Jedro

Cesijo ureja OZ v členih 417. do 426. OZ je nadomestil prej veljavni ZOR. Že ureditev cesije v ZOR, kot tudi ureditev v OZ, je celovita. Urejen je tudi primer izpolnitve terjatve odstopniku. Stališče sodišča druge stopnje, ki je pravno pravilo, ki ureja cesijo oziroma pomen pripoznave terjatve prevzemniku, iskalo izven sedaj veljavne celovite ureditve cesije v določbah, ki niso več veljavne, je materialno pravno zmotno. Ni namreč najti razloga, zakaj ZOR in nato OZ sporne določbe ODZ ne bi prevzel v svojo ureditev, v kolikor bi bil to namen zakonodajalca. Prenašanje neveljavnih pravnih pravil v pravni red, ki določeno razmerje ureja tako, da prejšnjo ureditev nadomesti, pa je v konkretnem primeru v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bil nov zakon sprejet. Četudi bi torej izjavo tožene stranke na osnutkih pogodb o odstopu terjatev šteli za pripoznavo dolga, tožena stranka s tem ni avtomatično izgubila ugovorov iz temeljnega pravnega posla, to je iz razmerja med njo in odstopnikoma terjatev.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za presojo revizije, zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 66.570,65 EUR, 99.924,40 EUR, 11.946,02 EUR in 55.939,74 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi prvostopenjsko sodbo spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

**Dejanske ugotovitve**

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Tožeča stranka je v letu 2007 z družbama I., d. o. o. in B. d. o. o. sklenila več pogodb o odkupu terjatev, na podlagi katerih je odkupila terjatve do tožene stranke. Plačilo teh terjatev zahteva v obravnavanem postopku. Predmet vsake od pogodb je bila posamična terjatev do tožene stranke.

- Zakoniti zastopnik tožene stranke je na osnutkih pogodb o odstopu terjatev podpisal izjavo z naslednjo vsebino: "Izjavljamo, da smo seznanjeni z vsebino pogodbe in potrjujemo, da bomo svojo obveznost iz odkupljenih terjatev po tej pogodbi izpolnili na dan zapadlosti na TRR L. d. o. o. pri Novi Ljubljanski banki d. d., št. ..." - Te izjave so bile predložene zakonitemu zastopniku tožene stranke in z njegove strani podpisane preden je pogodbe podpisala tožeča stranka kot prevzemnica terjatev. Toženi stranki naknadno ni bilo sporočeno, ali je do podpisa pogodb prišlo.

**Dosedanji potek postopka in odločitve sodišč**

7. Med stranka je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje sporno, ali so odstopnika in prevzemnik obvestili toženo stranko o odstopu terjatev. Tožena stranka je trdila, da je dolg izpolnila odstopniku terjatev še preden je bila obveščena o odstopu. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi morala biti za veljavno izpolnitev tožeči stranki kot prevzemniku terjatev tožena stranka o cesiji obveščena po podpisu pogodb o odstopu terjatev s strani odstopnikov in prevzemnika. Ker je bila obveščena le o bodoči cesiji, je njena zatrjevana izpolnitev odstopnikoma veljavna, tožbeni zahtevek pa po stališču prvostopenjskega sodišča neutemeljen. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo na podlagi stališča, da je podpis izjave na osnutkih pogodb toženi stranki v okviru standarda skrbnosti nalagal, da pred izpolnitvijo poizve, ali so bile terjatve odstopljene.

8. Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 117/2014 z dne 29. 3. 2016 drugostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje pritožbenem sodišču. Presodilo je, da bi moralo sodišče druge stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva toženo stranko seznaniti s svojimi stališči ter ji omogočiti dopolnitev trditvene podlage.

9. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje presodilo, da tožena stranka ni več vztrajala pri svojih prvotnih trditvah, da je sporne terjatve poravnala odstopnikoma, ker o odstopu ni bila pravočasno obveščena. Zaradi ugovorov tožene stranke iz kritnega razmerja je kot sporen ugotavljalo obstoj terjatev, ki jih tožeča stranka uveljavlja v plačilo. Presodilo je, da ugovori iz kritnega razmerja niso dopustni, ker je tožena stranka s podpisom izjave na osnutku vsake pogodbe izrecno priznala obstoj terjatev po posamezni pogodbi. Taka izjava ima pravno naravo pripoznave dolga. Uporabilo je pravno pravilo Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ; paragraf 1396), po katerem dolžnik s priznanjem temelja in višine dolga poštenemu prevzemniku izgubi ugovore, ki jih je imel proti odstopniku. Tožbenemu zahtevku je na tej podlagi ugodilo.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se pritožbeno sodišče ne bi opredelilo do relevantnih strankinih navedb, ki jih je podala na pritožbeni obravnavi, je presplošen in zato neutemeljen. Revidentka ni pojasnila, katere naj bi bile te navedbe, splošno sklicevanje na vse navedbe, podane na pritožbeni obravnavi, pa ne zadošča. 11. Tudi z revizijskimi navedbami, da tožena stranka ob podpisu izjav na osnutkih pogodb ni vedela, kaj je pravni temelj obveznosti, ker naj bi bile terjatve nedoločene, revidentka ne more uspeti. Na te navedbe je Vrhovno sodišče že odgovorilo v odločbi III Ips 117/2014 z dne 29. 3. 2016, s katero je razveljavilo drugostopenjsko sodbo v prvem sojenju.

**Glede ugovora že plačane terjatve**

12. V reviziji tožena stranka pritožbenemu sodišču očita, da je zmotno povzelo njeno trditveno podlago. Navaja, da je ves čas postopka pred sodiščem prve in druge stopnje vztrajala tudi pri svojem ugovoru, da je terjatve že poplačala odstopnikoma pred obvestilom o cesiji. Sodišče druge stopnje naj bi z drugačno presojo njenih trditev zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj se ni ukvarjalo s presojo utemeljenosti njenih ugovorov. S tem v zvezi mu očita tudi zagrešitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

13. V pripravljalni vlogi, ki jo je vložila v ponovljenem postopku pred sodiščem druge stopnje, je tožena stranka navedla, da "tožena stranka terjatev po računih št. 128/2007, 28/2007 in 213/2007 nikoli ni izpolnila odstopniku, saj le-te niso nikoli obstajale (računi izkazujejo fiktivne terjatve), terjatev po računu št. 21/2007 pa je tožena stranka odstopniku plačala, še preden je sploh tožena stranka osnutek pogodbe o odkupu terjatev podpisala in še preden je družba B., d. o. o. terjatev po računu št. 21/2007 odstopila tožeči stranki (odstopljena je bila tako terjatev, ki že pred odstopom ni več obstajala)" (tretji odstavek na 6. strani pripravljalne vloge tožene stranke z dne 16. 5. 2016). Tožena stranka je tako pri ugovoru že izpolnjene terjatve vztrajala le glede terjatve po računu št. 21/2007 v višini 55.939,74 EUR. Glede te terjatve se stališče sodišča druge stopnje, da tožena stranka po razveljavitvi odločbe sodišča druge stopnje v prvem sojenju ni več vztrajala pri trditvi, da je sporne terjatve poravnala, izkaže za napačno. Glede ostalih terjatev pa je tožena stranka izrecno navedla, da terjatev odstopniku nikoli ni plačala.

14. Revizijski očitki tožene stranke so tako glede terjatve v višini 55.939,74 EUR utemeljeni. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je v tem delu zmotno presodilo trditveno podlago toženke, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Za odločitev glede plačila 55.939,74 EUR je odločilno, ali je terjatev tožena stranka plačala odstopniku, tega pa pritožbeno sodišče ni presojalo.

15. Vrhovno sodišče je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v delu, ki se nanaša na plačilo 55.939,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

16. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje presoditi trditve tožene stranke, da je terjatev v višini 55.939,74 EUR že plačala odstopniku.

**Glede ugovorov iz kritnega razmerja**

17. Revidentka navaja, da terjatve, ki jih tožeča stranka uveljavlja v plačilo, niso nastale. Ker je pripoznava dolga akcesorne narave, pripoznava neobstoječe obveznosti ne more ustvarjati samostojne podlage za vtoževano plačilo. Nasprotuje pa tudi zaključku pritožbenega sodišča, da je njeno izjavo sploh mogoče šteti za pripoznavo dolga, ter uporabi določb ODZ.

18. V zvezi z ugovori revidentke, ki se nanašajo na obstoj terjatev, so predmet revizijske presoje v tem delu le terjatve po računih št. 128/2007, 28/2007 in 213/2007, torej terjatve v zneskih 66.570,65 EUR, 99.924,40 EUR in 11.946,02 EUR, saj je tožena stranka z revizijo v delu, ki se nanaša na terjatev po računu št. 21/2007 v višini 55.939,74 EUR, uspela že iz razloga, opisanega v 12. - 16. točki obrazložitve te odločbe.

19. Sodišče druge stopnje se je na podlagi presoje, da ODZ ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije, sklicevalo na njegov 1396. člen. V 1396. členu v zvezi s 1395. členom, ki urejata cesijo, ODZ določa, da dolžnik po tem, ko je obveščen o cesiji ter o prevzemniku terjatve, ne more več plačati odstopniku ali se sicer z njim pogoditi, ostane pa mu pravica, uveljaviti svoje ugovore proti terjatvi. Če je priznal terjatev nasproti poštenemu prevzemniku za resnično, mu je obvezan plačati kot svojemu upniku. Ker je pritožbeno sodišče presodilo, da je tožena stranka s podpisom izjave na osnutkih pogodb o odstopu terjatve pripoznala svoj dolg, je zaključilo, da se na nevtralnost svojega položaja proti prevzemniku terjatev ne more sklicevati.

20. Cesijo ureja sedaj veljavni Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v členih 417. do 426. OZ je nadomestil prej veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Že ureditev cesije v ZOR, kot tudi ureditev v OZ, je celovita. Urejen je tudi primer izpolnitve terjatve odstopniku. Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je tako veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop. Sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku (drugi odstavek 419. člena OZ oziroma drugi odstavek 440. člena ZOR). Stališče sodišča druge stopnje, ki je pravno pravilo, ki ureja cesijo oziroma pomen pripoznave terjatve prevzemniku, iskalo izven sedaj veljavne celovite ureditve cesije v določbah, ki niso več veljavne, je materialno pravno zmotno. Ni namreč najti razloga, zakaj ZOR in nato OZ sporne določbe ODZ ne bi prevzel v svojo ureditev, v kolikor bi bil to namen zakonodajalca. Prenašanje neveljavnih pravnih pravil v pravni red, ki določeno razmerje ureja tako, da prejšnjo ureditev nadomesti, pa je v konkretnem primeru v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bil nov zakon sprejet. 21. Obrazloženo pomeni, da je za odločitev v zadevi treba uporabiti pravila OZ. Ta v prvem odstavku 421. člena določa, da ima prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. S podpisom izjave na osnutkih pogodb o odstopu terjatev tožena stranka ni izgubila ugovorov, ki jih je imela v razmerju do odstopnikov terjatev. Izgubila je le tiste ugovore, ki so nastali po obvestilu o cesiji, to je po podpisu osnutkov pogodb (drugi odstavek 421. člena OZ).

22. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ima pripoznava dolga omejen doseg, ki je povezan zlasti z zastaranjem, temelj za plačilo pa ostaja osnovno pogodbeno razmerje.1 Četudi bi torej izjavo tožene stranke na osnutkih pogodb o odstopu terjatev šteli za pripoznavo dolga, tožena stranka s tem ni avtomatično izgubila ugovorov iz temeljnega pravnega posla, to je iz razmerja med njo in odstopnikoma terjatev. Teh njenih ugovorov iz kritnega razmerja pa sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni obravnavalo, zato je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

23. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje tudi v delu, ki se nanaša na terjatve v višini 66.570,65 EUR, 99.924,40 EUR in 11.946,02 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

24. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje presoditi še ugovore tožene stranke, ki se nanašajo na obstoj teh treh terjatev oziroma na kritno razmerje.

25. Drži tudi stališče tožene stranke, da pripoznava neobstoječe obveznosti ne predstavlja podlage za nastanek dolga, vendar pa na revizijske trditve, da je pripoznava dolga neveljavna, ker je neveljavna tudi pripoznana obveznost, Vrhovno sodišče ni odgovarjalo, saj bodo predmet presoje v ponovljenem postopku.

**Odločitev o reviziji**

26. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

27. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Tako sodba Vrhovnega sodišča III Ips 33/2007 z dne 24. 3. 2009 ter sklep III Ips 60/2016 z dne 25. 10. 2016.