Jedro

Tožena stranka na navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da se dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla v dopolnitvi tožbe, štejejo za priznana.

Tožena stranka je navedeni stroškovnik, ki je sestavni del dopolnitve tožbe, prejela. Ob povedanem neutemeljeno navaja, da s stroškovnikom ni bila seznanjena ter da zato ne more spoznati, na kakšni podlagi je sodišče odločilo o stroških tožeče stranke. Tožena stranka je torej imela možnost, da stroškovnik pregleda in obrazloženo izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo razširitev tožbe (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 36.776,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila (II. točka izreka), ter da ji je dolžna povrniti 44,00 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi (III. točka izreka) in 1.351,65 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil nad toženo stranko 9. 6. 2022 začet stečajni postopek. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka 205. člena ZPP). Ker pa je bil stečajni postopek začet po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja, je pritožbeno sodišče lahko odločilo o pritožbi (drugi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s 349. členom ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da: - tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo najemnine po sklenjeni najemni pogodbi za „Vilo A.“, ki je znašala 3.000,00 EUR mesečno, povečano za DDV; - da se je tožena stranka v izvršilnem postopku sklicevala na kršitve najemodajalca, zaradi česar naj bi ji nastala materialna škoda, zato je plačilo najemnine zavračala; - da je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe razširila tožbo še na plačilo najemnin, ki so zapadle po vložitvi izvršilnega predloga; - da tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila.

Navedlo je, da sam predmet najema in višina najemnine med pravdnima strankama nista sporna ter da tožena stranka zatrjevanih kršitev pogodbe ni konkretizirala niti v izvršilnem niti v pravdnem postopku, saj na dopolnitev tožbe ni odgovorila. Nasprotno pa je tožeča stranka s predložitvijo najemne pogodbe, računov, opominov, IOP obrazca in ostalih listin izkazala utemeljenost terjatve. Toženo stranko na plačilo najemnine poleg pogodbe, ki ji v ničemer ne ugovarja, zavezujejo tudi izjave (A11 - A12), v katerih priznava dolg in se zavezuje na plačilo, za prve štiri postavke tožbe pa tudi podpisan IOP obrazec (A22).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega zaključilo, da dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno, saj se tožena stranka o dejstvih in dokazih v dopolnitvi tožbe ni izjavila in jim ni v ničemer oporekala, zato je štelo, da se z njimi strinja (214. člen ZPP). Zato je o zadevi odločilo brez razpisa naroka (prvi odstavek 488. člena ZPP).

8. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je zmotno presodilo, da dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno in tudi zmotno ugotovilo, da so bile navedbe tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi zgolj pavšalne. Trdi, da je v ugovoru obrazloženo pojasnila, da vtoževana terjatev ne obstoji, ker je bila deloma poplačana iz preplačila, ki ga je tožeča stranka prejela na podlagi neposrednega zaračunavanja nastanitev gostom tožene stranke. Pravdni stranki naj bi se v aneksu k najemni pogodbi dogovorili, da bo tožeča stranka goste, ki jim tožena stranka oddaja objekt Penzion Vila A. v turistični namen, neposredno bremenila za račune za nastanitev in prehrano, kar naj bi izhajalo iz 2. člena aneksa, ki ga je v spis vložila tožeča stranka. Nadalje je tožena stranka navedla, da je bil namen opisanega dogovora poplačilo odprtega dolga tožene stranke, tožeča stranka pa je bila upravičena gostom neposredno zaračunavati nastanitev le do poplačila obveznosti iz najemne pogodbe za tekoči mesec, torej dokler ne bi bile obveznosti poravnane, v nasprotju s takšnim dogovorom pa je tožeča stranka gostom zaračunavala storitve tudi po tem, ko je bila njena terjatev v celoti poplačana, s čimer je prejela preplačilo. Trdila je, da je ugovoru zoper sklep o izvršbi priložila tudi elektronsko sporočilo z dne 3. 2. 2020, v katerem naj bi zgoraj navedeno (skupaj z drugimi kršitvami najemne pogodbe s strani tožeče stranke) predočila tožeči stranki.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdila le, da je bil s strani dolžnika Vila A., d. o. o. upniku T., d. o. o., dne 3. 2. 2020 poslan dopis, s katerim je zavrnila plačilo računov za najemnine, ker je prišlo s strani upnika do večkratne grobe kršitve pogodbe. Navedla je še, da je upnika večkrat pozivala, da navedeni spor rešijo, vendar se na njene predloge ni odzival, ter da ji je bila s kršitvijo določil najemne pogodbe povzročena velika materialna škoda, zato je v celoti zavrnila plačilo terjanega zneska. Kot dokaz je predložila dopis z dne 3. 2. 2020, iz katerega izhajajo trditve o dejstvih, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi.

10. Na navedbe tožene stranke iz ugovora in dopisa z dne 3. 2. 2020 je tožeča stranka odgovorila v dopolnitvi tožbe. Navedla je, da sta na podlagi sklenjenega aneksa št. 1 z dne 9. 5. 2019 pravdni stranki konec leta 2019 opravili medsebojno kompenzacijo, s katero sta zaprli najemnino za leti 2018 in 2019 (razen za 136,82 EUR), hkrati pa sta se dogovorili, da bo najemnik v letu 2020 sproti in sam plačeval najemnino, vendar v letu 2020 ni plačal niti ene najemnine. Tožeča stranka je toženi stranki ves čas pošiljala opomine za neplačane račune, prav tako pa je tožena stranka 22. 5. 2020 podpisala izpisek odprtih postavk (IOP), iz katerega izhaja, da tožena stranka priznava dolg tožeče stranke po računih N190014, N190017, N190018 ter N200001 v skupnem znesku 11.116,82 EUR, pri čemer gre ravno za račune, ki jih tožeča stranka terja v tem postopku. Dolg, ki ga tožeča stranka vtožuje v tej pravdi, naj bi tožena stranka s tem priznala. Nadalje je trdila, da so navedbe tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi neutemeljene, da je na e-mail tožene stranke z dne 3. 2. 2020 odgovorila dne 4. 2. 2020, tožena stranka pa je 22. 5. 2020 podpisala IOP obrazec, iz katerega izhaja, da je tožena stranka dolg po izdanih računih, ki jih tožeča stranka vtožuje v tem postopku, pripoznala in se z njim strinjala. Tožeča stranka je razširila tožbeni zahtevek še na plačilo računov za najemnino, ki so zapadli 25. 5. 2020, 29. 6. 2020, 28. 7. 2020 in 28. 8. 2020, v zneskih po 3.660,00 EUR.

11. Tožena stranka na navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da se dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla v dopolnitvi tožbe, štejejo za priznana. Za priznano se torej šteje tudi dejstvo, da je tožena stranka s potrditvijo IOP obrazca priznala, da ima do tožeče stranke dolg iz naslova najemnin, katerih del je tudi predmet tožbenega zahtevka. Navedeni IOP obrazec je tožena stranka podpisala 22. 5. 2020, torej po tem, ko je toženi stranki poslala e-mail z dne 3. 2. 2020, na katerega se v dokaz svojih trditev sklicuje v ugovoru in pritožbi. Razširjenemu delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo najemnin, ki so zapadle od meseca maja do avgusta 2022, pa tožena stranka sploh ni ugovarjala, saj na dopolnitev tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ocenilo, da dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno in pravilno postopalo, ko je sodbo izdalo brez razpisa naroka.

12. Očitek sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ob povedanem ni utemeljen.

13. Pritožnica nadalje očita sodišču prve stopnje, da stroškovne odločitve ni obrazložilo. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je o stroških odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in jih tožeči stranki priznalo po stroškovniku na listovni številki 28. Tožena stranka je navedeni stroškovnik, ki je sestavni del dopolnitve tožbe, prejela 25. 9. 2020. Ob povedanem neutemeljeno navaja, da s stroškovnikom ni bila seznanjena ter da zato ne more spoznati, na kakšni podlagi je sodišče odločilo o stroških tožeče stranke. Tožena stranka je torej imela možnost, da stroškovnik pregleda in obrazloženo izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Njen pritožbeni očitek v tej smeri zato ni utemeljen, uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

14. Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k njeni rešitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).