Jedro

Smučanje na vodi ni zgolj običajna prostočasna aktivnost, temveč je splošno znano, da je pri smučanju na vodi potrebna večja moč rok. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da se s to dejavnostjo ne more več ukvarjati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 9.094,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2015 dalje do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točka I izreka) se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ravno nekdanja žena zavarovanca tožene stranke zoper zavarovanca podala kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije. V obeh postopkih je v temeljnih stvareh izpovedovala enako, njena izpoved v predmetnem pravdnem postopku pa je bila brez dvoma prepričljiva. Tožena stranka težko verjame, da je kazenski postopek sprožila zgolj iz maščevanja. Sodbe ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ni razvidno, zakaj je izpovedba L. M. neskladna. Samo dejstvo, da je tožnik priči A. K. naknadno predočil, da bosta izpovedala, da je tožnik padel na njihovih stopnicah, še ne pomeni, da tožnik ni že v času škodnega dogodka razmislil o načinu uveljavljanja odškodnine in temu primerno tudi izpovedal na urgenci ob prvem obisku. Če motor, s katerim je padel, še ni bil prepisan nanj, je povsem mogoče, da neposredno po dogodku ni želel povedati, na kakšen način se je dejansko poškodoval. Tožnik na urgenci tudi točno ne opiše padca, temveč navaja le, da je padel po stopnicah. Ob upoštevanju fotografij kraja dogodka ni mogoče, da bi tožnik ne utrpel še kakšnih drugih poškodb. Priča L. M. je tudi prepričljivo izpovedala, da tende za plovilo na podstrešju sploh ni bilo, ampak da je bila shranjena v skladišču P., d.o.o. Izpovedala je tudi, da psička, ki naj bi se zaletela v tožnika, nikoli ni hodila po teh strmih stopnicah. Ne gre spregledati, da je A. K. glede okoliščin dogodka v Prijavi zavarovanca navajal drugače, kot to izhaja iz tožbenih navedb. Neverjetna je tudi njegova izpovedba, da se s tožnikom nista pogovarjala o tem, kako je prišlo do padca. Da se ugotovi, katera verzija dogodka je bolj verjetna, je tožena stranka predlagala tudi ponovno dopolnitev izvedenskega mnenja. Ker sodišče temu predlogu ni sledilo, je kršilo določila pravdnega postopka. Sodišče bi moralo izvedenca tudi ustno zaslišati. Sodišče je tožniku odmerilo tudi previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Odškodnina za telesne bolečine glede na ugotovitve izvedenca ne bi smela presegati 3.000,00 EUR. Tudi odškodnina za strah je pretirana, saj ugotovljene okoliščine ne opravičujejo tako visoke odškodnine, ki ne bi smela presegati zneska 500,00 EUR. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pretirana. Izvedenec navaja, da oškodovanec ne more več opravljati zelo težkih fizičnih del z levo roko, medtem ko je za običajne prostočasne aktivnosti sposoben. Glede na navedeno očitno ni vzročne zveze med opustitvijo smučanja na vodi in tem škodnim dogodkom, pri čemer je ta šport mogoč le v poletnih mesecih. Odškodnina iz tega naslova ne bi smela presegati 2.000,00 EUR. Odbitno franšizo je potrebno odšteti od celotne odškodnine, kar pa v konkretnem primeru na višino odškodnine ne vpliva.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in se jo da preizkusiti. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

6. Pritožbeno sodišče pa v celoti sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka oziroma da ni šlo za prirejen zavarovalni primer oziroma zavarovalniško goljufijo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožniku in priči A. K., ki je bil prisoten v času škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj ni verjelo priči L. M., bivši ženi A. K. Res je, da se en stavek v obrazložitvi sodbe v točki 10 ne konča oziroma je očitno prišlo do pisne napake. Vendar pa to ni edini stavek, v katerem bi sodišče obrazložilo, zakaj navedeni priči ni verjelo. Razloge o tem je sodišče prve stopnje navedlo v točki 10 obrazložitve sodbe. Med drugim tudi to, da je tožnik že nekaj ur po poškodbi na zdravniškem pregledu kot vzrok poškodbe navedel padec po stopnicah. To je torej še preden naj bi o poškodbi z MMS sporočilom seznanil zavarovanca toženke, kot je izpovedala priča L. M. Takšen vrstni red dogodkov pa izključuje morebitno dogovarjanje tožnika in zavarovanca toženke. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je priča L. M. kazensko ovadbo podala šele dve leti kasneje, kazenski postopek pa je bil zaradi umika obtožnega predloga nato ustavljen. Dejstvo, da v izvidu UKC na dan škodnega dogodka dne 11.10.2014 piše, da se je tožnik poškodoval, ko je padel po stopnicah, še ne pomeni nujno, da je tožnik na urgenci povedal zgolj to. Opis škodnega dogodka v Prijavi zavarovanca in tožbene trditve o nastanku škodnega dogodka se v bistvenem ne razlikujejo, zato je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke v tej smeri. Prav tako ni tako nenavadno, kot trdi tožena stranka, da je priča A. K. izpovedal, da se s tožnikom takoj po dogodku nista pogovarjala o tem, kako je prišlo do padca. Tožnikove trditve o nastanku škodnega dogodka pa so bile potrjene tudi z izvedenskim mnenjem prof. dr. M. C., ki je navedel, da je tožnik poškodbo leve rame lahko utrpel pri padcu po stopnicah. Glede odsotnosti drugih poškodb pa je pojasnil, da je možno, da bi oškodovanec utrpel tudi nekaj manjših odrgnin ali udarnin po ostalih delih telesa, vendar tega zdravniku ni omenil. Prav tako pa se ne da zanesljivo odgovoriti, ali bi oškodovanec pri padcu po stopnicah utrpel le zatrjevano oziroma ugotovljeno poškodbo rame. Nastanek le ene izolirane poškodbe pa je možen tako pri padcu po stopnicah kot pri padcu z motorjem. Na toženkine pripombe na izvedensko mnenje je izvedenec odgovoril v pisni dopolnitvi mnenja. V ponovnih pripombah na dopolnitev mnenja pa je toženka le vztrajala pri svojih stališčih, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna nova dopolnitev mnenja ali izvedenčevo ustno zaslišanje na naroku, saj je bilo njegovo mnenje jasno in popolno, izvedenec pa je tudi odgovoril na vse pripombe tožene stranke. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana. Glede na to, da sodišče priči L. M. ni verjelo, pritožba tudi neuspešno opozarja na njeno izpovedbo o tem, kje se je nahajala tenda in ali je psička kadarkoli hodila po spornih stopnicah. Pritožba skrbne in pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje glede temelja zahtevka ne uspe omajati.

7. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ oziroma iz nje izhajajoči načeli individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pritožba tožene stranke se tako neutemeljeno zavzema za znižanje prisojene odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (4.700,00 EUR). Tožnik je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpel poškodbo AC sindezmolizo leve rame. Stalne zelo intenzivne bolečine je trpel 3 dni, 2 tedna pa občasne intenzivne in stalne zmerne, še 2 tedna pa stalne zmerne. Nato je trpel še dva meseca občasne zmerne, ki jih trpi še vedno in jih bo tudi v prihodnje. Trpel pa je tudi številne nevšečnosti pri zdravljenju, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v točki 15 obrazložitve sodbe. Med drugim je bil dvakrat operiran v splošni anesteziji, imel številne preglede pri specialistu in osebnem zdravniku, obiskoval fizioterapijo in nosil ruto pestovalnico 3 tedne. Odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje iz tega naslova, tako ni previsoka.

8. Primerna je tudi odškodnina za strah v znesku 1.200,00 EUR. Tožnik je po padcu trpel intenziven primarni strah, ki je trajal približno 10 minut, trpel pa je tudi zmeren sekundarni strah 2 tedna, nato pa še lažji strah 3 mesece, kar vse ne nudi podlage za znižanje odškodnine, prisojene iz tega naslova.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se po poškodbi pri tožniku trajne posledice v anatomskem smislu kažejo tako, da so vezi v sklepu med ključnico in lopatico zaceljene z manj vrednim vezivnim tkivom. V funkcionalnem smislu pa se trajne posledice kažejo v manjši grobi moči gibov v ramenskem sklepu, deficitu gibljivosti minimalne stopnje in občasnih blagih bolečinah ob fizičnih aktivnostih. Tožnik ima sedaj težave pri opravljanju tako službenih kot rekreativnih dejavnosti. Smučanje na vodi ni zgolj običajna prostočasna aktivnost, temveč je splošno znano, da je pri smučanju na vodi potrebna večja moč rok. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da se s to dejavnostjo ne more več ukvarjati. Odškodnina v znesku 3.000,00 EUR je skladna s težo trpljenja tožnika in odškodninami v podobnih primerih, zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za njeno znižanje.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami