Jedro

Odmera odškodnine za nematerialno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvi in drugi toženki naložilo, da tožnici solidarno plačata znesek 43.601,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 43.225,50 SIT od 7.7.2008 dalje, od zneska 375,56 EUR pa od 22.11.2005 dalje ter pravdne stroške v višini 3.991,74 EUR, vse v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku paricijskega roka dalje.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka).

Tožeči stranki je naložilo, da prvi toženki povrne pravdne stroške v znesku 264,56 EUR, drugi toženki pa pravdne stroške v znesku 246,92 EUR, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožila tožnica. Sklicuje se na kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zahteva še stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je kot odškodnino za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožnica zahtevala znesek v višini 25.000,00 EUR, prisojeno pa ji je bilo 15.000,00 EUR. Meni, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo, da je kar šest dni po operaciji trpela hujše trajne bolečine, nato naslednja dva meseca zmerne trajne bolečine, naslednjih šest mesecev občasne močnejše bolečine, drugače pa so bile zmerno trajne bolečine. Upoštevaje nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je prestajala in pojav Sudeckove distrofije, je brez dvoma upravičena do višje odškodnine po tej postavki. Sodišču v tem delu očita zmotno uporabo materialnega prava.

Enak očitek podaja glede odškodnine za strah. Na ta račun je zahtevala 4.000,00 EUR odškodnine, sodišče pa ji je prisodilo 2.500,00 EUR in pri tem premalo upoštevalo dejstvo, da jo je bilo upravičeno strah za svoje zdravje in prihodnost, kaj bo še lahko počela. Ta strah se je kasneje izkazal za upravičenega, saj je dejansko postala invalidka III. kategorije in svojega dela ne more več opravljati. Glede na posledice in potek samega zdravljenja, med katerim je prišlo do več zapletov, pritožnica meni, da bi ji moralo sodišče priznati na račun strahu ves vtoževani znesek.

Na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je zahtevala 44.000,00 EUR odškodnine, sodišče pa ji je priznalo 25.000,00 EUR. Iz njenih navedb in listin, zlasti odločbe ZPIZ z dne 11.5.2005 izhaja, da je pritožnici priznana III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in se ji je zato priznala pravica do premestitve na drugo delovno mesto – za pretežno sedeča dela. Pred nesrečo je delala kot natakarica in plesalka, tega po nesreči ne more več početi, temveč zgolj pomaga pri delu v avtopralnici. Povedala je tudi, da je rada smučala, drsala po ledu in hodila k aerobiki, od nesreče dalje pa tega ne more več početi. Vsega tega sodišče pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo, saj iz obrazložitve to ne izhaja. Upoštevaje, da je bila ob nesreči stara komaj 27 let, pomeni invalidnost hudo omejitev, ki vpliva tudi na njene zaposlitvene možnosti in možnost zaslužka. Te nevšečnosti bo morala upoštevaje povprečno življenjsko dobo, prestajati še najmanj 50 let, kar je izjemno dolga doba. Vse to bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče pripeljalo do zaključka, da je pritožnica iz tega naslova upravičena do odškodnine v vtoževanem znesku.

Nadalje pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Na 5. strani sodišče ugotavlja, da je pritožnica med drugim utrpela tudi pretres možganov, kar naj bi izhajalo iz RTG slike, po drugi strani pa je na 8. strani zapisalo, da ne more imeti glavobolov zaradi pretresa možganov, ker iz medicinske dokumentacije ni mogoče ugotoviti pretresa možganov. Gre za nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih, ki so pomembna pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Da je pretres možganov utrpela, nedvoumno izhaja iz izvida SB z dne 15.9.2004, zato nasprotna ugotovitev, da glavobolov zaradi pretresa možganov ne more imeti, ne drži. V zvezi s posledicami nesreče je po mnenju tožnice sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. V tožbi je zatrjevala, da ima eno nogo krajšo od druge, da ima težave zaradi zloma desnega zapestja in težave z glavoboli zaradi pretresa možganov. Vsega tega sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo. Med dokaznimi predlogi je tožnica navedla imenovanje izvedenca medicinske stroke, sodišče prve stopnje pa bi glede na dokazni predlog moralo imenovati še drugega izvedenca, ki bi lahko podal izvid in mnenje v zvezi z zatrjevanimi posledicami zaradi zloma desnega zapestja in v zvezi z zatrjevanimi glavoboli zardi pretresa možganov oziroma tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva na podlagi 285. člena ZPP pozvati, da to stori. Ker sodišče tega ni storilo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in nanj napačno uporabljeno materialno pravo, saj je bila tožnici odmerjena prenizka odškodnina.

Materialno pravo je bilo po mnenju pritožbe zmotno uporabljeno tudi v zvezi z vprašanjem zamudnih obresti od nematerialne škode. Te je priznalo od dneva izdelave izvedenskega mnenja, to je od 7.7.2008, ko naj bi sodišče izvedelo za končno zdravstveno stanje tožnice. S tako odločitvijo se pritožnica ne strinja. Že iz mnenja ZPIZ je razvidno njeno zdravstveno stanje tožnice, to je bilo podlaga za odločbo o invalidnosti tožnice. Iz njega so razvidne posledice, ki jih tožnica ima zaradi obravnavane prometne nesreče. S tem mnenjem sta bili toženki seznanjeni, najmanj z dnem prejema tožbe v odgovor. V zamudi sta že z dnem, ki ga navaja v tožbenem zahtevku, saj sta takrat izplačali (oziroma je izplačala prva toženka) nesporni del odškodnine.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v tej zadevi med drugim vtoževala odškodnino za nematerialno škodo vsled posledic, ki jih je utrpela po poškodbah v prometni nezgodi, do katere je prišlo 3.9.2004. Sodišče ji je na račun ugotovljene nematerialne škode skupno prisodilo 46.500,00 EUR, poleg zneskov, ki jih kot prenizke povzema pritožba v zvezi s presojo zahtevka za odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, še vtoževani znesek 4.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti (šepanje). Od skupnega zneska po oceni sodišča prve stopnje primerne odškodnine je bila odšteta valorizirana, že plačana akontacija in tako toženkama na račun nematerialne škode naloženo plačilo 43.225,50 EUR odškodnine.

Pri ugotavljanju poškodb, ki jih je tožnica utrpela ter njihovih posledic, se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke – ortopeda dr. R. S., ki mu je naložilo, da opredeli intenziteto in trajanje bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožnice, oceni, ali je utrpela strah, koliko časa je trajal in kakšna je bila oblika in intenziteta strahu ter da oceni tudi vpliv poškodb na zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice. Izhajajoč iz mnenja je ugotovilo, da je bil pri tožnici po sprejemu v bolnišnico po nezgodi ugotovljen zlom leve koželjnice na tipičnem mestu, zlom nosne kosti in pretres možganov, kumutativni večfragmentni zlom levega tulusa (skočnice) in zlom zunanjega maleola levega gležnja. Kot ugotavlja sodišče, je izvedenec navedel, da je tožnici ostala močno omejena in boleča gibljivost levega gležnja in da so zato tožničine življenjske sposobnosti močno zmanjšane, ta ugotovitev je skladna z jasno vsebino mnenja v tem delu. Med posledicami poškodb izvedenec ne navaja glavobolov, za katere je tožnica res trdila, da jih še vedno občasno ima (pri čemer glede na spisovne podatke niti tožnica, zaslišana še pred imenovanjem izvedenca, med zdravstvenimi težavami ni navedla glavobolov, o teh ni zapisov niti v zdravstveni dokumentaciji v spisu). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje izvedenec tudi ni ugotovil prikrajšave in težav z zapestjem. Pritožbeni očitki, da sodišče okoliščin v zvezi s temi trditvami ni ugotavljalo, ob navedenem ne držijo. Poleg tega k sklepu sodišča, da imenuje izvedenca medicinske stroke – ortopeda, po odvetniku zastopana tožnica ni imela pripomb, po prejemu mnenja, v katerem je bila seznanjena z ugotovitvami, pa je jasno izjavila, da je mnenje zanjo sprejemljivo – opravljenemu delu izvedenca ni očitala pomanjkljivosti. Upoštevaje navedeno ni bilo razloga, da bi moralo zaradi ugotavljanja prikrajšave noge, težav zaradi zloma desnega zapestja in glavobolov sodišče imenovati še drugega izvedenca medicinske stroke oziroma na zatrjevano opcijo tožnico opozoriti, pri čemer pritožba ne pojasni, kaj misli z drugim izvedencem in je s tako nekonkretno navedbo tudi nerazumljiva. S tem delom pritožbe posledično tožnica ni uspela omajati v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z obsegom škode. Na tem mestu pritožbeno sodišče odgovarja še na očitek, da so si v nasprotju razlogi sodišča glede ugotavljanja okoliščine, ali je tožnica utrpela pretres možganov ali ne. Drži, da iz razlogov sodbe na peti strani izhaja, da je izvedenec v medicinski dokumentaciji razbral pretres možganov (to je skladno z vsebino mnenja), nato pa je pri presoji odškodninske postavke na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče navedlo, da iz medicinske dokumentacije ni mogoče ugotoviti obstoja pretresa možganov. Vendar pa to nasprotje, ki se nanaša na samo poškodbo, ob dejstvu, da glede na zgoraj navedeno ni bilo izkazano, da bi tožnica zatrjevane škodne posledice na zdravju - glavobole še imela, sploh ni odločilnega pomena za pravilnost presoje zahtevka za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Siceršnji očitki v zvezi s presojo te odškodninske postavke pa so prav tako neutemeljeni. Sodišče je kot rečeno ob pomoči izvedenca ugotovilo, da je tožnici ostala močno omejena in boleča gibljivost levega gležnja in da so zato tožničine življenjske sposobnosti močno zmanjšane, iz razlogov sodbe še izhaja, da je gleženj ostal v izrazito neugodnem položaju, tako da kljub vsem fizikalnim terapijam nikoli več ni dosegla nevtralnega položaja, gleženj ostaja v 30 stopinjskem ekvinusu - stopalo je od nevtralnega položaja potisnjeno za 30 stopinj navzdol, gleženj gre tako pri hoji prek nevtralnega položaja v t.i. dorzifleksijo oziroma dvig hrbtišča stopala pred odrivom z nogo naprej. Nadalje sodišče ugotavlja, da s takim stopalom praktično tožnica ni zmožna normalne hoje, zato vidno šepa, normalno obremenjuje le prednji del stopala in ves čas je prisiljena nositi čevlje z višjo peto, da nevtralizira spuščeni sprednji del levega stopala. Zaključek sodišča je, da je izvedenec v svojem mnenju v celoti potrdil tožničine trditve o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, to pa zajema posledice, na kakršne se sklicuje pritožba. Navedeno izkazuje, da jih je sodišče upoštevalo, pri čemer ji je na ta račun prisodilo 25.000,00 EUR odškodnine. Prisojeni znesek je upoštevaje okoliščine konkretnega primera po oceni pritožbenega sodišča primeren, je v okvirih odškodnin, ki jih je začrtala sodna praksa za primerljive primere in je materialno pravo v tem delu pravilno uporabljeno.

Slednje velja tudi za presojo ostalih dveh odškodninskih postavk, ki ju napada pritožba. Kar se tiče odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, jo je sodišče prisodilo upoštevaje, da je imela tožnica šest dni po operaciji hujše stalne bolečine, zaradi katerih je potrebovala analgetike, nato naslednja dva meseca zmerne stalne bolečine, ko je analgetike potrebovala občasno, naslednjih šest mesecev občasne močnejše bolečine, pri izvajanju fizioterapije, pri obremenjevanju spodnjih okončin, drugače pa so bile bolečine zmerne ali pa je bila tudi brez bolečin, da se je pri tem pojavil zaplet t.i. Sudeckova distrofija gležnja – povečan pretok krvi, gleženj postane toplejši, otečen in boleč. Nadalje je upoštevalo, da je bila po nezgodi neposredno po sprejemu v bolnišnico operirana, da je za mesec dni dobila mavčno imobilizacijo, da je po odstranitvi le-te opravila dva ciklusa fizioterapije po 15 dni, nato pa še po odstranitvi osteosintetskega materiala v letu 2008, da je bergle rabila 3 mesece in pol, ko je te opustila, pa je bila prisiljena k nošnji podložene pete, ob vsaki kontroli ob kirurgu opravila RTG slikanje in enkrat csintigrafsko slikanje ter CT slikanje levega gležnja. Ob teh okoliščinah prisojena odškodnina na račun telesnih bolečin ter prestanih nevšečnosti tekom zdravljenja v znesku 15.000,00 EUR je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna in sodbe v zvezi s tem pritožba s svojimi navedbami ni uspela izpodbiti.

Kar se tiče odškodnine za strah (prisojena v višini 2.500,00 EUR), po materialnopravnem preizkusu, ki terja upoštevanje tako subjektivnih okoliščin kot njihovo objektivizacijo v primerjavi s podobnimi primeri v praksi, pritožbeno sodišče prav tako zaključuje, da do odškodnine v višjem znesku tožnica ni upravičena. Sodišče prve stopnje je primerno upoštevalo ne le sicer kratkotrajni primarni strah ob sami nezgodi (le nekaj sekund neposredno pri trčenju, potem je izgubila zavest), temveč tudi (in predvsem) močnejši sekundarni strah med zdravljenjem zaradi njegovega neugodnega poteka, čemur so botrovale trajne bolečine, slaba gibljivost gležnja in njegovo otekanje ter komplikacije po kirurškem posegu.

Še kar se tiče zakonskih zamudnih obresti od prisojene nematerialne škode: tožnica je sama še tekom pravde leta 2008 navajala, da zdravljenje še ni končano in se pri tem sklicevala na okoliščine v zvezi z leta 2008 opravljeno operacijo, ki jih je sodišče posledično upoštevalo tudi pri presoji višine odškodnine. Glede na tako zastavljeno tožbo ne more izpodbiti konkretnih razlogov sodišča prve stopnje v zvezi s presojo začetka teka obresti s tem, ko jih v pritožbi obide s ponavljanjem svojih trditev o plačilu akontacije ter sedaj prvič z izpostavljenim mnenjem ZPIZ v tej zvezi, kar je itak prepozno in neupoštevno.

Upoštevaje vse navedeno in ker ni našlo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).