Jedro

Obveznost plačila prispevkov za socialno varnost pri samostojnem podjetniku posamezniku obstoji, dokler ima priglašeno opravljanje dejavnosti, ne glede na to, ali to dejavnost dejansko opravlja ali ne. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-356/02 z dne 23.9.2004 tečejo zamudne obresti od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe dalje do plačila, kar velja tudi za prispevke za socialno varnost.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, U 1540/2004-16 z dne 13. 2. 2006, se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije z dne 23. 6. 2004 odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti. Odločba Davčnega urada Kranj z dne 11. 12. 2003, se v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, odpravi in se odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe dalje do plačila. V preostalem delu se tožba zavrne. II. V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 - odločba US in 45/06 - odločba US) zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 23. 6. 2004, s katero je bila njena pritožba zoper odločbo Davčnega urada Kranj z dne 11. 12. 2003, zavrnjena kot neutemeljena. S prvostopno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo prispevkov za socialno varnost za mesec september 2003 in pripadajočih zamudnih obresti.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da se strinja z razlogi v odločbi tožene stranke in se nanje sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS), v odgovor na tožbene navedbe pa dodaja še svoje razloge. Tožeča stranka je bila do 21. 10. 2003 vpisana v vpisnik samostojnih podjetnikov s sedežem v K.K., zato ni pomembno, kje je imela tožeča stranka stalno prebivališče, saj je obveznost obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost nastala v zvezi z dejavnostjo. Ostalih tožbenih trditev tožeča stranka bodisi ni dokazala, kot ji to nalaga 15. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/98, 87/97, 35/98 - odločba US, 82/98, 91/98, 1/99-ZNIDC, 37/01 - odločba US, 97/01, 105/03 - odločba US, 16/04 - odločba US, 42/04 - odločba US, 109/04 - odločba US, 128/04 - odločba US in 120/06 - odločba US), bodisi so bile njene navedbe in predlagani dokazi nedopustne tožbene novote po tretjem odstavku 14. člena ZUS. Ena od navedb pa je bila tudi protispisna.

3. Tožeča stranka zoper sodbo vlaga pritožbo, sedaj revizijo, zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi in naloži toženi stranki povrnitev vseh stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi pritožbe navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje brez dejanske podlage, saj tožeča stranka od leta 1996 dalje ni opravljala dejavnosti v K.K., zato davčnemu organu od decembra tega leta tudi ni pošiljala obračunov prispevkov za socialno varnost. Netočne, neresnične in z ničemer izkazane so trditve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka do 21. 10. 2003 opravljala dejavnost in bila na tej podlagi obvezno zavarovana, saj je že od decembra leta 1996 brezposelna. Od tedaj tudi sama plačuje prispevke za socialno varnost v L. Zanjo je torej krajevno pristojen Davčni urad Ljubljana. Tožeča stranka to zatrjuje in dokazuje že ves čas postopka, vendar sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov, temveč je samo prepisalo odločitev upravnih organov. V dokazilo prilaga odločbi Davčne uprave Kranj in Ministrstva za finance, ki se nanašata na izvršbo v obravnavani zadevi.

4. Tožena stranka na pritožbo, sedaj revizijo, ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljene revizijske navedbe, ki jih tožeča stranka ponavlja že od pritožbe zoper prvostopno odmerno odločbo dalje, da od leta 1996 dalje, ko je morala zaradi izvršbe izprazniti poslovni prostor, dejavnosti ni opravljala, ampak je bila ves ta čas brezposelna. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, ker je tožeča stranka organu pristojnemu za javne prihodke šele 21. 10. 2003 priglasila prenehanje poslovanja, kar izhaja iz priglasitvenega lista v upravnem spisu. Kdor je opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 32/98, 37/98, 84/98, 6/99, 54/99-ZFPPod, 36/00-ZPDZC, 45/01 in 93/02 - odločba US) je bil zavezan plačevati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje, prispevke za starševsko varstvo in prispevke za zaposlovanje. To obveznost so določali matični zakoni, Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Uradni list RS, št. 5/96, 18/96-ZDavP, 34/96, 87/97, 3/98, 106/99-ZPIZ-1, 81/00, 97/01-ZSDP in 97/01) pa je določal način obračunavanja in plačevanja, prispevne stopnje in osnovo za obračun (1. in 2. člen ZPSV). Ker je imela tožeča stranka priglašeno opravljanje dejavnosti na J., je bil za izdajo prvostopne odmerne odločbe krajevno pristojna Davčni urad Kranj saj je 3. člen ZDavP določal, da je za odločanje v davčnem postopku, krajevno pristojen davčni urad, na območju katerega je zavezanec vpisan v davčni register. Iz tega sledi, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu zakonita.

9. Vrhovno sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da za obveznost plačila prispevkov za socialno varnost ni pomembno, kdaj je zavezanec dejansko prenehal poslovati, ampak le, kdaj je prenehanje opravljanja dejavnosti priglasil pristojnemu organu kot to določa prvi odstavek 76. člena ZGD (tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča, I Up 248/2005 z dne 10.10.2006). Novih dokazil, ki so priložena reviziji in v njej navedenih novih dejstev pa v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati, saj se ne nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, kot to zahteva 87. člen ZUS-1. 10. V času reševanja zadeve, vendar pred 1. 1. 2007 (nastopom pravnomočnosti zadeve), je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-1-356/02 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/04) odločilo, da je bil ZDavP v neskladju z Ustavo RS (URS) iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe (1. točka izreka); v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1; Uradni list RS, št. 21/06-UPB2, 117/06-ZDavP-2 in 120/06 - odločba US) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe (2. točka izreka). Ustavno sodišče je v tej odločbi ugotovilo, da ima tudi ugotovitev neskladnosti zakona, ki je med postopkom prenehal veljati, lahko le učinek razveljavitve. Ustavno sodišče je razsodilo, da davčni zavezanec svojega položaja za primer, če mu je za davčno odločbo naložena izpolnitev davčne obveznosti, ki bi že morala biti izpolnjena, prav zaradi neomejenega teka zamudnih obresti, ki tečejo tudi za čas, ko davčna obveznost še ni bila ugotovljena, ne more v naprej ugotoviti oziroma predvideti. Zato je v pravno negotovem položaju. Po presoji Vrhovnega sodišča enako velja tudi za zavezance za plačilo obveznih prispevkov za socialno varnost, saj je ZDavP določal tudi začetek teka zamudnih obresti od nepravočasno plačanih prispevkov.

11. Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 64/07-UPB1) se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

12. V obravnavani zadevi je podana situacija, ko bi tožečo stranko zaradi obračunanih zamudnih obresti bremenile posledice zamude v obliki zamudnih obresti za tisti čas, ko njena obveznost za plačilo prispevkov za socialno varnost sploh še ni bila ugotovljena, pa bi jo morale šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (četrti odstavek 15.a člena ZDavP). Navedena odločba ustavnega sodišča je začela učinkovati, preden je obravnavana zadeva postala pravnomočna (1. 1. 2007), zaradi česar glede na določbo 44. člena ZUstS protiustavne določbe ZDavP ni mogel uporabiti kot pravno podlago pri odločanju o zamudnih obrestih.

13. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bilo materialno pravo glede začetka teka zamudnih obresti zmotno uporabljeno, je na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v tem delu tožbi ugodilo in v tem delu odpravilo odločbo prvostopnega davčnega organa ter samo odločilo o stvari (65. člen ZUS-1) tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe dalje do plačila. V preostalem delu pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 93. člena ZUS-1.