Jedro

Z ustanovitvijo nujne poti mora nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot pa bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini.

Izrek

I.Pritožba glede prvega, tretjega in četrtega predlagatelja se zavrže.

II.Pritožbi druge predlagateljice in prve nasprotne udeleženke se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III.Udeleženci sami krijejo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu predlagateljev in ustanovilo nujno pot za potrebe nepremičnin z ID znakom parcela 001 in 002 po nepremičninah z ID znakom parcela 003 in 004, po trasi, kot izhaja iz spodnje skice izvedenca geodetske stroke mag. Jožeta Cestnika:

Nujna pot je ustanovljena v korist vsakokratnih lastnikov gospodujočih parcel (sedaj predlagatelji) v breme vsakokratnih lastnikov služečih parcel (sedaj nasprotni udeleženci), in sicer za hojo in vožnjo s cestnimi motornimi vozili ter kmetijsko mehanizacijo (I., II. in III. točka izreka sklepa). V IV. do VII. točki je sodišče predlagateljem naložilo plačilo nadomestila, in sicer v IV. in V. točki za nujno pot v korist parcele ID 001, v VI. in VII. točki pa drugi predlagateljici enako za korist njene parcele ID 002.

2.Zoper VI. in VII. točko sklepa se pritožujejo predlagatelji, ker menijo, da jim ni treba plačati dvakratnega nadomestila. Navajajo, da je nadomestilo vezano na uporabo tuje stvari, kar pa ne pomeni, da mora vsak lastnik vsake parcele, v korist katere je nujna pot ustanovljena, plačati celotno nadomestilo, kot ga je izračunal izvedenec. Predlagajo razveljavitev tega dela sklepa.

3.Prva nasprotna udeleženka je na pritožbo predlagateljev odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4.Tudi sama prva nasprotna udeleženka je zoper sklep vložila pritožbo, predlaga spremembo sklepa in zavrnitev predloga oz. njegovo razveljavitev, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Navaja, da sodišče ni upoštevalo kriterijev Stvarnopravnega zakonika (SPZ) za določitev nujne poti iz 88. in 89. čl., to je načel sorazmernosti in čim manjše obremenitve tuje nepremičnine. Očita, da je spregledalo, da ID 004 dvorišče k hiši na parceli ID 005 in ne cesta, kot se to narobe navaja. Trdi, da ne parkira zgolj na parceli ID 005, pač pa tudi na parceli ID 004. Nasproten zaključek ocenjuje kot napačen, arbitraren. Da gre za dvorišče, dokazuje tudi postavljena železna ograja - gre za zaprto ograjeno dvorišče. Napačno naj bi se sodišče opredelilo tudi do sodbe v zadevi P 184/2007, češ da je šlo za drugačne okoliščine in vprašanje priposestvovanja, saj je raba parcele ID 006 vse od takrat še ves čas ista - gre za dvorišče. Povsem nesorazmerno bi bilo, da bi se čez dvorišče dnevno lahko vozili kmetijski stroji in druga motorna vozila, saj bi se s tem prekomerno posegalo v sedanjo rabo, kjer gre za parkiranje, obračanje, sprehajanje, igro. Sklicuje se tudi na sodno prakso (II Cp 2490/2012, I Cp 1492/2010). Navaja, da obstaja alternativa, ki jo je ves čas predlagala. Čeprav bi bila tista pot daljša, bi bila ustreznejša in ne bi bolj obremenjevala lastnikov. Da gre za asfaltirano cesto in da zato gradbena dela ne bodo potrebna, ne bi smelo biti odločilno, saj se nujna pot določa zaradi nujnosti in ne zaradi ugodja. Pritožnica je sedaj na slabšem samo zato, ker je svojo nepremičnino asfaltirala.

5.Na pritožbo prve nasprotne udeleženke predlagatelji odgovora niso podali.

6.Pritožba prvega, tretjega in četrtega predlagatelja ni dopustna, pritožba druge predlagateljice in pritožba prve nasprotne udeleženke pa nista utemeljeni.

7.Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo vsa relevantna dejstva. Opravilo je ogled kraja samega ter angažiralo ustreznega strokovnjaka. Postopek je vodilo korektno, brez napak, sklep je ustrezno obrazložen, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

8.Določbe SPZ, ki urejajo določitev nujne poti, je sodišče pravilno uporabilo. Da nepremičnini, trenutno v lasti predlagateljev, parc. ID 001 in ID 002, nimata dostopa do javne poti, niti ni več sporno, zato je osnovni pogoj za sodno določitev nujne poti po 88. čl. SPZ izpolnjen.

9.Pri določitvi trase nujne poti je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo obe načeli, ki ju izpostavlja tudi pritožba prve nasprotne udeleženke, in sicer načelo sorazmernosti in načelo najmanjše obremenitve tuje stvari, ki izhajata iz 1. in 2. odst. 89. čl. SPZ; Sodišče dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala (1). Sodišče določi nujno pot tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina (2).

10.Sodišče prve stopnje je pretehtalo obe možni varianti povezave med parc. ID 001 in ID 002 ter javno cesto in se naposled z dobrimi razlogi odločilo za to, ki jo določilo preko parc. ID 003 in ID 004. Oba ključna razloga, ki ju je za svojo odločitev navedlo, sta relevantna. Sprejeta varianta je precej krajša kot tista, ki jo je predlagala prva nasprotna udeleženka (preko parcel ID 003, ID 007, ID 008 in ID 009, na 17. str. izvedenskega mnenja, l. št. 137), in sicer je skoraj 5 x krajša, meri 27,4 m, alternativa pa je dolga 129,5 m. Poleg tega določena trasa poteka po že obstoječi asfaltirani cesti, ki se kot taka s strani aktualnih lastnikov tudi uporablja.

11.Zavrniti je treba ključni argument pritožbe prve nasprotne udeleženke, da parc. ID 004 ni cesta, pač pa njeno zaprto dvorišče. Sodnica se je skupaj z izvedencem na ogledu prepričala, da to ne drži, kar je razvidno tudi iz posnetih fotografij v prilogah spisa oz. v mnenju izvedenca. Gre za urejen asfaltiran dovoz k hiši pritožnice, ki stoji na sosednji parc. ID 005 in na kateri je dovolj prostora tudi za parkiranje večjega števila vozil pravokotno na hišo, kar je očitno tudi običajna praksa. Življenjsko verjetno, logično je, da je v preteklosti kdaj tudi parc. ID 004 služila ustavljanju in obračanju, kar bo možno tudi v prihodnje, le da z nekoliko večjo previdnostjo, nikakor pa ni nepremičnina v svoji obstoječi funkciji, stanju in podobi, primerna za "sprehajanje in igro". Postavljena železna ograja res omogoča zaporo prehoda, kar pa še ne pomeni, da gre za "ograjeno dvorišče", kot to skuša prikazati pritožba. Dvorišče je po definiciji slovarja prostor pred hišo, za njo ali med hišo in pripadajočimi gospodarskimi poslopji. Evidentno je, da v obravnavanem primeru ne gre za tak prostor: med pritožničino hišo in cesto, po kateri je določena nujna pot, je, kot že rečeno, še prostor za parkiranje.

12.Sklicevanje na zadevi II Cp 2490/2012 in I Cp 1492/2010 zato ne more biti uspešno, saj torej v obravnavani zadevi nujna pot ne poteka po dvorišču v pravem pomenu te besede. V vsakem primeru posebej gre za presojo konkretnih, specifičnih dejanskih okoliščin, katera pot oz. varianta je bolj ali manj obremenjujoča ali primerna, zato so primerjave med na videz podobnimi primeri precej težavne in nehvaležne.

13.Drži, da oba argumenta, ki ju je navedlo sodišče prve stopnje v oporo svoji odločitvi glede trase, nista nujno in v vseh primerih uporabljiva. Tako dolžina kot urejenost trase se morda v kakšnem primeru lahko umakne drugim, boljšim, bolj tehtnim razlogom. Vendar jih pritožnica v konkretnem primeru ne ponudi. Argument dvorišča je, kot že pojasnjeno, neutemeljen, v ostalem pa pritožba navaja le splošno nasprotovanje in ne ponuja konkretnejše primerjave sebi v prid: v čem bi oz. zakaj naj bi bila daljša in še neutrjena oz. neurejena trasa manj obremenjujoča za lastnike kot je predmetna zanjo? Z ustanovitvijo nujne poti mora nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot pa bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini. Tudi v tem pogledu je torej treba upoštevati načelo sorazmernosti.

14.Sodišče ne dvomi, da je predmetna nujna pot za pritožnico neprijetna in da bi raje videla, da bi potekala kje drugje in ne po njeni nepremičnini. Njeno zemljišče bo obremenjeno proti njeni volji. Vendar so zakonski pogoji za to izpolnjeni in bi veljali enako tudi zanjo ali za kogarkoli drugega, ki bi se znašel v položaju, ko nepremičnina nima povezave z javno potjo.

15.Ravno zategedelj je za dovoljeno nujno pot upravičenec dolžan plačati zavezancu primerno nadomestilo (3. odst. 89. čl. SPZ). Tudi to je sodišče prve stopnje pravilno določilo in je pritožba druge predlagateljice neutemeljena. Očitek, da se po odločitvi sodišča plačuje dvojno, je treba zavrniti kot netočen.

16.Sodišče prve stopnje v 41. tč. obrazložitve svojega sklepa izrecno pojasnjuje, da je pri določitvi oz. izračunu nadomestila za uporabo nujne poti upoštevalo število uporabnikov ter mednje ustrezno razdelilo določeni denarni znesek ravno zato, da upravičenci ne bi prejeli večkratnika in s tem presežne vrednosti. Pri tem pa je seveda pravilno izhajalo iz dejstva, da je nujna pot določena v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine, torej v korist nepremičnine same, ne pa v korist njenega trenutnega lastnika. Zato je pravilno določilo nadomestilo za posamezno nepremičnino, torej posebej za parc. ID 001 (tč. 48. do 51) in posebej za parc. ID 002 (52 do 55), zaradi preglednosti in jasnosti obakrat posebej v breme parc. ID 004 in posebej v breme parc. ID 003. Sami višini odmere pritožba niti ne nasprotuje, je pa slednja s strani sodišča prve stopnje tudi pojasnjena.

17.Ker je zgolj druga predlagateljica lastnica parc. ID 002, za katero mora po tč. VI in VII plačati več nadomestila za določeno nujno pot kot skupaj z vsemi drugimi predlagatelji kot solastniki parc. ID 001, je bilo treba pritožbo slednjih zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči; nanje se ta del sklepa namreč sploh ne nanaša (1. tč. 365. čl. v zv. s 343. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

18.Pritožbeni očitki obeh pritožb se tako v celoti izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zv. s 42. čl. ZNP-1) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo nobenih napak, ga je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s 42. čl. ZNP-1).

19.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zv. s 42. čl. ZNP-1; stroške je priglasila le prva nasprotna udeleženka in jih mora kriti sama, saj s pritožbo ni uspela, prav tako pa nosi stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. ZPP v zv. s 42. čl. ZNP-1).

-------------------------------

1Zgled: pometati dvorišče; zapeljati voz na dvorišče; ograjeno, tlakovano dvorišče; kmečko, šolsko dvorišče / kraško dvorišče; notranje, zunanje dvorišče (vir: Fran.si po SSKJ).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 88, 89, 89/1, 89/2, 89/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.