Jedro

Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 11. členu ZCUKPIL samostojna pravna celota, ki ni odvisna od rešitve tožbe zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, niti ne predstavlja nujno nadaljevanje postopka po predhodnem začasnem zadržanju blaga. Kolikor so izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZCUKPIL, to je vložena tožba imetnika pravice v skladu z 9. členom ZCUKPIL, je pristojni carinski urad dolžan izdati odločbo. Upravni spor je dopusten le, če je za tožnika nastala posledica le zaradi upravnega akta oziroma če je zaradi upravnega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Ker z izpodbijano odločbo odločbo Generalnega carinskega urada (drugotožene stranke) sploh ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi na zakon oprti neposredni koristi, saj se ta odločba na tožnika ne nanaša, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo v tem delu zavrglo.

Izrek

Tožba tožeče stranke zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada A št. ... z dne 30. 8. 2002, se zavrne. Tožba tožeče stranke zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Generalnega carinskega urada št. ... z dne 29. 7. 2002, se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo, s katero je predlagala, da se odločba Carinskega urada A opr. št. ... z dne 30. 8. 2002 odpravi, kasneje pa je v pripravljalnem spisu z dne 7. 12. 2004 predlagala še odpravo odločbe Generalnega carinskega urada št. ... z dne 29. 7. 2000. Z odločbo št. ... z dne 30. 8. 2002 je prvotožena stranka Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad A (v nadaljevanju izpodbijana odločba CU A) odločila, da se blago 83.800 pol, ki so potiskane z logotipom "XXXX" BB C, pod trgovskim imenom "YYXY" (pravilno "YYYY") 230 gsm dim. 72 x 101 cm iz tarifne oznake 4810 9110 in blago 64.000 pol, ki so potiskane z logotipom "XXXX" BB C, pod trgovskim imenom "YYXY" (pravilno "YYYY") 230 gsm dim. 75 x 91 cm iz tarifne oznake 4810 9110 s skupno težo 24.062,40 kg, proizvedeno po delovnih nalogih št. ..., ..., ... in ... v okviru dovoljenja št. ..., zaseže do pravnomočne odločbe sodišča (točka 1 izreka odločbe), da se zaseženo blago hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje (točka 2 izreka odločbe) in da glede stroškov hrambe in ohranjanja blaga v času začasnega zasega veljajo določbe 1. in 2. odstavka 17. člena Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah intelektualne lastnine (Uradni list RS, št. 30/01, v nadaljevanju ZCUKPIL) (točka 3 izreka odločbe). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je odločba izdana na podlagi 1. odstavka 11. člena ZCUKPIL, in sicer po tem, ko je Generalni carinski urad dne 28. 8. 2002 pisno obvestil Carinski urad A, da je dne 27. 8. 2002 pooblaščenka nosilca blagovne znamke podjetja BBB iz države D, odvetnica EE sporočila, da je vložila tožbo. Po določbi 1. odstavka 11. člena ZCUKPIL carinski urad po prejetju obvestila s strani Generalnega carinskega urada, da je imetnik pravice vložil tožbo v skladu z 9. členom istega zakona, nemudoma, najpozneje pa v petih delovnih dneh od dneva, ko je Generalni carinski urad prejel obvestilo o vloženi tožbi, izda odločbo o zasegu blaga do pravnomočne odločitve sodišča. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. V tožbi ponovi kronologijo dogodkov pred izdajo izpodbijane odločbe CU A, meni, da je le-ta nepravilna in nezakonita. Po mnenju tožnika imetnik pravice v zahtevi za varstvo pravic po 5. členu ZCUKPIL ni navedel vseh podatkov, ki jih ta določba zahteva. V nadaljevanju tožnik napada odločbo drugotožene stranke št. ... z dne 29. 7. 2002 in meni, da je bil nepravilno določen rok veljavnosti ukrepa. Tožnik razširja upravni spor tudi zoper navedeno odločbo, ker se Carinski urad A v svoji odločbi z dne 30. 8. 2002 sklicuje na odločbo Generalnega carinskega urada z dne 29. 7. 2002, ki tožeči stranki nikoli ni bila vročena, kar je v nasprotju s 13. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP). Tožnik je bil z odločbo Generalnega carinskega urada seznanjen šele 16. 9. 2002, ko je pooblaščenec tožeče stranke fotokopiral dokumentacijo iz spisa na Generalnem carinskem uradu. S tem je bila tožeči stranki grobo kršena pravica do pravnega sredstva, kar je kršenje 25. člena Ustave RS. Tožena stranka je zavestno kršila pravice tožeče stranke, saj ji je zapisnik o kontroli nad blagom, uvoženim po dovoljenju št. ... in o zadržanju blaga, poslala v vednost, pri čemer je narava zapisnika zgolj ugotovitvena, medtem ko ji odločb, s katerimi je bilo odločeno o pravicah tožeče stranke, ni pošiljala v vednost. Nadalje tožnik meni, da so bili prekoračeni roki po določbi 9. člena ZCUKPIL. Iz odločbe Carinskega urada A z dne 30. 8. 2002 je razvidno, da je pričel ponovni 10-dnevni rok za vložitev tožbe teči dne 13. 8. 2002, kar pomeni, da se je rok iztekel po preteku 10 delovnih dni. Imetnik pravice je tožbo na pristojno sodišče vložil dne 26. 8. 2002, čeprav naj bi bila tožba na sodišču vložena dne 26. 9. 2002. Tožeča stranka še opozarja, da ji nikoli ni bila posredovana odločba, s katero je Generalni carinski urad podaljšal 10-dnevni rok za vložitev tožbe imetniku pravice, kakor tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe Carinskega urada A z dne 30. 8. 2002 ne izhaja, iz katerih utemeljenih razlogov je Generalni carinski urad zakonsko določen 10-dnevni rok dodatno podaljšal, kar je v nasprotju s 3. odstavkom 9. člena ZCUKPIL. Ne gre spregledati, da pomenijo posegi po ZCUKPIL velik poseg v obstoječe pravice tožeče stranke, zato bi ta morala imeti možnost, da se o tem izjavi. Po določbah ZCUKPIL ne zadostuje zgolj zatrjevanje imetnika pravice, da je sam nosilec pravice intelektualne lastnine, temveč mora slednji tudi verjetno izkazati, da je bila s strani domnevnega kršitelja njegova pravica verjetno kršena. Iz odločbe o zahtevi za varstvo pravic, št. ..., ki jo je izdal Generalni carinski urad dne 29. 7. 2002, ne izhaja, na čem temelji verjetnost kršitve pravice imetnika pravice intelektualne lastnine. Ni jasno, s kakšnimi dokazi imetnik pravice v svoji zahtevi za varstvo pravic izkazuje, da je bila njegova pravica na podlagi delovanja tožeče stranke verjetno kršena. ZCUKPIL je bil sprejet z namenom, da se preprečijo kršitve pravic intelektualne lastnine, ki so povezane z vnosom blaga na ozemlje Republike Slovenije, oziroma da se zaščitijo imetniki pravic intelektualne lastnine, ki bi jim bile ob vnosu blaga na teritorij Republike Slovenije kršene pravice intelektualne lastnine. Navedeni zakon ne ureja materialnopravne materije, zato se za razlago pravnih pojmov, kot so pravice intelektualne lastnine in njihovo opredelitev, uporabljajo določbe Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS št. 45/01, v nadaljevanju ZIL-1), ki je na tem področju temeljni zakon in zelo natančno opredeljuje prej omenjene pravne pojme. V razmerju do ZIL-1, ZCUKPIL ni specialni zakon, saj gre za zakon, ki ureja postopek ugotavljanja domnevnih kršitev pravic intelektualne lastnine, pri čemer samega pojma intelektualna lastnina ne razlaga podrobno. Zato je po prepričanju tožeče stranke zaključek tak, da ZCUKPIL ureja postopek ugotavljanja kršitev, medtem ko je glede vsebine pravic imetnika pravice intelektualne lastnine potrebno upoštevati določbe ZIL-1. Tožeča stranka prilaga dokaze, iz katerih izhaja, da je sama zgolj izdelovala kartonažne izdelke po naročilu svojih naročnikov družbe FFF iz G. Tožeča stranka je ravnala v skladu z navodili naročnika, ki ima v svoji državi registrirano predmetno blagovno znamko. O kršitvi blagovne znamke lahko govorimo samo v primeru, če je blago, ki je označeno s posebno oziroma enako blagovno znamko, namenjeno na trg, kjer je nosilec znamke druga oseba in ne tista, ki daje blago s takšno znamko v promet brez dovoljenja. Tožeča stranka ni imela nobenega namena prodajati kartonske škatlice, ki so embalaža za cigarete na slovenskem trgu, temveč so bile kartonske škatlice izvozno blago v državo, v kateri je predmetna blagovna znamka zaščitena. Definicijo kršenja blagovne znamke določa 47. člen ZIL-1. Ob tem je treba upoštevati, da ima imetnik pravice blagovno znamko registrirano le za izdelke iz razreda 34 mednarodne klasifikacije, torej le za tobak, sredstvo za kajenje, proizvode za kadilce in vžigalice. Imetnik pravice po 1. odstavku 47. člena ZIL-1 sicer ima pravico preprečiti tretjim osebam uporabo znaka, ki je enak ali bistveno podoben njeni znamki v gospodarskem prometu. Vendar pa bi bil v tem primeru relevanten gospodarski promet tisti, v katerem bi lahko tožeča stranka uporabo znaka prepovedala v prometu s tobakom, cigaretami ali tobačnimi izdelki. Tožeča stranka še enkrat poudarja, da je sama zgolj tiskala škatlice za cigarete, nikakor pa se ni ukvarjala s prometom tobaka, cigaret ali tobačnimi izdelki. Tako zahteva za varstvo pravic ni utemeljena in tudi ne izpolnjuje bistvenih pogojev iz 2. odstavka 5. člena ZCUKPIL, saj ni izkazana verjetnost kršitve pravice intelektualne lastnine.

V postopku je podala odgovor na tožbo tudi stranka z interesom, to je BBB iz države D po pooblaščenki odvetnici EE iz H. V odgovoru prereka vse navedbe tožeče stranke, razen če se z njimi izrecno strinja, in še dodaja: stranka z interesom je nosilka znamke "XXXX", ki pokriva izdelke v razredu 34, npr. tobak, tobačne izdelke, proizvode za kadilce itd. (v nadaljevanju zadevna znamka). Tožeča stranka je s proizvodnjo in poskusom izvoza nedvomno kršila zadevno znamko, saj je izdelala embalažo za tobačne izdelke. Izdelava embalaže kot tudi izvoz takega blaga je izrecno definiran kot kršenje blagovne znamke po 47. členu ZIL-1. Na odločitev v sporu ne more vplivati navedba tožeče stranke, da je zadevno blago naročil nekdo v državi J, ki naj bi bil nosilec zadevne znamke v tej državi, saj tožeča stranka ni predložila dokazov v zvezi s tem, razen tega pa tudi takšno zatrjevanje ne vpliva na pravice stranke z interesom v Republiki Sloveniji, kjer je veljavnost znamke nesporna, prav tako pa je nesporno, kakšne pravice ima nosilec znamke. Stranka z interesom opozarja, da tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu izpodbija zakonitost odločbe Carinskega urada A št. ... z dne 30. 8. 2002 in da v zahtevku ne zahteva tudi odprave odločbe Generalnega carinskega urada z dne 29. 7. 2002, za katero v tožbi navaja, da razširja upravni spor tudi na to odločbo. Sodišče o tej odločbi vsebinsko ne more presojati, saj institut "razširitve" upravnega spora na neke druge odločbe v upravnem sporu ne obstaja. Nadalje stranka z interesom še pove, da sklep Generalnega carinskega urada o podaljšanju roka za dodatnih 10 delovnih dni ni predmet tega upravnega postopka (spora), ki se nanaša le na odločbo Carinskega urada A. Tožba je bila pri okrožnem sodišču vložena pravočasno, to je 26. 8. 2002, in zato ni jasno, od kod tožeči stranki podatek, da je bila tožba vložena 26. 9. 2002. Pravočasnost je mogoče izračunati in preveriti s pomočjo koledarja. Sklepno sodišču predlaga, da tožbo zavrže, oziroma jo kot neutemeljeno v celoti zavrne in potrdi odločbo prvotožene stranke.

Prvotožena stranka na tožbo ni odgovorila, drugotožena stranka pa prereka vse navedbe tožeče stranke in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Meni, da je bil postopek izveden pravilno in zakonito, Generalni carinski urad je takoj po vložitvi zahtevka imetnika pravice izdal odločbo, s katero mu je ugodil, in sicer dne 29. 7. 2002, to je v najkrajšem možnem času. Veljavnost odločbe za ta postopek ni pomembna, tudi določitev trajanja rokov ne učinkuje proti tožeči stranki, ker se nanaša na blago, ki bi bilo kasneje najdeno s strani carinskega organa, za katerega bi obstajal sum, da gre za ponarejeno blago. Če bi veljavnost odločbe potekla, nova pa ne bi bila izdana, bi carinski organ vseeno lahko zadržal blago, če bi menil, da je ponarejeno, vendar bi v takem primeru deloval po uradni dolžnosti, to je na podlagi 14. člena ZCUKPIL. Odločba, ki jo izda Generalni carinski urad na podlagi 1. odstavka 6. člena ZCUKPIL, ne učinkuje zoper tožečo stranko, ampak učinkuje le nasproti organizacijskim enotam znotraj Carinske uprave Republike Slovenije ter je v korist imetnika pravice. Če je taka odločba izdana, obvezuje carinske organe, da izvajajo carinski nadzor in izvajajo poostren nadzor nad blagom, ki je opisano v odločbi, če naletijo na takšno blago, morajo dati imetniku pravice možnost, da zavaruje svoje pravice tako, da blago zadržijo. Odločba Generalnega carinskega urada št. ... z dne 29. 7. 2002 je pravilna in zakonita. Ker odločba ne učinkuje zoper tožečo stranko, ampak le zoper notranje organizacijske enote Carinske uprave Republike Slovenije, tudi ni potrebe, da bi bila z njo seznanjena. Tožena stranka poudarja, da se na podlagi 6. člena ZCUKPIL izdana odločba o varstvu pravic izdaja za vse blago označeno z blagovno znamko, za katero se zahteva varstvo, na katerega bi carinski organi naleteli v času njene veljavnosti. Dodaja še, da je bila odločba Generalnega carinskega urada z dne 29. 7. 2002 poslana tožeči stranki po pooblaščencih v septembru 2002. Meni, da je imetnik pravice pravočasno vložil tožbo pri okrožnem sodišču, to je 26. 8. 2002. Meni tudi, da je bil utemeljeno podaljšan rok za vložitev tožbe v skladu z določbo 9. člena ZCUKPIL. Pri izvajanju ZCUKPIL ne gre za vprašanje pravice razpolaganja z blagovno znamko, ampak za vprašanje, ali je blago ponarejeno, to je, ali je blago upravičeno označeno z blagovno znamko, ki jo želi njen imetnik zaščititi, ali ne. Pri tem tožena stranka poudarja, da carinski organ ne oporeka veljavnosti pogodbe med tožečo stranko in tujim naročiteljem ter ne sodi o njeni pravilnosti, ker se na podlagi ZCUKPIL ne spušča v gospodarske posle med posameznimi subjekti. Pristojnosti carinskega organa predpisane z ZCUKPIL so v tem, da začasno zadrži blago le v primeru, ko gre za ponarejeno blago. Kadar pa je blago ponarejeno, je označeno z blagovno znamko neupravičeno, kar pomeni, da so pravice imetnika take blagovne znamke kršene. Ker je zadevna blagovna znamka zaščitena tudi v Republiki Sloveniji, kar izhaja iz podatkovne baze pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino, je brezpredmetno zatrjevanje tožeče stranke, da zaseženega blaga ni imela namena prodajati na slovenskem trgu, ampak da so bile kartonske škatlice namenjene v izvoz. Če pravne zaščite ne bi bilo, potem carinski organi ne bi smeli postopati po ZCUKPIL. Če pa je blago ponarejeno, za kar bo potrebno počakati odločitev sodišča, pa noben subjekt ni upravičen do razpolaganja takega blaga, saj krši blagovno znamko, katero posnema z namenom, da si pridobi premoženjske koristi. Pri tem tožena stranka še poudarja, da v tej fazi postopka še ni mogoče reči, da obstajajo trdni dokazi o tem, da je blago ponarejeno. Za takšno sodbo carinski organ niti ni pristojen, zato se imetniku blagovne znamke z zadržanjem blaga daje možnost, da to šele dokaže na sodišču. Vse vloge v postopku so bile posredovane strankam v tem upravnem sporu.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 3. 4. 2003. K točki 1 izreka: Tožba tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada A št. ... z dne 30. 9. 2002 ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidna pravna podlaga za izdajo odločbe, navedena so ugotovljena pravno relevantna dejstva, ki izdajo odločbe v skladu z njeno pravno naravo narekujejo. Tako so se tudi po presoji sodišča stekli pogoji za izdajo odločbe po 11. členu ZCUKPIL. Po navedeni določbi Generalni carinski urad pisno obvesti pristojni carinski urad, da je imetnik pravice vložil tožbo v skladu z 9. členom tega zakona. Carinski urad nemudoma, najpozneje pa v petih delovnih dneh od dneva, ko je od Generalnega carinskega urada prejel obvestilo o vloženi tožbi, izda odločbo o zasegu blaga do pravnomočne odločitve sodišča (1. odstavek 11. člena ZCUKPIL), po 2. odstavku pa se zaseženo blago hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje blaga. Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 11. členu ZCUKPIL samostojna pravna celota, ki ni odvisna od rešitve tožbe zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, niti ne predstavlja nujno nadaljevanje postopka po predhodnem začasnem zadržanju blaga. Kolikor so izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZCUKPIL, to je vložena tožba imetnika pravice v skladu z 9. členom ZCUKPIL, je pristojni carinski urad dolžan izdati odločbo. Glede na povedano so tožbeni ugovori, s katerimi tožnik posega v pravilnost predhodnega odločanja Generalnega carinskega urada v zvezi s podaljšanjem roka za vložitev tožbe s strani imetnika pravice pri sodišču ter v zvezi z odločbo o zahtevi za varstvo pravic, izdano na podlagi 6. člena in 1. odstavka 15.člena ZCUKPIL, neutemeljene in za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta brezpredmetne. Tožeča stranka tudi nima prav, ko trdi, da je potrebno v carinskem postopku ugotoviti ali je blago, ki je bilo zadržano, ponarejeno v smislu določb ZIL-1. To se ugotavlja skladno z 9. členom ZCUKPIL v pravdnem postopku na podlagi vložene tožbe imetnika pravice zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine.

Glede na navedeno je tožba zoper odločbo prvotožene stranke neutemeljena in je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

K točki 2 izreka: Tožba tožeče stranke zoper odločbo drugotožene stranke št. ... z dne 29. 7. 2002 se zavrže. ZCUKPIL določa ukrepe v zvezi s kršitvami pravic intelektualne lastnine ob vnosu blaga v Republiko Slovenijo oziroma iznosu blaga iz nje. Postopek se lahko začne na zahtevo imetnika pravice ali po uradni dolžnosti, za izvajanje tega zakona pa so pristojni carinski organi (1. člen). Postopek na zahtevo, kot je to v obravnavanem primeru, se začne s tem, da se pri Generalnem carinskem uradu vloži zahteva, ki mora vsebovati v 2. odstavku 5. člena ZCUKPIL predpisane podatke. Generalni carinski urad ugodi zahtevi, če vložnik zahteve izkaže za verjetno, da bi z zadevnim blagom lahko bile kršene njegove pravice. Ugoditev zahtevi Generalni carinski urad obvesti carinske urade (6. člen ZCUKPIL). Ker je ta odločba kot posamični upravni akt izdana na zahtevo vlagatelja in se nanaša na določeno blago, je namenjena le vlagatelju, učinkuje pa nasproti organizacijskim enotam znotraj Carinske uprave Republike Slovenije, ki jih obvezuje, da v zvezi z v odločbi navedenim blagom izvajajo poostren carinski nadzor. Šele v primeru, če carinski organ pri svojem delu odkrije blago, ki ustreza opisu blaga iz odločbe Generalnega carinskega urada o ugoditvi zahteve, začasno, za obdobje treh delovnih dni, zadrži prepustitev odkritega blaga in o tem nemudoma pisno obvesti Generalni carinski urad in imetnika pravice, če mu je znan oziroma vložnika zahteve (8. člen ZCUKPIL). V 4. členu ZUS je določeno, da je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v predpisanem roku. Upravni spor je torej dopusten le, če je za tožnika nastala posledica le zaradi upravnega akta oziroma če je zaradi upravnega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Ker z odločbo Generalnega carinskega urada št. ... z dne 29. 7. 2002 (drugotožene stranke) sploh ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi na zakon oprti neposredni koristi, saj se ta odločba na tožnika ne nanaša, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo v tem delu zavrglo. Sodišče le še dodaja, da tožba zoper odločbo drugotožene stranke ni bila vložena pravočasno, saj je bila odločba vročena tožeči stranki dne 14. 10. 2002, tožbeni zahtevek tožeče stranka za njeno odpravo pa je bil vložen dne 7. 12. 2004, torej nedvomno po poteku 30 dnevnega roka, ki ga določa 1. odstavek 26. člena ZUS za vložitev tožbe.