Jedro

Med dokaze, ki so obsojencu v korist, zato ker so materialnopravno relevantni, sodijo tudi tisti, ki potrjujejo, da se morebitni storilec ni nahajal na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bil ta izvršen (alibi). Sodišče je dolžno obstoj alibija, ki je vsaj verjetno izkazan, preveriti v celoti.

V opisu kaznivega dejanja ogrožanja varnosti je med drugim navedeno, da je obsojenec zapeljal za oškodovancem na pločnik proti njemu, ta pa je odskočil izven pločnika. Iz tega izhaja, da je obsojenec naklepno ogrozil oškodovančevo varnost in ne morebiti iz malomarnosti ali zgolj slučajno.

Izrek

Zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenca, zoper katerega je bila vložena obtožnica zaradi poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Izreklo mu je kazen osmih mesecev zapora, v katero je vštelo čas, prestan v priporu od 5.11.1999 do 26.5.2000. Odločilo je tudi, da mora povrniti stroške kazenskega postopka, plačila povprečnine pa je bil oproščen. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbe obtoženca, njegovega zagovornika in okrožnega državnega tožilca, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo v plačilo povprečnino v višini 100.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 20.6.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP): zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da se je sodišče v razlogih sodbe opredelilo do vseh odločilnih dejstev in da je dovolj natančno pojasnilo, zakaj je verjelo določenim izpovedim in zakaj je zavrnilo izvedbo določenih dokazov. Osnovni problem pa je v tem, da se obramba ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, zaradi česar pa zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti se je Vrhovno sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1.točko 372. člena ZKP). Po zagovornikovem mnenju opis dejanja nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, saj ne pove ničesar o morebitnem naklepu voznika avtomobila pri tem, ko je zapeljal na pločnik. Samo dejstvo, da nekdo na cesti, kjer ni dovoljeno ustavljanje, zapelje na pločnik, namreč lahko pomeni le to, da hoče nekdo na njem parkirati vozilo, saj bi na cesti oviral promet. Nič nenavadnega ni, da se pešec potem, ko vidi voznika zapeljati na pločnik, umakne takšnemu vozilu. V nadaljevanju pa zagovornik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede naklepa.

Odgovor na postavljeno vprašanje je treba poiskati v opisu kaznivega dejanja, kot je razviden iz izreka prvostopenjske sodbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v njem zajeti vsi znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 145. člena KZ, med drugim tudi, da je s tem, ko je zapeljal za oškodovancem na pločnik proti njemu, ta pa je odskočil izven pločnika, obsojenec naklepno ogrozil oškodovančevo varnost, ne pa morebiti iz malomarnosti ali zgolj slučajno, saj kaj takega iz opisa ne izhaja. Poleg tega zakonski opis tega kaznivega dejanja ne zahteva obarvanega naklepa, zato tudi v konkretnem opisu ni potrebno dodajati storilčevega posebnega namena. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. V preostalem delu, ki se nanaša na obravnavano kršitev, pa se zagovornik ne strinja z oceno sodišča prve stopnje glede okoliščin, na podlagi katerih je ugotovilo, da je obsojenec storil dejanje z naklepom. Gre za uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

V nadaljevanju pa je Vrhovno sodišče presojalo zatrjevano kršitev pravice do obrambe, ki naj bi bila v tem, da so bili zavrnjeni predlogi obrambe za izvedbo dokazov, ki bi potrdili obsojenčev alibi. Med drugim je navedeno, da je obramba predlagala, naj se pri Telekomu opravijo poizvedbe o zapisu pogovora obsojenca iz javne govorilnice v KC v I. in II. nadstropju. S tem je skušal dokazati, da se je v kritičnem času, ko naj bi storil kaznivo dejanje, nahajal tam in ne v M. Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS). Obdolžencu pa so lahko v korist le dokazi, ki so materialnopravno relevantni, zato je sodišče dolžno izvajati zgolj take dokaze. Mednje sodijo tudi tisti, ki potrjujejo, da se morebitni storilec ni nahajal na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bil ta izvršen (alibi).

Vendar pa mora biti tak dokaz - obstoj in pravna pomembnost - utemeljen s potrebno stopnjo verjetnosti. Ta mora biti taka, da ni že takoj jasno, da dokaz ne bo uspešen. Ker je obstoj alibija odločilen za vprašanje, ali je oseba storila kaznivo dejanje, ki se ji očita, je sodišče njegov obstoj, če je ta vsaj verjetno izkazan, dolžno preveriti v celoti.

Iz spisa je razvidno, da je bistvo obsojenčevega zagovora (l. št. 34, 469) v tem, da se ob določenem času ni nahajal na kraju kaznivega dejanja, to je, da ga okoli 16.00 ure ni bilo v M. V zvezi s tem je na glavni obravnavi povedal, da sta ga tega dne zjutraj pred pošto v M. poškodovala M.B., rejnik mladoletnega oškodovanca, in še en moški. S hčerko, ki ga je čakala v avtu in je vse to videla, sta se odpeljala prijavit dogodek na PP M. Nato jo je odpeljal v šolo v Mo., ob 9.23 se je zaradi poškodb oglasil v KC. Ker bi moral čakati do dve uri in pol, je rekel, da pride kasneje. Od tam se je odpeljal v J., od koder sta z D.P. na fakulteto peljala štedilnik. D.P. ga je nato odpeljal v KC in se z njegovim avtom odpeljal nazaj v J. Sam je bil drugič na rentgenskem slikanju ob 14.16 uri. Ko so bile slike razvite, je prišla zdravnica in rekla, da lahko gre. Na hodnik B je šel prosit za izvid, ki bi ga lahko dobil, če bi plačal pregled.

Bolnico je zapustil ob 15.30 ali 15.40 uri, nato je čakal ženo, se z njo srečal ob štirih ali pet minut prej. Odpeljala sta se po hčerko, od tam v J. po njegov avto, od koder je žena odšla po svojih opravkih, on pa s hčerko na bencinsko črpalko, nato pa k njegovi mami. Tam je bil tudi njegov sin, skupaj so imeli kosilo. Pred 18.00 uro so se odpeljali nakupit hrano v E.M. na Š., od tam pa v M. Obsojenec je svojo prisotnost v KC v času, ko ne bi več mogel priti do M. do okoli 16.00 ure, saj je bil petek in čas prometne konice, dokazoval z izpovedbami prič M.K. (žena), A.K. (hči), M.P. in D.P. Te je sodišče prve stopnje predvsem v povezavi z oceno obsojenčevega spremenjenega zagovora ocenilo kot neprepričljive. Njegovo prisotnost v KC v spornem času pa naj bi potrdili tudi na podlagi poizvedb pri Mobitelu glede njegovih pogovorov po mobitelu s hčerko in D.P. Ugotovljeno je bilo, da ga je hčerka res klicala ob 15.26,28 uri. Lokacije obsojenčevega mobitela v času tega klica ni bilo mogoče ugotoviti, ker izpis za MOBI uporabnike v mesecu oktobru 1999 še ni obstajal. Med njegovim in D.P.-jevim mobitelom pa tega dne ni bilo klicev, prav tako ne z drugim D.P.-jevim mobitelom. Zagovornik je nato predlagal, da se opravijo še poizvedbe dohodnih in odhodnih klicev za telefonsko številko, ki je službeni telefon M.P. in je možno, da je D.P. (ko je bil v J.) klical obsojenca iz tega telefona. Sam obsojenec je uporabil javno govorilnico v I. nadstropju KC, kjer sta dve govorilnici. Taka poizvedba naj se opravi tudi za telefon ..., kar je številka VVZ, kjer je bila zaposlena obsojenčeva žena - "tudi iz govorilnice". Dokazna predloga sta bila zavrnjena iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil obsojenec na kraju kaznivega dejanja, je pomembno naslednje: sodišče je kot sprejemljivo ocenilo možnost, da se je obdolženec še kakšno uro po drugem rentgenskem slikanju ob 14.16 uri zadržal na KC; v tričetrt ure pa se je lahko pripeljal do M. tudi v času prometne konice.

Dokazni zaključek, da je mogoče, da je KC zapustil nekje do 15.16 ure, zaradi česa je lahko pravočasno prišel v M., bi lahko izpodbila predvsem ugotovitev, da so bili po tej uri opravljeni klici iz ene od navedenih dveh govorilnic v KC na omenjeno telefonsko številko VVZ. V zvezi s tem je pomembno, da je priča M.K. že v preiskavi povedala, da jo je mož poklical, naj pride ponj, okoli 15.55 ure ga je pobrala v bližini urgentnega bloka KC. Zaslišana na glavni obravnavi 4.4.2000 pa je še dodala, da jo je mož poklical v službo okoli pol četrte ure, naj pride ponj pred KC. Dopoldne se nista slišala. Morda sta se slišala dvakrat, preden je zapustila službo, vse pa v zvezi s tem, da ga pride iskat. Vrhovno sodišče na podlagi izpovedbe M.K. ugotavlja, da je ta zapustila vrtec po 15.35 uri, ko je oddala zadnjega otroka. Glede na to, da je z obdolžencem govorila, preden je šla iz službe, ni mogoče izključiti možnosti, da je to bilo po 15.16 uri. Poleg tega ni mogoče izključiti, da je obdolženec tega dne uporabil telefonski govorilnici v I. nadstropju KC, saj je v zagovoru na glavni obravnavi 3.3.2000 navedel, da je čakajoč na drugo rentgensko slikanje šel na hodniku nekajkrat na telefon. Verjetnost, da je v kritičnem času telefoniral ženi iz ene ali druge telefonske govorilnice, torej obstoji.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z zavrnitvijo predloga, da se opravijo poizvedbe glede klicev za telefon VVZ, v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je obdolženec pokazal negotovost glede tega, kateri telefon je uporabljal, saj bi zase seveda lahko trdno vedel, ali je bil to telefon javne govorilnice ali zasebni telefon. Tako stališče pa ne implicira, da je že vnaprej mogoče reči, da bo predlagani dokaz neuspešen, bodisi ker obsojenec tega dne sploh ni uporabil javne govorilnice v KC, bodisi ker je ni uporabil v času, ko je mogoče reči, da po njem ne bi mogel več priti na kraj kaznivega dejanja okoli 16.00 ure. Ker je bil dokazni predlog kljub temu zavrnjen, je bila kršena pravica do obrambe (3. alineja 29. člena URS), kar je vplivalo na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

Zagovornik je tudi v pritožbi uveljavljal, da je zavrnitev tega dokaznega predloga neutemeljena. Hkrati je priložil tudi dopis Telekoma z dne 26.6.2000, ki potrjuje, da imajo za oktober 1999 shranjene podatke o odgovorjenih odhodnih klicih v telekomunikacijskem prometu. To pomeni, da je mogoče pridobiti podatke o morebitnem telefonskem pogovoru (ali dveh pogovorih), ko je obsojenec klical iz KC v VVZ. Kljub temu se je sodišče druge stopnje strinjalo s stališčem izpodbijane sodbe in ni odpravilo navedene kršitve.

Vrhovno sodišče je zato sodbi obeh stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). To bo moralo izvesti predlagani dokaz in nato oceniti zagovor v delu, ko obsojenec zatrjuje, da okoli 16.00 ure ni bil na kraju kaznivega dejanja, ponovno pa tudi izpovedbe prič M. in A.K., M. in D.P. Slednje še zlasti, ker so navedene priče o svojih stikih z obsojencem v kritičnem času že v preiskavi - torej takrat, ko s svojo izpovedbo nikakor niso podpirale obsojenčevega zagovora - izpovedovale bistveno enako kot na glavni obravnavi.

Ker je bilo zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno, ker je bila kršena pravica do obrambe v zvezi z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga, se Vrhovno sodišče do ostalih dokaznih predlogov in ostalih zatrjevanih kršitev ni opredelilo.