Jedro

Izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe je odločitev procesne narave, saj se nanaša na izvedbo (inšpekcijskega) postopka. S tem sklepom ni bilo odločeno o glavni stvari, tj. o samem predmetu inšpekcijskega postopka, zato ne gre za dokončen upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan. Zato izpodbijani sklep ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, kar je že večkrat presodilo tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče RS.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica izpodbija sklep, s katerim je tožena stranka zavrnila njeno zahtevo za izločitev uradne osebe - državne nadzornice za varstvo osebnih podatkov A.A., ki zoper tožnico vodi inšpekcijski postopek. Njeno izločitev je zahtevala zaradi obstoja okoliščin, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti, kar je v nadaljevanju tožbe podrobno obrazloženo. Iz tožničinih trditev je razvidno, da tožbo vlaga v skladu s pravnim poukom v izpodbijanem sklepu in da je zahteva za izločitev samostojna pravica stranke, opredeljena v 37. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar terja tudi samostojno pravno varstvo. Pojasnjuje, da je Ustavno sodišče že odločilo, da se mora sodno varstvo zagotoviti tudi zoper sklepe, s katerimi se ne odloča o glavni stvari, npr. sklepe o vpogledu v spis, prekinitvi postopka, stroških postopka, načinu izvršbe. Meni, da ji izpodbijani sklep odreka nepristransko odločanje o njenih pravicah in obveznostih. Ker je tožena stranka organ sui generis, zoper izpodbijani sklep ni možnosti pritožbe, zato ji je omogočena popolna samovolja. Možnost, da tožnica odločitev o neizločitvi nadzornice izpodbija šele v morebitnem upravnem sporu zoper končno odločbo, grobo posega v njen pravni položaj, saj bo primorana izvršiti odločbo, ki jo je izdal pristranska, nesamostojna in od navodil predstojnika odvisna nadzornica. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zahtevi za izločitev nadzornice ugodi, podredno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

2. Tožba ni dovoljena.

3. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. V upravnem sporu tako ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje odločitev o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Če gre za upravne akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so takšni akti lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

4. Izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe je odločitev procesne narave, saj se nanaša na izvedbo (inšpekcijskega) postopka. S tem sklepom ni bilo odločeno o glavni stvari, tj. o samem predmetu inšpekcijskega postopka, zato ne gre za dokončen upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan. Zato izpodbijani sklep ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. kar je že večkrat presodilo tako Upravno1 kot tudi Vrhovno sodišče RS.2

5. Podlage za vložitev obravnavane tožbe tožeči stranki ne daje niti napačen pravni pouk v izpodbijanem sklepu, saj ta sam po sebi ne more dati ali odvzeti stranki pravice do sodnega varstva.3

6. Tožeča stranka se v tožbi sicer sklicuje na presojo Ustavnega sodišča, da mora biti za nekatere druge procesne sklepe zagotovljeno samostojno sodno varstvo, in s tem v zvezi omenja odločbi U-I-16/10, Up-103/10 z dne 20. 10. 2011 ter Up-619/15 z dne 2. 6. 2016. V prvi zadevi je šlo za odločitev o zavrnitvi zahteve tretje osebe, da se ji omogoči vpogled v upravni spis, za katero je Ustavno sodišče presodilo, da ne gre za procesno odločitev, temveč za odločitev, ki pomeni vsebinsko odločitev o posebni zakonski pravici in s katero je odločeno o vsebinski utemeljenosti samostojnega zahtevka.4 Za razliko od obravnavane zadeve, pritožnik v zadevi U-I-16/10, Up-103/10 ni bil stranka upravnega postopka, kar je pomemben razlog v prid stališču, da gre za poseben postopek, v katerem se odloča o samostojnem zahtevku.5 V drugi zadevi je šlo za odločitev o prekinitvi postopka pridobitve brezplačne pravne pomoči, in sicer za določeno daljše časovno obdobje, pri čemer so med prekinitvijo postopki, v katerih je pritožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč, tekli dalje. Ustavno sodišče je presodilo, da so izpodbijani sklepi o prekinitvi postopka poslabšali pritožnikov pravni položaj in ob takih konkretnih okoliščinah primera (poudarilo Upravno sodišče) pomenijo odločitev upravnega organa o pravici ali pravni koristi pritožnika v smislu 2. člena ZUS-1. Takšna odločitve Ustavnega sodišča se torej nanaša le na konkretne okoliščine primera in je ni mogoče širiti na ostale procesne sklepe zgolj s pavšalnim sklicevanjem, da je tudi zahteva za izločitev uradne osebe samostojna pravica, ker bo inšpekcijski postopek tako še naprej vodila in v njem odločala uradna oseba, ki bi morala biti po mnenju tožeče stranke izločena. Vse očitke o pristranskosti uradne osebe bo lahko tožeča stranka namreč uveljavljala v morebitnem upravnem sporu zoper odločbo, izdano v inšpekcijskem postopku, katerega končna odločitev je negotova. Zato je prenagljena in hipotetična tožničina razlaga, da bo morala izvršiti odločbo, ki jo je izdala pristranska uradna oseba. Če pa bi ji z izvršitvijo morebitne takšne odločbe nastala težko popravljiva škoda (česar tožeča stranka niti ne zatrjuje, saj vsebina morebitne odločbe še ne more biti znana), pa bo lahko v skladu z 32. členom ZUS-1 ob vložitvi tožbe v upravnem sporu zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, ki bi preprečila nastanek takšne škode.

7. Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo zavrglo v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijani akt ni akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Sodišče je ta sklep izdalo v postopku predhodnega preizkusa tožbe, ne da bi pošiljalo tožbo v odgovor toženi stranki (prvi odstavek 38. člena ZUS-1).

8. Ker je sodišče tožbo zavrglo, tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Gl. npr. sodbo in sklep I U 291/2018 z dne 17. 12. 2019 in sklepe III U 167/2015 z dne 3. 9. 2015, I U 443/2013 z dne 3. 4. 2013, I U 1366/2015 z dne 3. 11. 2015 idr. 2 Gl. npr. sodbo I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017 in sklepe I Up 165/2018 z dne 3. 9. 2019, I Up 342/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 113/2018 z dne 29. 8. 2018, I Up 252/2017 z dne 23. 5. 2018, I Up 3/2010 z dne 1. 7. 2010, I Up 250/2009 z dne 23. 12. 2009, I Up 470/2008 z dne 8. 10. 2006, I Up 404/2007 z dne 1. 10. 2008 idr. 3 Gl. npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve) in I Up 373/2012 z dne 27. 3. 2013 (10. točka obrazložitve). 4 Odločba Ustavnega sodišča U-I-16/10, Up-103/10 z dne 20. 10. 2011, 15. točka obrazložitve. 5 Prim. prav tam, 13. točka obrazložitve.