Jedro

Sodišče je ugotovilo, da tožnik v času odločanja o njegovi tožbi ni več na prestajanju zaporne kazni, s katere bi lahko bil pogojno odpuščen, v zvezi s čemer je s tožbo zahteval pravno varstvo. To po presoji sodišča pomeni, da si svojega pravnega položaja z odpravo izpodbijane odločbe ne bi mogel več izboljšati. Sodišče je tako ugotovilo, da tožeča stranka v času odločanja sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je tožbo zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri naslovnem sodišču 12. 5. 2022 vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo, s katero je tožena stranka odločila, da se tožnika, ki ga je Okrožno sodišča v Murski Soboti s sodbo opr. št. I K 15604/2019 z dne 4. 11. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 15604/2019 z dne 13. 4. 2021 obsodilo na kazen 10 mesecev zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni (1. točka izreka) in da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (2. točka izreka). V tožbi je predlagal, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v nov postopek. Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka.

2. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 1. 7. 2022 predlagala, da sodišče tožbo zavrže kot prepozno, podredno pa zavrne kot neutemeljeno.

3. Tožnik je v vlogah z dne 2. 6. 2022, 7. 7. 2022 in 12. 7. 2022 sodišče pozival, da v zadevi odloči takoj oz. nemudoma, saj se tožniku 30. 7. 2022 oz. 31. 7. 2022 prestajanje zaporne kazni izteče in kasnejša odločitev v zadevi zanj ne bo imela nobenega pomena in učinka.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča 19. 8. 2022 posredovala še dopolnitev upravnega spisa.

5. Sodišče je tožnika 13. 9. 2022 glede na navedbe o predvidenem izteku prestajanja zaporne kazni 31. 7. 2022 pozvalo na izjavo, ali vztraja pri vloženi tožbi. Tožnik je na ta poziv 30. 9. 2022 sodišču odgovoril, da vztraja pri vloženi tožbi.

6. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. V skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) mora sodišče najprej preveriti, ali so za vsebinsko obravnavo tožbe izpolnjene procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 8. V upravnem sporu sodišče na podlagi 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki s tožbo v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga ne bi mogel doseči brez vložene tožbe.

9. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

10. V tem upravnem sporu je tožnik vložil tožbo, s katero predlaga, da sodišče razsodi, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

11. Tekom tega upravnega spora se je tožniku prestajanje zaporne kazni izteklo, kar je sodišču sporočil tožnik, ki je v vlogah z dne 2. 6. 2022 in 7. 7. 2022 navedel, da se tožniku zaporna kazen izteče 31. 7. 2022, v vlogi z dne 12. 7. 2022 pa je navedel, da se tožniku prestajanje zaporne kazni izteče 30. 7. 2022, tožena stranka pa po prejemu vloge z dne 12. 7. 2022 niti kasneje temu dejstvu ni nasprotovala, torej navedeno dejstvo med strankama ni sporno. Tako je sodišče ugotovilo, da tožnik v času odločanja o njegovi tožbi ni več na prestajanju zaporne kazni, s katere bi lahko bil pogojno odpuščen, v zvezi s čemer je s tožbo zahteval pravno varstvo. To po presoji sodišča pomeni, da si svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati.

12. V danih okoliščinah bi bilo sodno varstvo tožniku zoper izpodbijano odločbo tožene stranke lahko zagotovljeno v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1, na podlagi katere lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Vendar pa tožnik takšnega tožbenega zahtevka ni postavil. Sodišče upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Tožnik je tisti, ki se odloči o tem, katere vrste tožbo bo vložil in po svoji volji opredeli tožbeni zahtevek, ki predstavlja tisto, kar želi s tožbo doseči. Sodišče ne sme mimo izražene volje tožnika samovoljno zaključiti, kakšen je njegov zahtevek. Sodišče v primeru vložitve izpodbojne tožbe tudi ni dolžno vselej presojati, ali lahko odloči, kot da bi bila vložena (tudi) ugotovitvena tožba, saj ugotovitveni zahtevek sam po sebi ni vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba). Če bi sodišče štelo, da je mogoče izpodbojni tožbi vselej ugoditi tudi tako, da se le ugotovi nezakonitost akta, bi odločilo o nečem, kar je v samem bistvu drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik in bi tako odločalo o zahtevi, ki je tožnik sploh ni postavil. Sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika, da zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval sam. Lahko pa tožnik ves čas do sprejema odločitve sodišča svojo tožbeno zahtevo spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tako lahko spremeni ali dopolni svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči. Navedene ugotovitve sodišča izhajajo iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (npr. zadeva I Up 159/2015). Vendar sodišče ugotavlja, da tožnik tožbe, ki jo je vložil v predmetni zadevi, ni spremenil ali jo dopolnil v ugotovitveno tožbo. Kot je sporočil sodišču v vlogi z dne 30. 9. 2022, vztraja pri vloženi tožbi.

13. Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče ob eventualni vsebinski presoji izpodbijane odločitve sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj ni več na prestajanju zaporne kazni, s katere bi lahko bil pogojno odpuščen, hkrati pa tožbeni zahtevek ni bil spremenjen ali dopolnjen na način zatrjevane ugotovitve nezakonitosti upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožnikov. Takšna razlaga je skladna z ustaljeno upravnosodno prakso (primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 189/2017 z dne 4. 7. 2018 , opr. št. I Up 30/2018 z dne 9. 5. 2018, I Up 175/2022 z dne 19. 10. 2022).

14. Sodišče je tako ugotovilo, da tožeča stranka v času odločanja sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

15. Sodišče je odločitev sprejelo na seji sodnega senata (tretji odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče je o predmetni tožbi odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

16. Sodišče se ni opredeljevalo do ugovora tožene stranke o nepravočasnosti tožbe, saj tožba že iz zgoraj navedenega razloga ne izpolnjuje procesnih predpostavk za njeno nadaljnjo obravnavo.

17. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS- 1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.