Jedro

Kljub grožnjam izrečenim oškodovanki v konfliktih, v katere je zašla z obdolžencema pred obravnavanim dogodkom, je njuni grožnji z njenim ubojem šteti za resne, saj bi pri vsakem in ne le njej vzbudile občutek ogroženosti. V danem primeru je prvoobdolženi z železno palico v dogodku grozil tudi svojemu tam prisotnemu sinu, partnerju oškodovanke, drugoobdolženi pa jo vlekel iz vozila za pred kratkim operirano roko.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega J. K. in obdolženega M. K. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi J. K. in obdolženi M. K. sta dolžna plačati vsak 400,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila obdolženi J. K. in obdolženi M. K. spoznana za kriva storitve vsak enega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 145 KZ. Obema je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločeno je bilo še, da sta obdolžena, po določilih I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžna povrniti stroške kazenskega postopka v višini 1.400,00 SIT, vsak torej 700,00 SIT ter plačati povprečnino, odmerjeno na 200.000,00 SIT, katero plačata vsak v višini 100.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožila zagovornik obdolženega J. K. in obdolženi M. K. sam, oba iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napadata pa še odločbo o izrečenih kazenskih sankcijah, zagovornik obdolženega J. K. pa tudi odločbo o stroških kazenskega postopka. Predlagata, da se pritožbama ugodi in izpodbijana sodba za oba spremeni tako, da se oprostita obtožbe, ali pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije – Zunanjega oddelka je sodišču druge stopnje z dopisom z dne 30.3.2007, št. Ktp/0/-II 67/07 podal izjavo, da v zvezi s pritožbama, po določilih II. odstavka 445. člena ZKP, ne bo podal svojega predloga.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po proučitvi zadeve senat sodišča druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej kazenski zadevi pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje, da v postopku ni zagrešilo pritožbeno uveljavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ob razsoji pa tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je oba obdolženca spoznalo za kriva storitve očitanih jima kaznivih dejanj. Povedanega ne morejo spremeniti pritožbene navedbe obeh pritožnikov.

Ne le iz zagovora obdolženih, tudi iz izpovedi večine v postopku zaslišanih prič je moč zanesljivo razbrati, da med obdolžencema ter njuno ženo oziroma materjo D. K. na eni strani ter oškodovanko in njenim partnerjem S. K. na drugi strani obstoje že več let trajajoča nasprotja, ko je očitno, da družina K., S. partnerke ne mara, kar je dodatno potrdila priča M. Z.. Verjeti je zato oškodovanki, da je bil v tem času s strani družine K. večkrat deležna žaljivk, kot jih je navajala ob zaslišanju na glavni obravnavi, v zadnjem razdobju pa tudi groženj (listna št. 37 spisa). Gre za okoliščino, pomembno za presojo verodostojnosti izpovedi oškodovanke in priče S. K. o poteku inkriminiranega dogodka, pri čemer je moč ugotoviti, da doslej navedeno temu, kar sta povedala, ne nasprotuje. Da je oškodovanki in njenemu partnerju v nasprotju z obema obdolžencema in pričo D. K., kateri so še kako zainteresirani za izhod tega kazenskega postopka, moč verjeti pa izhaja tudi iz vsega tistega, kar je v razlogih izpodbijane sodbe zapisalo že sodišče prve stopnje. Od tega je potrebno opozoriti na okoliščino, da je do konflikta prišlo, ko je S. K. že zaključeval z deli in je k njemu prišel oče, obdolženi J. K. in ponovno izrazil nestrinjanje, da z njim, ko skrbi za avtomobil, prihaja oškodovanka. Čeprav je glede na to, da je oškodovanka vedela, da tam ni zaželjena nenavadno, da je kljub skrbi za partnerja tja prihajala, njenega prihoda le ni moč šteti za obliko izzivanja, katera bi narekovala intervencijo obdolženega J. K.. Do nje je dejansko prišlo, kar izhaja tudi iz njegovega zagovora, pri čemer je življenjsko povem razumljivo, da je priča oškodovanko ponovno žalila, saj to, ni bilo prvič, ko pa mu je odgovorila in ga skušala pomiriti, pa ji pričel še groziti. Prav nobenega razloga torej ni za dvom, da je bil obdolženi J. K. tisti, ki je pričel z zmerjanjem in izražanjem groženj, zlasti proti oškodovanki, tistim, za katere ta in njen partner, sin obdolženega J. K. trdita, da jih je izrekel. V dogodke pa je posegel, prav mogoče zaradi klica njegove matere tudi obdolženi M. K., za katerega tudi ni razloga dvomiti, da je oškodovanki grozil in z njo ravnal na v izreku sodbe opisani način, česar v tej sodni odločbi ni potrebno več ponavljati. Da je oškodovanki v tem verjeti, izhaja že iz priložene medicinske dokumentacije, katera potrjuje njeno trditev, da jo je vlekel iz avtomobila za v pred kratkim operirano roko, kot je to zapisalo že sodišče prve stopnje.

S strani obeh obdolžencev so bile proti oškodovanki izrečene besede, katere potrjujejo resno grožnjo v smeri napada na njeno življenje, takšne s katerimi je objektivno moč doseči stanje ogroženosti pri drugem, torej tudi njej. Oba obdolženca sta oškodovanki zagrozila, da jo bosta ubila, obdolženi M. K. tudi s tem, da jo bo iskal tako dolgo, dokler je ne bo spravil dva metra pod zemljo. Res je, kar trdita pritožnika, da so bile grožnje oškodovanki izrečene tudi že ob prilikah, kot je ta prišla s K. v konflikt pred tem, teh pa oškodovanka dejansko ni opredelila in ni moč zanesljivo zaključiti, da so bile grožnje izrečene na enak način. Sodišče prve stopnje je zato takšno trditev upravičeno izvzelo iz opisa kaznivega dejanja očitanega obdolženemu J. K.. Takšnemu ravnanju sodišča prve stopnje pa ni moč pripisati značaja kot trdita pritožnika, tega, da se že zaradi tega oškodovanka ni mogla čutiti resno ogrožene. To velja tudi za dejstvo, da obdolženi J. K. takrat, čeprav bi verjetno to lahko storil, oškodovanke ni udaril. Obravnavana zadeva je specifična, ko je sodišče prve stopnje pravilno, tudi na podlagi izpovedi priče S. K. ugotovilo, da je obdolženi J. K. v tistih dogodkih z železno palico v roki zagrozil tudi njemu. Ob tem pa se je obdolženi M. K. oškodovanke, kot je bilo že povedano, lotil tudi fizično. Že zgolj to, kar pravilno zatrjuje sodišče prve stopnje, zadostuje za obstoj resne grožnje obeh obdolženih, usmerjene v napad na življenje oškodovanke. Ob takšni ugotovitvi se izkaže, da njeno zatrjevanje, da je obdolženi J. K. takrat zatrdil, da ima pištolo in da jo z njo lahko ubije, za razsojo zadeve ni več odločilno. Pa vendarle je zaradi očitne verodostojnosti oškodovankinih izpovedi v preostalem tej verjeti tudi v tem. To velja kljub pravilni navedbi zagovornika obdolženega J. K., da ta grožnja v prvo podanem zapisniku o sprejemu ustne ovadbe s predlogom za pregon z dne 6.6.2004 (listna št. 9 spisa) ni bila navedena. Je pa bilo to zapisano v zapisniku z dne 18.6.2004 (listna št. 7 spisa), katerega je tako kot prvega napisal policist K. M.. Ta je v nasprotju z oškodovanko in pričo S. K. pojasnil, da mu to prvič ni bilo povedano, kar pa ne more pomeniti, da oškodovanki ni mogoče verjeti, zlasti pa ne šteti, da je bil drug zapisnik podan na predlog pooblaščenca oškodovanke z enim samim namenom, da bi zadeva, v smislu izrečenih groženj izgledala bolj resno. Iz zapisnika z dne 18.6.2004 namreč izhaja, da oškodovanka prvič tega ni povedala iz strahu, kar bi sicer lahko govorilo v prid pritožbenih navedb, pa tudi to ne more imeti odločilnega vpliva na razsojo zadeve. Oškodovanka se je tudi v tem delu, četudi naknadno odločila povedati in to še v okviru roka za podajo predloga za pregon storilca kaznivega dejanja (I. odst. 52. čl. ZKP). Zaradi tega je to trditev, čeprav šele na glavni obravnavi, vendar pred potekom relativnega zastaranja, državno tožilstvo smelo vnesti v opis obdolženemu J. K. očitanega kaznivega dejanja. Da je oškodovanki kljub nekoliko drugačnim navedbam na glavni obravnav, v primerjavi z zapisnikom v tem verjeti, pa izhaja iz vseh dosedanjih ugotovitev o odnosu obdolženega J. K. proti njej, kot rečeno pa na samo odločitev tako in tako nima odločilnega vpliva, čeprav je z njo tudi potrjena resnost izrečene grožnje.

Zaradi navedenega je storitev kaznivega dejanja obema obdolžencema v objektivnem pogledu dokazana, iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi pa tudi v subjektivnem pogledu.

O vsem povedanem je sodišče prve stopnje podalo dovolj jasne razloge, oprte na izvedene dokaze, zato v postopku ni zagrešilo v pritožbi smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. 371. čl. ZKP, kot je bilo že povedano, v zvezi z uporabo določil I. odst. 53. čl. ZKP in I. odst. 344. čl. ZKP, pa tudi ne tiste iz II. odst. čl. 371 istega zakona. Pravilno pa je ob razsoji uporabilo tudi kazenski zakon.

V zvezi s pritožbama je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o obema obdolžencema izrečenih kazenskih sankcijah. Ugotovilo je, da je za oba v celoti primerna pogojna obsodba, s pravilno določeno višino zagroženih kazni in preizkusnih dob. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je pri obdolžencih mogoče narediti pozitivno prognozo glede njunega obnašanja v prihodnje, zlasti da bosta razmislila o nepravilnosti svojega početja do oškodovanke in to, če je že ne moreta sprejeti, pustila na miru. Nobenega razloga pa ni tudi za spremembo izpodbijane sodbe v odločbah o obdolžencema v plačilo naloženih stroškov kazenskega postopka. Ti so v resnici nastali v ugotovljeni višini in sta jih obdolženca, glede na izid postopka dolžna plačati. Povedano velja tudi za odmero višine povprečnin, pri čemer ni mogoče sprejeti navedb v pritožbi zagovornika obdolženega J. K., da bi morala biti ta nižja iz razloga, ker je sodišče prve stopnje po nepotrebnem razpisalo več glavnih obravnav. To ni res, saj se je v teku postopka pojavila potreba po zaslišanju dodatnih prič, katere so dejansko pripomogle k razjasnitvi te kazenske zadeve.

Zaradi povedanega pritožbama obeh pritožnikov ni bilo mogoče ugoditi, ampak ju je bilo potrebno kot neutemeljeni zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženca z vloženima pritožbama nista uspela, zato morata plačati povprečnino. Višini teh je pri obeh obdolžencih sodišče druge stopnje odmerilo skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, pa tudi njunimi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.