Jedro

V skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 podjetnik posameznik v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo in pravna oseba ne moreta biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR, če pa je taksa višja od 44,00 EUR morata plačati najmanj 44,00 EUR takse, plačila preostalega dela takse pa so lahko oproščena. Sodišče mora ob navedenem upoštevati na podlagi 11. člena ZST-1 premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje predlagatelja za oprostitev plačila takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je predlog tožene stranke za oprostitev in za odlog plačila sodne takse za postopek o pritožbi zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso v višini 130,00 EUR na podlagi že izdanega plačilnega naloga z dne 4. 10. 2017 (II. točka izreka). Rok za plačilo sodne takse, določen v plačilnem nalogu z dne 4. 10. 2017, in rok za ugovor zoper že izdan plačilni nalog začneta teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (III. točka izreka).

2. Tožena stranka podaja pritožbo zoper sklep, ki jo izpodbija v celoti ter navaja, da je sodišče zmotno zavrnilo njen predlog za oprostitev plačila sodne takse iz razloga, ker naj bi imela zadosti dolgoročnih in kratkoročnih sredstev in jima naložilo, da mora sodno takso za pritožbo plačati, kar pa tožena stranka ni zmožna, zato je takšno tolmačenje sodišča zmotno. Sodišče celo samo navede, da tožena stranka posluje z izgubo, vendar ji kljub temu naloži plačilo sodne takse v celoti. Tožena stranka je v hudih likvidnostnih težavah, saj je dejansko onemogočena v poslovanju in da bi lahko ponovno poslovala, mora vsa sredstva nameniti dobaviteljem, saj brez blaga ne more poslovati. Zaradi navedenega bi sodišče moralo ugoditi njenemu predlogu po oprostitvi plačila sodne takse. Pritožbenemu sodišču predlaga, da za pritožbo zoper sklep toženo stranko oprosti plačila sodne takse oziroma podredno, plačilo odloži do izdaje odločbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Po določilih 3. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj. - ZST-1) mora s tem zakonom predpisane sodne takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, če ni s tem zakonom predpisano drugače. ZST-1 pa določa, da je plačilo taksne obveznosti procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča, če to določa procesni zakon.

6. Pritožbeno sodišče je na seji senata vpogledalo dokumentacijo v spisu glede oprostitve sodne takse in ugotovilo, da so ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne in popolne. Sodišče pravilno navede, da v skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 podjetnik posameznik v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo in pravna oseba ne moreta biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR, če pa je taksa višja od 44,00 EUR morata plačati najmanj 44,00 EUR takse, plačila preostalega dela takse pa so lahko oproščena. Sodišče mora ob navedenem upoštevati na podlagi 11. člena ZST-1 premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje predlagatelja za oprostitev plačila takse. Pri tem se upoštevajo podatki o premoženju stranke, ki obsegajo podatke o storitvi v njeni lasti, njenih dajatev, terjatvah in drugih premoženjskih pravicah ter stanje na transakcijskih računih stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih. Ob navedenem je delna oprostitev plačila sodne takse, za kar se zavzema tožena stranka, izjema od splošne ureditve. Ob navedenem mora stranka tudi jasno in obrazloženo trditi, da ne zmore plačila celotne takse, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede pogojev na strani predlagatelja.

7. Tako ni mogoče slediti predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse v višini 99 %, saj za to niso izkazani pogoji. Iz podatkov AJPES tudi izhaja, da je imela tožena stranka v letu 2016 dolgoročna sredstva v višini 3.442,88 EUR ter kratkoročna sredstva v višini 10.331,60 EUR, pri čemer je tožena stranka v letu 2016 poslovala z izgubo v višini 1.556,73 EUR. Sodišče je tudi pri pridobitvi uradnih podatkov ugotovilo, da je imela tožena stranka v mesecu avgustu 2017 prilive v višini 7.460,00 EUR, v mesecu septembru 2017 prilive v višini 7.610,00 EUR ter v mesecu oktobru 2017 prilive v višini 10.180,00 EUR. Prav tako je imela tožena stranka prilive v mesecu novembru 2017 v višini 8.010,00 EUR, v mesecu decembru 2017 v višini 9.360,00 EUR. Izkazani prihodki tožene stranke pomenijo, da bo tožena stranka lahko plačala sodno takso v višini 130,00 EUR, ki je objektivno nizka, tako da njeno plačilo ne more ogroziti poslovanja tožene stranke, kot to zatrjuje tožena stranka.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 365. člena ZPP.