G. sta prepričljivo povedala, da je vsebino uradnega zaznamka na zapisnik diktirala pooblaščenka zasebne tožilke, torej pritožnica, ne pa sodnik. Drugače kot pritožnica je sodišče prve stopnje njuni izpovedbi celovito ocenilo, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi se priči izmikali odgovorom na vprašanja. Ob navedenem in dejstvu, da se uradni zaznamek nahaja na zadnji strani zapisnika in da je bil torej napisan po zaključenem naroku, prav tako pa ni datiran in podpisan, in ko je tudi zasebna tožilka povedala, da je obdolženec takoj, ko je dobil zapisnik, odšel iz razpravne dvorane in da pri pisanju uradnega zaznamka ni bil navzoč (list. št. 17), pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopenjske sodbe, da obstaja dvom, da je obdolženec ob koncu naroku o zasebni tožilki rekel „kdo pa bi bil s takšno poročen“. V nasprotno pritožnica ne more prepričati niti z analiziranjem vsebine uradnega zaznamka, saj slednja ne more izključiti možnosti, da je uradni zaznamek narekovala pritožnica. Razen tega pa je priča G. G. povedala, da se je pri pisanju uradnega zaznamka osredotočala na tipkanje, ne pa na besede.

11. Ne glede na navedeno pa ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje za vse očitane izjave (torej tudi za sporno „kdo pa bi bil s takšno poročen“) tehtno pojasnilo, da sodijo v okvir izjav, ki so podane v funkciji obrambe pravic in varstva upravičenih koristi, pri tem pa so bile izrečene v še sprejemljivih okvirih pravice do svobode izražanja (kot je opredeljena v 39. členu Ustave in 10. členu EKČP), in da ne gre za izjave, dane z namenom zaničevanja, katerih izključni namen je sramotitev ali zaničevanje oškodovancev, napad na njihovo osebnost, podcenjevanje, ponižanje in očrnitev. Do takih zaključkov je sodišče prve stopnje utemeljeno prišlo na podlagi dosledne presoje pomena izrečenih besed, okoliščin in konteksta, v katerem so bile besede izrečene, upoštevaje tudi vrsto in naravo postopka, ki se je tedaj odvijal, predvsem pa vlogo obdolženca in zasebne tožilke v tem postopku. Vse to je zelo podrobno obrazložilo v točkah od 7 do 10 razlogov izpodbijane sodbe, katere pritožnica posplošeno izpodbija z navedbami, da izrečene besede ne predstavljajo potrebne obrambe in varstva pravic obdolženčeve stranke in da jih je obdolženec podal z namenom zaničevanja zasebne tožilke.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo specifične okoliščine obravnavane zadeve, in sicer da je obdolženec kot odvetnik zastopal stranko D. D. v nepravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, plačila preživnine ter ureditve stikov, kjer je zasebna tožilka nastopala kot nasprotna udeleženka, in da je postopek trajal že več kot dve leti. Prav tako je pravilno upoštevalo konfliktnost situacije, h kateri sta očitno prispevali obe stranki, in dejstvo, da je tudi zasebna tožilka povedala, da je izjava „kdo pa bi bil s takšno poročen“ sledila njeni predhodni izjavi, da D. D. ne bi imela za nič na svetu, tudi če bi ji kdo dal milijon evrov. Potek dogajanja na nepravdnem naroku je sodišče prve stopnje temeljito analiziralo, pritožnica pa na tem mestu skuša prikazati, da si zasebna tožilka ni ničesar izmišljevala in da ni imela fantazijskih dodatkov, kot ji je to očital obdolženec tekom postopka. Pri tem se sklicuje na kazenski postopek zoper D. D. zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini (I Kpr 22036/2021) in pravnomočno obsodilno sodbo zoper D. D. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin (I K 64389/2020). Ne glede na takšne pritožbene navedbe pa je sodišče prve stopnje v točki 9 razlogov izpodbijane sodbe tehtno pojasnilo, na podlagi česa je obdolženec izkazal, da je imel na naroku v nepravdnem postopku dne 15. 3. 2022 utemeljen razlog verjeti v resničnost besed (ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot dejstva), da si zasebna tožilka izmišljuje in da ima fantazijski dodatek, svojo odločitev je podkrepilo tudi s sodnimi odločbami, česar pa pritožnica ne graja. Razen tega ne gre prezreti, da je obdolženec te besede rekel kot intervencijo v smeri braniti stranko pred očitki zasebne tožilke, da ji je D. D. rekel, da je „bitch, pasja in kurva“, torej je varoval pravice in upravičene koristi svoje stranke. Glede izjave obdolženca, da zahteva, da se stranki nemudoma ločita, saj je njegovi stranki največja muka biti poročen z zasebno tožilko, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje, da sme po določbi prvega odstavka 98. člena Družinskega zakonika vsak zakonec zahtevati razvezo, če je zakonska zveza nevzdržna, pravilno zaključilo, da le-ta ni žaljiva (točka 8 razlogov izpodbijane sodbe).

13. Ob pravilnem tehtanju nasprotnih si pravic je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi, da sodna praksa odvetnikom priznava širše meje svobode izražanja. Uveljavljanje svobode izražanja odvetnikov je namreč namenjeno predvsem varstvu pravic njihov strank. Če sodišče ali katerikoli drug organ omeji svobodo izražanja odvetnikov, s tem poseže tudi v pravico odvetnikovih strank do kakovostne pravne pomoči in s tem v njihovo pravico do poštenega sojenja. Po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je mogoče pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP zagotoviti le tako, da se omogoči svobodna in ostra izmenjava argumentov med strankama postopka. Odvetnikom je treba dopustiti, da v tej ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo. Če bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode izražanja to onemogočili, bi lahko s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovih strank. Zato ESČP zastopa stališče, po katerem naj se odvetnikom v okviru opravljanja njihovega dela, še zlasti pa v njihovih nastopih pred sodiščem, dopusti ostro izražanje. Kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih izjav v postopku naj bo zato dopustno le v izjemnih primerih.3 Pritožnica, ki takšnemu stališču zgolj kategorično nasprotuje, pa ob predstavljenih izhodiščih sodne prakse in pravne teorije brez dodatne konkretizacije pritožbenih navedb ne more biti uspešna.

14. Glede na vse ugotovljene okoliščine so očitane izjave tudi po prepričanju pritožbenega sodišča še vedno znotraj mej pravice do svobode izražanja in niso prešle v osebno zaničevanje zasebne tožilke, kot to skuša prikazati pritožnica. V skladu z ustavnosodno presojo4 namreč velja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za sklep, da je izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet ravnanja, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. V obravnavani zadevi pa je (žaljive) besede obdolženca, ki so bile izrečene v funkciji obrambe pravic in varstva upravičenih koristi, v celoti razumeti v kontekstu konkretnega postopka, v katerem je obdolženec zasledoval čimprejšnjo razvezo in ureditev ostalih odprtih vprašanj med zakoncema. Zato v njegovem ravnanju ni prepoznati namena zaničevanja. Na podlagi navedenega tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče na ravni prepričanja, potrebnega za obsodilno sodbo, zaključiti, da se je obdolženec o zasebni tožilki (žaljivo) izrazil z namenom zaničevanja oziroma da je zlorabil ustavno pravico do svobode izražanja, temveč je s svojim ravnanjem predvsem zasledoval obrambo pravic in varstvo upravičenih koristi. Posledično so podane okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključujejo kaznivost, kar narekuje izrek oprostilne sodbe iz razloga po 2. točki (in ne po 1. točki) 358. člena ZKP.

15. Po obrazloženem in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožba zoper oprostilni izrek neutemeljena.

16. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je o pritožbi pooblaščenke zasebne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP. Sodna taksa je bila odmerjena po tarifni številki 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

1 Tako sodba VSRS I Ips 378/2006 z dne 22. 6. 2007 in tudi Vanja Verdel Kokol v Miha Šepec et al, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 612. 2 Glej sklep VSRS I Kr 54941/2013 z dne 2. 7. 2018. 3 Glej sodbo ESČP v zadevi Nikula proti Finski, št. 31611/96 z dne 21. 3. 2002. Tako tudi Marko Šorli in Rok Čeferin v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, 1. knjiga, str. 861. 4 Primerjaj odločbo US RS Up-1019/12-22 z dne 26. 3. 2015, tč. 15.